Jedro

Lečeča zdravnica tožniku ni odredila mirovanja, ampak mu je svetovala, naj opravlja tiste vsakodnevne aktivnosti, ki jih zmore.

Zato tožnikovo delo na vrtu ne pomeni kršitve zdravnikovih navodil, spoh ker tožniku ni bilo dokazano neprekinjeno delo v prisilni drži, kot mu je očitala tožena stranka. Čeprav je tožniku imenovani zdravnik določil mirovanje, ta del sklepa pomeni le prepis določb 2. odstavka 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in ga ni mogoče šteti kot navodila tožniku. Zatrjevani odpovedni razlog za izredno odpoved PZ po 6. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR zato ni podan.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. tč. izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je toženka dolžna za tožnika povrniti, znižajo z 224.400,00 SIT na 188.496,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, s katerim je tožnik zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo (1. tč.

izreka). Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29.4.2003 nezakonita in jo je razveljavilo, toženki pa naložilo, da tožniku za čas od 29.4.2003 do 10.10.2003 obračuna bruto plačo, kot če bi delal, odvede davke in prispevke in mu izplača neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti vsakokratnega izplačila dalje (2. tč. izreka). Toženki je naložilo, da za tožnika na račun prvostopenjskega sodišča povrne stroške postopka v višini

224.400,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2004 do plačila (3. tč. izreka).

Zoper sodbo, torej zoper 2. in 3. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, se toženka pritožuje iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede odločilnega dejstva v tem sporu, to je glede vprašanja, ali je tožnik v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojne zdravniške komisije oz.

zdravnika, je sodišče prve stopnje v izpodbijano sodbo vključilo trditve, ki so v nasprotju s tem, kar izhaja iz listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ne bo upoštevalo navodil imenovanega zdravnika z dne 16.4.2004, temveč, da se bo oprlo na izpovedbo dr. A. F. H., ki naj bi bila edina, ki je tožniku dajala navodila z namenom uspešnega zdravljenja. Ta je zaslišana kot priča na vprašanje, kaj bi za tožnika pomenilo enourno delo v sklonjenem položaja (okopavanje vrta) odgovorila, da tožnik takšnega položaja niti ne bi zdržal, saj tak sklonjen položaj ni priporočljiv niti za ljudi z zdravo hrbtenico. Iz te izpovedbe izhaja logičen sklep, da bi takšno ravnanje tožnika pomenilo kršitev navodil zdravnice, saj mu česa takega zagotovo ne bi svetovala. Tožena stranka je dokazala, da je tožnik 22. in 23.4.2003 dlje časa (uro in več) pri okopavanju vrta delal v sklonjenem položaju. Toženka ne vidi nobenega razloga in podlage, da se je sodišče prve stopnje kljub nesporno izraženemu stališču priče A. F. H., postavilo na stališče, da delo, ki ga je tožnik opravljal dne 22. in 23.4.2003 ni predstavljalo kršitve navodil zdravnika v času tožnikove bolniške odsotnosti. Sodišče prve stopnje se je tu postavilo v pretirano zaščitniški položaj do tožnika. Nenazadnje je bilo v zapisanih pisnih navodilih priče A. F. H. tožniku svetovano le sprehajanje v naravi, kar pa bistveno odstopa od dela, ki ga je tožnik opravljal. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se za izpolnitev dejanskega stanja iz 6. alinee prvega odstavka 111. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) zahteva opravljanje težkega dela. Takšnega pogoja zakon ne predpisuje. Glede zdravstvenih težav tožnika pa ni dvoma, da je delo v sklonjenem položaju, pa čeprav ni težko, za nadaljnji potek njegovega zdravljenja škodljivo. Sicer pa se je tožniku zdravstveno stanje po zaključku bolniškega staleža ponovno poslabšalo in mu je bil stalež po dogodkih 22. in 23.4.2003 spet podaljšan. Toženka vzročne zveze med ravnanjem tožnika in ponovnim poslabšanjem njegovega zdravja sicer ni dokazovala, je pa to dejstvo zgovorno že samo po sebi.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje glede vprašanja, ali je tožnik v času bolniške odsotnosti spoštoval navodila pristojne zdravniške komisije oz. zdravnika, v razloge vključilo trditve, ki so v nasprotju s tistim, kar izhaja iz listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ta je vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oz. zapisniki. Takšnega nasprotja pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Nasprotje naj bi bilo med izpovedbo priče A. F. H. in tem, kar se v razlogih sodbe navaja o njeni izpovedbi. Takšnega nasprotja pritožbeno sodišče ne ugotavlja, iz pritožbenih navedb pa je očitno, da se tožena stranka v resnici ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar predstavlja kvečjemu pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba posebej opozarja na odgovor priče A. F. H. na vprašanje, kaj bi enourno delo v sklonjenem položaju pomenilo za tožnika, odgovor na to vprašanje pa je sodišče prve stopnje korektno povzelo na 7. strani izpodbijane sodbe. Tudi glede vsebine sklepa imenovanega zdravnika Zavoda za zdravstveno zavarovanje z dne 16.4.2003 ni nasprotja med tem, kar se v izpodbijani sodbi navaja o vsebini tega sklepa in samim sklepom. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imenovani zdravnik v tem sklepu zapisal, da je odsotnost z doma tožniku dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo, je v celoti skladna z vsebino tega sklepa.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik 22. in 23.4.2003 delal na vrtu, tožnik tega dela tudi ni zanikal, sporno pa je, ali ugotovljeno delo pomeni nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ni mogoče šteti za dokazano, da bi tožnik 23.4.2003 v resnici kar uro in pol ves čas sklonjen okopaval vrt, kakor trdi toženka. Pri tem gre le za domneve toženke, saj ta tožnika ni mogla ves ta čas opazovati, ampak ga je na vrtu videla le med vožnjo, ko je skupaj z A. H. in P. D. z avtomobilom krožila po cesti, da bi opazovala tožnika pri delu. Tudi sicer je neverjetno, da bi kdo uro in pol neprekinjeno, ves čas sklonjen okopaval vrt, ne da bi se pri tem občasno poravnal in si oddahnil. V tej luči je tudi potrebno presojati odgovor priče A. H. F. na vprašanje, kaj bi bilo, če bi tožnik eno uro v sklonjenem položaju okopaval njivo. Njen odgovor, da tožnik tega ne bi zdržal in da tak sklonjen položaj ni priporočljiv niti za ljudi z zdravo hrbtenico, ne omogoča sklepa, da je tožnik očitno ravnal v nasprotju z njenimi navodili. Nikakor namreč ni mogoče šteti, da je bilo tožniku v resnici dokazano zatrjevano neprekinjeno delo v prisilni drži. Odgovor priče A. H. F. je potrebno presojati skupaj z njeno prejšnjo izjavo, da tožnikovo delo na vrtu ni kontraindicirano, če je tožnik pri tem uporabljal pravilne gibe. Iz celotne izpovedbe priče A. H. F. vendarle izhaja, da tožnik z delom na vrtu ni ravnal v nasprotju z njenimi navodili, saj je njeno izhodišče vseskozi bilo, da mora pacient ostati fizično dejaven in s tem ohraniti vsaj tiste gibalne sposobnosti, ki jih še ima.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi ugotovljenih dejstev menilo, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 6. tč. prvega odstavka

111. čl. ZDR. Ta namreč določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije, ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Res je sicer, da je bilo v sklepu, ki ga je

16.4.2003 izdala imenovana zdravnica Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije navedeno, da mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času začasne zadržanosti z dela na svojem domu in mirovati ter da je odsotnost z doma dovoljena le ob odhodu na zdravniški pregled ali predpisano terapijo. Vendar pa je ta del sklepa le prepis določb drugega odstavka 233. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS št. 30/2003 - prečiščeno besedilo), kakor pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Predpisa te splošne določbe pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (ki velja za vse primere zdravljenja doma), v sklep izbranega zdravnika, zato ni mogoče šteti kot njegovo navodilo, ki bi tožniku prepovedovalo odsotnost z doma.

Nerealnosti takšnega tolmačenja se očitno zaveda tudi tožena stranka, saj v pritožbi navaja, da bi z nekega širšega življenjskega vidika še lahko sprejela neupoštevanje navodil imenovanega zdravnika. Navedeno pomeni, da je za oceno spoštovanja navodil pristojnega zdravnika odločilno, kakšna navodila je tožniku dala zdravnica A. H. F., ki pa tožniku ni dala navodil, da mora biti vseskozi doma, temveč nasprotno, da naj opravlja vsakodnevne aktivnosti, ki jih zmore.

Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da iz ZDR ne izhaja, da bi navodila pristojnega zdravnika kršil samo delavec, ki opravlja težje delo. Vendar sodišče prve stopnje kaj takšnega niti ne trdi, ugotavlja le, da lažje fizično delo, ki ga opravlja tožnik, glede na konkretna navodila zdravnice A. H. F. ni pomenilo ravnanja v nasprotju s temi navodili. Ob takšni ugotovitvi pa je sodišče prve stopnje izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi moralo razveljaviti in posledično ugoditi tudi reparacijskemu zahtevku tožnika za čas do zaposlitve pri drugem delodajalcu.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o stroških postopka. V skladu z v času odločanja sodišča prve stopnje veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS št. 67/03) je kot utemeljeno priglašene stroške možno priznati samo naslednje: 300 točk za tožbo, 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 19.11.2003 in 50 točk za čakanje na narok, ki se je pričel z zamudo, po 150 točk za zastopanje na narokih 14.1.2004, 3.3.2004 in 5.4.2004 ter po 50, 100 in 150 točk za čas, porabljen za zastopanje na teh narokih, kar skupno znese 1400 točk oz. 154.000,00 SIT ob upoštevanju vrednosti točke 110,00 SIT. K temu je potrebno dodati še materialne stroške v višini 2% od skupne vrednosti storitve, kar znaša nadaljnjih

3.080,00 SIT in 20% DDV v višini 31.416,00 SIT. Utemeljeno priglašeni stroški tožnika, ki jih je toženka dolžna povrniti sodišču (glede na to, da je tožniku bila zagotovljena brezplačna pravna pomoč) tako znašajo 188.496,00 SIT in ne 224.400,00 SIT, kakor je napačno odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je dosojene stroške znižalo na znesek 188.496,00 SIT. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Toženka je s pritožbo sicer delno uspela, kljub temu pa sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj v skladu z drugim odstavkom 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94) v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.