Jedro

Za prepoznavo tožbenega zahtevka, za ugotovitev in določitev njegove identitete je nujno, da je vsestransko določen (oziroma vsaj določljiv) tako v subjektivnem kot v objektivnem pogledu. To pomeni, da mora biti zahtevek tako substanciran, da je sporno razmerje mogoče konkretizirati in specificirati.

Če je sodišče menilo, da je tožba nepopolna, bi se moralo odzvati že v fazi predhodnega preizkusa tožbe, saj določilo 1. odstavka 276. člena ZPP določa, da sodišče tožencu vroči tožbo, ki ima vse sestavine iz 180. člena tega zakona, oziroma izvesti postopek, kot ga določa 108. člen ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno pisanje sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v znesku 3.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

Tožeči stranki je sodišče naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 827,85 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da sodbe ni izdelalo v tridesetdnevnem roku. Prav tako, da je v sodbi, ki je sicer obširna, veliko nerazumljivosti in navedb, ki nimajo zveze z obravnavano zadevo. Sodba se ukvarja z neko problematiko, ki je od nekod prepisana. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja denarno odškodnino, opredeljeno v 1. odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika. Tako obliko odškodnine, kot jo zahteva tožeča stranka, že številna desetletja brez pomislekov in strahu prisojajo sodišča, le pri naslovnem sodišču obstoji nek zadržek. To, kar terja sodišče od tožnice, je nerazumljivo, ni jasno, kaj sodišče meni glede vrste, obsega in višine škode. Če je sodišče menilo to, kar trdi glede trditvene podlage, bi moralo ustrezno reagirati takoj ob prejemu tožbe, in ne šele potem, ko je opravilo dve glavni obravnavi, ki sta trajali dolgo časa. Vse skupaj v tej zadevi je po oceni tožeče stranke nerazumljivo in čudno ter vzbuja pomisleke v korektnost in zakonitost postopka. Pritožuje se tudi zoper stroškovni del izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da je zaradi pomanjkanja trditvene podlage glede vrste škode, posledično pa tudi glede obsega in višine, tožba nesklepčna.

V pravdnem postopku morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena Zakona o pravdnem postopku(1)). Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je torej, da navede dejstva, ki substancirajo njegov zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže (zahteva dokazanosti).

Za prepoznavo tožbenega zahtevka, za ugotovitev in določitev njegove identitete je nujno, da je vsestransko določen (oziroma vsaj določljiv) tako v subjektivnem kot v objektivnem pogledu (člen 180/1 ZPP). To pomeni, da mora biti zahtevek tako substanciran, da je sporno razmerje mogoče konkretizirati in specificirati. Če je sodišče menilo, da je tožba nepopolna, bi se moralo odzvati že v fazi predhodnega preizkusa tožbe, saj določilo 1. odstavka 276. člena ZPP določa, da sodišče tožencu vroči tožbo, ki ima vse sestavine iz 180. člena tega zakona, oziroma izvesti postopek, kot ga določa 108. člen ZPP. V konkretnem primeru sodišče ni tako postopalo. Tožbo je vročilo tožencu, opravilo naroke za glavno obravnavo in na njih izvedlo dokaze. Če iz dejstev, navedenih v tožbi, vlogah in na prvem naroku ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, sodišče predlaganih dokazov ne izvaja.

Opis življenjskega primera, ki ga je podala tožeča stranka v tožbi, je individualiziran in konkretiziran. Tožeča stranka s tožbo zahteva odškodnino za strah (132. in 179. člen Obligacijskega zakonika(2)). Res sicer navede, da zahteva za duševne bolečine zaradi prestanega strahu odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, zaradi česar pa ni mogoče zaključiti, da ne vtožuje pravno priznane odškodnine oziroma škode, ki ni pravno priznana. Nepravilna je tudi ugotovitev, da sodišče zatrjevane škode ne more preizkusiti. Opis življenjskega dogodka, ki ga je podala tožeča stranka, omogoča identifikacijo zahtevka, tožnik je navedel tudi vsa odločilna dejstva. Jasno je, da tožnik zaradi škodnega dogodka vtožuje odškodnino za strah, razvidna je tudi višina. Tožnik je opisal intenziteto strahu ter posledice. Za svoje trditve je ponudil tudi dokaze, ki jih je sodišče tudi izvedlo.

Pritožba tako utemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo pisanje. Prvostopno sodišče je namreč vse dokaze že izvedlo, pritožbeno sodišče pa ne more samo izvesti dokazne ocene, zato vrača zadevo zgolj v izdelavo nove sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008, v nadaljevanju ZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ).