Jedro

Prejšnje življenje obtoženke, ki je bila kar devetkrat kaznovana zaradi kaznivih dejanj tatvine in dejstvo, da je kmalu po odpustu iz prestajanja zadnje kazni in v času, ko ji je bila odložena izvršitev še neprestane kazni, ponovila kar tri istovrstna kazniva dejanja, kaže na tolikšno stopnjo verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj, da je pripor neogibno potreben.

Izrek

Pritožba zagovornika obtožene S.B. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje zoper obtoženko iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor po vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ, kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ.

Proti sklepu se je pritožil obtoženkin zagovornik. Predlagal je, da se pripor odpravi ali nadomesti s hišnim priporom oziroma s sprejemom varščine.

Pritožba ni utemeljena.

Senat sodišča druge stopnje se strinja z oceno senata sodišča prve stopnje, da je podan priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, zaradi katerega je bilo treba pripor zoper obdolženko podaljšati tudi po vložitvi obtožnice. Obtoženka je bila od leta 1992 naprej kar devetkrat obsojena zaradi različnih kaznivih dejanj, predvsem kaznivih dejanj tatvine. 16.9.1999 je bila odpuščena s prestajanja kazni zapora, 11.1.2000 je predsednik Okrožnega sodišča v Novem mestu ugodil prošnji obsojenke in ji odložil izvršitev kazni desetih mesecev zapora, obtoženka pa je sedaj utemeljeno osumljena, da naj bi kmalu zatem ponovila kar tri kazniva dejanja. Senat sodišča druge stopnje se zato strinja z oceno senata sodišča prve stopnje, da prejšnje življenje obsojenke pa tudi okoliščine in način storitve sedaj obravnavanih kaznivih dejanj kažejo na tolikšno stopnjo verjetnosti ponavljanja kaznivih dejanj, da je pripor neogibno potreben in ga tudi ni mogoče nadomestiti z drugim milejšim ukrepom.

Sklicevanje pritožbe na bolezen obdolženkinega otroka in dejstvo, da obdolženka prejema socialno pomoč in ustvarja določene dohodke s prodajo kovin, zato ne more spremeniti pravilne ugotovitve senata sodišča prve stopnje o obstoju pripornega razloga. Senat sodišča druge stopnje je zato pritožbo zavrnil.