Jedro

V skladu z določilom 188. člena ZPP tožeča stranka tožbo lahko umakne brez privolitve tožene stranke, predno se ta z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari. Tožeča stranka je tožbo umaknila potem, ko je tožena stranka že odgovorila na tožbo, zato bi potrebovala soglasje tožene stranke, ki pa se z umikom tožbe ni strinjala, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe. Na podlagi določila 2. člena ZPP je bilo sodišče dolžno odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku, in sicer na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen ZPP). Sodišče je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo izvedlo skladno s 4. členom ZPP. Pritožbena navedba, da je bil narok za glavno obravnavo nepotreben, zato ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek in posledično sklenilo, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati pravdne stroške v višini 3.149,43 EUR s pripadki.

2. Odločitev o stroških postopka izpodbija tožeča stranka s pritožbo. V obrazložitvi navaja, da je bil narok za glavno obravnavo, ki ga je sodišče izvedlo nepotreben, saj sodišče na njem ni izvedlo nobenega dokaza, ki bi pripomogel k razjasnitvi zadeve. Priznani stroški niso skladni z Odvetniško tarifo, prav tako sodišče ni pojasnilo, zakaj jih je priznalo v takšni višini, pa tudi tožena stranka ni izkazala, da je za vse priglašene stroške dejansko izdala račun, zato obstaja verjetnost, da so fiktivni. Zato se sklepa sodišča ne da preizkusiti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi je bila vložena tožba 2. 12. 2019, ki je bila 9. 1. 2020 dopolnjena. Tožeča stranka je vložila dve pripravljalni vlogi 20. 8. 2020 in 5. 11. 2020. Tožena stranka je na tožbo odgovorila 24. 9. 2020 in vložila eno pripravljalno vlogo 27. 11. 2020. 1. 6. 2021 je tožeča stranka tožbo umaknila, a tožena stranka na umik tožbe ni pristala (vloga z dne 7. 6. 2021). Sodišče je zato 17. 8. 2021 razpisalo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ter nanj pravilno povabilo obe pravdni stranki. Na narok je pristopila tožena stranka, tožeča pa ne. Po zaključenem naroku za glavno obravnavo je sodišče izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo.

6. Odločitev o zavrnitvi primarnega in podrednega tožbenega zahtevka je pravnomočna, ker je tožeča stranka s pritožbo ni izpodbijala. Predmet pritožbenega preizkusa je odmera stroškov, ki jih mora tožeča stranka plačati toženi.

7. V skladu z določilom 188. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tožeča stranka tožbo lahko umakne brez privolitve tožene stranke, predno se ta z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari. Tožeča stranka je tožbo umaknila potem, ko je tožena stranka že odgovorila na tožbo, zato bi potrebovala soglasje tožene stranke, ki pa se z umikom tožbe ni strinjala, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe. Na podlagi določila 2. člena ZPP je bilo sodišče dolžno odločiti o postavljenem tožbenem zahtevku, in sicer na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (4. člen ZPP). Sodišče je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo izvedlo skladno s 4. členom Zakona o pravdnem postopku. Pritožbena navedba, da je bil narok za glavno obravnavo nepotreben, zato ni utemeljena.

8. Protispisna je pritožbena navedba, da glavne obravnave ni bilo, da se glavna stvar ni obravnavala, da se dokazi niso sprejemali. Iz zapisnika o pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 17. 8. 2021 sledi ravno nasprotno. Sodišče je opravilo materialno procesno vodstvo, prebralo tožbo in odgovor na tožbo ter izpeljalo dokazni postopek, vpogledalo in prebralo je vse listine, ki se nahajajo v prilogah k spisu. Stvar se je torej obravnavala, dokazi so bili izvedeni in narok opravljen. Drugačne pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

9. Pritožbena navedba, da sodišče ni pravilno ugotovilo in pojasnilo razlogov ter višino stroškov je povsem pavšalna in nekonkretizirana in zato neutemeljena.

10. Tožena stranka je skladno s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP priglasila stroške postopka s stroškovnikom. Specifikacija se nahaja na list. št. 100. Opredeljeno je navedla stroške, katerih povračilo zahteva, pri vsaki postavki posebej tudi tarifno številko iz Odvetniške tarife. Iz stroškovnika, ki je v spisu, pa tudi iz obrazložitve sodbe v delu, ki se nanaša na stroške postopka sledi, da sodišče ni slepo sledilo stroškovniku tožene stranke, ampak je obravnavalo vsako priglašeno postavko posebej. Posledično je določene dele tudi zavrnilo. Iz obrazložitve sodbe in iz stroškovnika, ki je sestavni del tega spisa, je povsem določno mogoče razbrati, kateri stroški se toženi stranki priznajo in na podlagi katere številke Odvetniške tarife.

11. Pritožbene navedbe tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka se tako pokažejo v celoti kot neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih kršitev, na katere pazi skladno s tretjim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev o stroških postopka sodišča prve stopnje.

12. Tožeča stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato na podlagi določila 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.