Jedro

Tožnika utemeljeno opozarjata, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnikov) za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se: do pravnomočnega zaključka spora začasno zadržalo učinkovanje pogodbe o dolgoročnem kreditu v CHF in notarskega zapisa te pogodbe, sklenjenih med strankama v letu 2006; toženi stranki (toženki) prepovedalo razpolagati s terjatvami, ki izvirajo iz te pogodbe in notarskega zapisa ter uveljavljati njihovo plačilo; toženki izrekla denarna kazen za primer kršitve, sklep bi imel učinek sklepa o izvršbi, s stroškovno posledico.

2.Zoper sklep se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi kršitve ustavnih in konvencijsko varovanih pravic. Predlagata spremembo sklepa in ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarjata, da sta v predlogu za izdajo začasne odredbe izčrpno predstavila sodbo SEU Getin Noble Bank S. A., C 287/2022 ter predstavila in navedla kriterije presoje, ki jih je vzpostavilo SEU, vendar se sodišče do njih ni opredelilo in izpostavljene sodbe v svoji obrazložitvi sploh ni omenilo. Pomembno je tudi spoštovanje načela ustavno skladne razlage torej ter v okviru upoštevanja Direktive 39/13/EGS z izhodiščem minimalne harmonizacije tudi spoštovanje načela lojalne razlage prava EU. Temu sodišče ni sledilo in je povsem zanemarilo sodbo SEU. Zgrešilo je materialnopravno podlago za presojo izdaje začasne odredbe, odločba je neobrazložena in nepreverljiva v celoti.

3.Tožnika primarno grajata 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče nepravilno navedlo in uporabilo relevantno pravno podlago oziroma je sploh ni uporabilo. Ni se opredelilo do ene izmed alternativno naštetih alinej iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki jo tožnika izkazujeta. Pojasnila sta, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (kriterij sorazmernosti). To sta tudi pojasnila in v pritožbi ponovno pojasnjujeta, da ju kreditna pogodba z nepoštenimi pogodbenimi pogoji spravlja v socialno stisko in ogroža njuno psihično ter fizično integriteto, za razliko od banke, ki izdaje začasne odredbe na svojem premoženju de facto ne bi niti opazila. Sodišče pri tem napačno navaja, da 3. alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ zavrača, ker naj bi se skozi novejšo sodno prakso izoblikovalo jasno stališče, da kriterij, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne pride v poštev. Sodišče se je v resnici opredelilo do drugega kriterija, po tretjem odstavku 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ, o katerem govori tudi navedena sodna praksa. Sodišče napačno citira 3. točko drugega odstavka 272. člena ZIZ in zameša obe določbi. Novejša sodna praksa je glede kriterija sorazmernosti po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ jasna in ga upošteva kot relevantnega. Ker sodišče izpolnjenosti kriterija iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIS sploh ni presojalo, je sklep že iz tega razloga pomanjkljiv in neobrazložen. Sodišče se namreč ni opredelilo do bistvenih navedb tožnikov. Sklep se ne more preizkusiti, tožnika ga izpodbijata zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker sodišče ni uporabilo določbe materialnega prava, ki bi jo moralo uporabiti, tudi ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja.

4.Glede prava Evropske unije in napotkov sodišča EU tožnika povzemata že prej navedeno sodbo SEU Getin Noble Bank S. A., C 287/2022 ter poudarjata, da gre za primerljiv položaj slovenskega in poljskega potrošnika. Sodišče prve stopnje v 11. točki sklepa izkazuje zmotno razumevanje ureditve prava EU in njegove uporabe v državah članicah. Tožnika se ne sklicujeta na neposredno uporabo Direktive 93/13, ki je bila prenesena v slovenski pravni red z določbami Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), temveč na neposredno uporabo zavezujoče sodbe SEU in tam navedeno razlago prava EU. Pravila v nacionalnem pravu držav ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje, in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije. Nepravilno je pojasnilo sodišča prve stopnje, da so ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva glede nezavezujočih nepoštenih pogodbenih pogojev v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru določb ZIZ, ki dolžniku omogočajo odlog izvršbe. To pa še ne predstavlja argumenta, da začasne ustavitve nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti, ob verjetno izkazani nični pogodbi zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, potrošnik ne bi mogel doseči že med pravdnim postopkom z izdajo ureditvene začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se ob tem strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da mora potrošnik za dosego tega cilja izkazati zakonske pogoje po 272. členu ZIZ, ki pa ga je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje cilja Direktive 93/13.

