Jedro

V zvezi s sklicevanjem pritožnika na sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v tej sodbi Sodišče EU zapisalo, da je treba 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah razlagati tako, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Vendar pa pritožnik niti v tožbi (niti v pritožbi) ni navedel nobenih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi njegova predaja Republiki Hrvaški v skladu z Uredbo Dublin III zanj lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

Izrek

I.Pritožba zoper sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Pritožba zoper sklep (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1098/2025/10 (1221-13) z dne 27. 5. 2025, s katerim je navedeni organ tožene stranke zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III, ta predaja pa se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 23. 4. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo. Hkrati je s sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal ureditev stanja tako, da se ga do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu ne preda Republiki Hrvaški (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijani sklep toženke pravilen in zakonit. V obrazložitvi se je na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicevalo na razloge iz obrazložitve izpodbijanega sklepa toženke. Pri presoji tožbenih očitkov je pritrdilo ugotovitvam, da za predajo Republiki Hrvaški, ki je potrdila svojo odgovornost, ni ovir. Po pojasnilu, da je dokazno breme glede sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom prvenstveno na tožniku, pri čemer ne zadošča zgolj posplošeno sklicevanje na odločitve slovenskih sodišč oziroma sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), je pojasnilo, da tožnik ne pove, katere pomanjkljivosti so podane v Republiki Hrvaški pri sprejemu oziroma obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito (oziroma v t. i. dublinskih postopkih). Pritrdilo je tožnikovemu stališču, da za izpodbijanje domneve o varnosti v državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU) niso relevantne zgolj sistemske pomanjkljivosti, iz katerih bi izhajalo tveganje za nastanek nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, vendar je ugotovilo, da je tožnik imel v Republiki Hrvaški na voljo nastanitev, hrano in zdravniško oskrbo, morebitnih negativnih okoliščin pa ni navajal. V zvezi s tožnikovim predlogom za izdajo začasne odredbe pa je presodilo, da glede na to, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški, niti nevarnost, da bo po predaji Republiki Hrvaški podvržen življenjskim razmeram, ki zanj pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), tožnik težko popravljive škode ni izkazal.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, in podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi ugoditev njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da se ne strinja, da se mu ni odobrila mednarodna zaščita zaradi predaje Hrvaški in želi še enkrat izpostaviti, kar je bilo izpostavljeno že v tožbi. Nasprotuje stališču Upravnega sodišča iz 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, pri tem pa se sklicuje na navedbe, ki naj bi jih podal že v tožbi, konkretno glede sodbe SEU v zadevi C.K. in drugi proti Sloveniji. Ob sklicevanju na sodno prakso Upravnega sodišča in Ustavnega sodišča, ki naj je Upravno sodišče ne bi upoštevalo, trdi, da je toženka napačno uporabila materialno pravo (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III), in utemeljuje, da niso zgolj sistemske pomanjkljivosti pogoj za varstvo pred nečloveškim ravnanjem oziroma za izpodbijanje domneve o varnosti v državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU). Trdi, da obstaja utemeljen razlog, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo in je treba zato njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati v Sloveniji.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V zvezi s pritožbenimi navedbami o nestrinjanju pritožnika s tem, da se mu zaradi predaje ni odobrila mednarodna zaščita, Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da toženka pritožniku z izpodbijanim upravnim aktom ni zavrnila prošnje za mednarodno zaščito, temveč je na podlagi določb Uredbe Dublin III odločila le, da bo pritožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici in da zato ne bo obravnavala njegove prošnje.

7.V zvezi s sklicevanjem pritožnika na sodbo SEU v zadevi C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v navedeni sodbi SEU zapisalo, da je treba 4. člen Listine razlagati tako, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine. Vendar pa pritožnik niti v tožbi (niti v pritožbi) ni navedel nobenih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi njegova predaja Republiki Hrvaški v skladu z Uredbo Dublin III zanj lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Poleg tega Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da bi ob predaji Republiki Hrvaški utrpel resno škodo, vendar pa te škode ne konkretizira.

8.Tudi sicer je pritožba neutemeljena. Odločitev Upravnega sodišča o zavrnitvi pritožnikove tožbe pa temelji na ugotovitvi, da pritožnik ni navajal okoliščin, ki bi utemeljevale oviro za predajo na podlagi Uredbe Dublin III. Upravno sodišče je po preizkusu tožbenih očitkov zaključilo, da pritožnik s posplošenim navajanjem sodne prakse ni uspel omajati ugotovitve toženke ter da v konkretni zadevi ni indicev za sklep, da bi lahko predaja Republiki Hrvaški zanj pomenila dejansko izkazano nevarnost in da bi tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Te presoje pritožnik tudi s pritožbo po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

9.Pritožnik ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami o siceršnji nepravilni uporabi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, saj ostajajo zgolj na splošni ravni, so nejasne in nekonkretizirane, poleg tega pa niti niso v zvezi z razlogi izpodbijane sodbe in sklepa, zato tudi Vrhovno sodišče nanje ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, namreč, da kršitve te določbe ni zaznalo.

10.Enako Vrhovno sodišče ugotavlja v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, saj vzporednic med zadevama ni videti, sam pa jih tudi ne navaja. Stališča iz navedene odločbe Ustavnega sodišča so bila presežena s sodbo SEU v zadevi C- 578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017, na katero se je skliceval pritožnik sam. Kot očitno neutemeljeno se izkaže tudi sklicevanje na stališče glede uporabe Uredbe Dublin III v zvezi s Hrvaško, ki izhaja iz sodb Upravnega sodišča I U 136/2022 z dne 23. 3. 2022, I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022 ter I U 333/2023 z dne 17. 3. 2023. Ne da bi se opredeljevalo do vprašanja, ali je s posameznimi sodbami Upravnega sodišča sploh mogoče utemeljevati (ne)pravilno uporabo materialnega prava, pa Vrhovno sodišče dodaja, da je bila slednja sodba, kot je pritožniku pojasnilo že Upravno sodišče, s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena tako, da je bila tožba zavrnjena, Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023 ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo, medtem ko za prvi dve citirani sodbi Upravnega sodišča ni odločitve o pravnih sredstvih, ki bi to stališče potrdila.

11.Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

K II. točki izreka

12.Začasno odredbo v upravnem sporu je mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), saj je njen namen zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Ker je Vrhovno sodišče pritožnikovo pritožbo zavrnilo, je izpodbijana sodba (in s tem tudi odločitev toženke) postala pravnomočna. S tem je pritožnikova pravovarstvena potreba in z njo tudi potreba za izdajo začasne odredbe prenehala. To pomeni, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izdajo začasne odredbe, zato je Vrhovno sodišče to pritožbo zavrglo (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/2

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.