5.Tožnika utemeljeno opozarjata, da sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe določbam evropskega prava ni namenilo dovolj teže, čeprav je bilo nanje izrecno opozorjeno. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu sicer res zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. To pa še ne predstavlja argumenta, da začasne ustavitve nadaljnjega izpolnjevanja obveznosti, ob verjetno izkazani nični pogodbi zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev, potrošnik ne bi mogel doseči že med pravdnim postopkom z izdajo ureditvene začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se ob tem strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da mora potrošnik za dosego tega cilja izkazati zakonske pogoje po 272. členu ZIZ, ki pa ga je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje cilja Direktive 93/13.

6.Sodišče prve stopnje je v peti točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno povzelo določilo 272. člena ZIZ, po katerem sodišča odločajo o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe. V šesti točki je tudi pravilno navedlo, da poleg temeljne predpostavke verjetnosti terjatve pri ureditvenih začasnih odredbah kot alternativno določenega pogoja ni mogoče upoštevati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Namen varstva je namreč v začasni ureditvi spornega razmerja in ne v realizaciji možnosti kasnejše izvršbe. Po jasni zakonski določbi mora tako upnik alternativno izkazati bodisi predpostavko po drugi alineji 272. člena ZIZ, torej potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, bodisi predpostavko po tretji alineji 272. člena ZIZ, tj. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7.Tožnika utemeljeno navajata, da sodišče prve stopnje pogoja po tretji alineji 272. člena sploh ni presojalo. V obrazložitvi se je namreč dejansko sklicevalo zgolj na neustreznost uporabe pogoja iz tretjega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ, po katerem upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, čeprav je navedlo tretjo točko (alinejo) drugega odstavka 272. člena ZIZ. Tožnika zato utemeljeno opozarjata, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je bila ustavna odločba Up 275/97, ki je opredelila pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb, izdana v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku (ZIP), ki je pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve urejal drugače kot 272. člen ZIZ, kar je pri sklicevanju na obrazložitev te odločbe treba upoštevati.

8.Sodišče prve stopnje je pri presoji pogoja reverzibilnosti upoštevalo trditve, da v primeru izgube pravde toženki ne bi nastala škoda, saj bi se odplačilo kredita lahko podaljšalo za čas veljavnosti začasne odredbe. Tožnika tako utemeljeno opozarjata, da ni presojalo njunih ostalih navedb, v katerih sta pojasnila, da ima toženka svojo terjatev v celoti zavarovano s hipoteko na nepremičnini tožnikov.

9.Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 272. člena ZIZ in ni opravilo tehtanja neugodnih posledic po tretji alineji drugega odstavka tega člena, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (2. točka 365. člena ZPP).

10.Sodišče prve stopnje naj pri ponovnem odločanju celostno presodi pogoje iz 272. člena ZIZ in pri tem upošteva razloge, ki jih je navedlo SEU v sodbi Getin Noble Bank S. A., C-287/22, na katero se sklicujeta tožnika. Iz nje izhaja, da je treba pravni in dejanski položaj potrošnika v primeru, da začasna odredba ne bi bila izdana, presojati tudi v luči stroškov, ki bi mu nastali zaradi razširitev zahtevkov ali vlaganja novih tožb za med postopkom plačane obroke. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da mora sodišče glede na odplačan znesek prejetega kredita v EUR obstoj težko nadomestljive škode presojati širše, in sicer tudi v luči vpliva nadaljnjega odplačevanja pogodbene obveznosti na življenjski standard tožnikov, saj ZIZ težko nadomestljive škode ne enači zgolj z materialno škodo.

11.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo ( tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej M. Avbelj: Sodno pravo Evropske unije, GV Založba, Ljubljana, 2020.

2O razhajanjih v sodni praksi in razlogih zanjo glej I. Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, Pravna praksa, 6-7/ 2021, str. 13 -15, in sklep VSM I Cp 824/2020.

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 6, 6/1, 7, 7/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 24, 24/1, 24/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.