Jedro

ZSPJS v 22.e členu v povezavi s 4. členom Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence določa, da se dodatek za povečan obseg dela delavcu lahko prizna do največ 20 % osnovne bruto plače. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedbe tožnika, da je prevzel le del nalog sodelavca in da so mu te naloge vzele nekje dve uri dnevno. Upoštevajoč izpoved tožnika navedeno je sodišče tožniku utemeljeno priznalo dodatek v višini 5 % od zahtevanih 20 %, saj tožnik ni prevzel vseh zadolžitev drugega delavca, dodatna dela pa je glede na lastno izpovedbo opravljal 1/4 delovnega časa.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo tožene stranke z dne 12. 6. 2017 odpravilo v 2. točki izreka (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati: - za čas od 3. 4. 2015 do 12. 4. 2016 razliko v osnovni bruto plači med 25. in 30. plačnim razredom, povečano za pripadajoče dodatke za delovno dobo, za stalnost, za izmensko delo, delo ponoči, delo v nedeljo, delo na dela prosti dan, v skupni višini 3.740,62 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2017 dalje do plačila; - dodatek za povečan obseg dela za obdobje od 3. 4. 2015 do 3. 1. 2016 v skupnem bruto znesku 2.436,91 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2017 dalje do plačila; - dodatek za povečan obseg dela za obdobje od 15. 2. 2017 do 23. 8. 2018 v višini 1.029,44 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od pripadajočega neto zneska od 310,45 EUR bruto od 2. 8. 2017 in od pripadajočega neto zneska od 718,99 EUR bruto od 27. 11. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka).

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik zahteval obračun razlike v osnovni bruto plači s pripadajočimi dodatki v višini 1,00 EUR bruto, izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2017 dalje in obračun dodatka za povečan obseg dela v višini 3.089,25 EUR bruto ter izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2017 dalje (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 513,75 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper II. in IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožniku prizna razliko v plači v nižjem znesku, tj. od 25. do 29. plačilnega razreda za obdobje od 3. 4. 2015 do 12. 4. 2016 in zavrne zahtevek za izplačilo dodatka za povečan obseg dela za obdobje od 15. 2. 2017 do 23. 8. 2018, posledično pa tožniku prizna pravdne stroške v nižjem znesku, podrejeno pa, da izpodbijani točki sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče sledilo utemeljitvi tožnika, da je opravljal delo vodje skladišča v nazivu NVU II. razreda, njegov predhodnik A.A. v nazivu višji vodnik, njegov naslednik B.B. pa v nazivu štabni vodnik. Ker so vsi trije opravljali isto delo in je torej tudi tožnik opravljal vsa dela po formacijski dolžnosti vodja skladišča v nazivu štabni vodnik, je sodišče presodilo, da je upravičen do plačila v tej višini, tj. plačila v nazivu štabni vodnik (26. plačni razred in 4 plačni razredi napredovanja). Pri tem se je sodišče oprlo na pojasnilo sektorja za kadre, da se dolžnosti skladiščnika opravljajo v različnih nazivih, tudi v nazivu štabni vodnik, kar izhaja iz ukaza za C.C. ter tudi izpovedbe D.D.. Meni, da sodišče pri tem ni upoštevalo, da je dejansko tožnik naloge prevzel od A.A., ki je bil na dolžnosti podčastnik skladiščnik oborožitve in streliva, ki pa se je do 3. 8. 2016 opravljal v formacijski dolžnosti višji vodnik in šele od 4. 8. 2016 dalje kot štabni vodnik. Pojasnilo sektorja za kadre je dejansko izkazovalo, da se dolžnosti skladiščnikov v SV opravljajo v različnih nazivih (od NVU I. do NVU V. razreda ter v nazivih od višjega vodnika do štabnega vodnika), vendar pa slednje, po mnenju pritožbe, še ne more izkazovati tožnikove upravičenosti do priznanja razlike v plači do najvišjega naziva, tj. do naziva štabni vodnik. Prav tako navedenega ne more potrjevati okoliščina, da je C.C. dolžnost vodje skladišča učno vadbenih sredstev in taborne opreme od leta 2015 opravljal v nazivu štabni vodnik. Meni, da je sodišče spregledalo okoliščino, da je bil C.C. vodja skladišča, kjer je sistemiziranih 5 formacijskih dolžnosti in bil iz tega naslova upravičen tudi do plačila položajnega dodatka. V vmesnem času, torej z dnem 4. 8. 2016 je toženka s spremembo sistemizacije drugače (višje) ovrednotila dolžnost, ki jo je dejansko opravljal tožnik, medtem ko je bila dolžnost v vtoževanem obdobju ovrednotena nižje (višji vodnik). Tožena stranka meni, da bi upoštevaje izpovedbo prič in aktualno formacijo bil pravilen zaključek sodišča, da tožniku prizna razliko v plači do višjega vodnika (25. plačni razred in 4 plačni razredi napredovanja). Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izpis sistemizacije (B32), pri čemer toženi stranki ni znano, za kateri izpis sistemizacije konkretno gre in izpostavlja, da če gre za izpis formacijske dolžnosti skladiščnik v nazivu štabni vodnik, je tudi iz tega razloga sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je bila dolžnost v nazivu štabni vodnik sistemizirana šele 4. 8. 2016. Izpostavlja, da je z odločbo z dne 12. 6. 2017 tožniku priznala razliko v plači od 13. 4. 2016 do 3. 8. 2016 do višjega vodnika (od 25. do 29. plačnega razreda) in se tožnik zoper odločbo ni pritožil, medtem ko je tožniku priznala za čas od 4. 8. 2016 do 31. 1. 2017 plačilo do naziva štabni vodnik (od 25. do 30. plačnega razreda). Meni, da je sodišče z odločitvijo poseglo v avtonomno odločitev tožene stranke glede sistemizacije oziroma ovrednotenja delovnih mest, saj je ovrednotilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju za vodenje skladišča upravičen do razlike v plači, kot če bi se dolžnost skladiščnik oborožitve in streliva opravljala v nazivu štabni vodnik. Glede dodatka za povečan obseg dela se toženka strinja z odločitvijo, s katero je sodišče tožniku od 4. 5. 2015 do 1. 3. 2016 priznalo dodatek za povečan obseg dela, saj je dokazni postopek izkazal, da je tožnik v tem času dejansko vodil dve skladišči, dodatno tudi skladišče ..., zato v tem delu pritožbe ne vlaga. Glede dodatnega povečanega obsega dela, ki ga je sodišče tožniku priznalo za čas od 15. 2. 2017 do 23. 8. 2018 pa ugotavlja, da je E.E. izpovedala, da v kolikor F.F. ne bi bil odsoten, tožnik teh nalog, ki so sicer spadale v delokrog nalog tožnikove dolžnosti (NVU za varnostno dejavnost), ne bi dobil v delo. To izhaja tudi iz dopisa z dne 10. 8. 2015, ki ga je toženka predložila k odgovoru na tožbo. Meni, da je sodišče zmoto ugotovilo, da je šlo za dodatno delo tožnika, saj po eni strani pritrjuje, da naloge varovanja objektov vojašnice G., izdelava variant za obhode vojašnice, nadzor zunanjih dobaviteljev in izvajalcev, usposabljanje in kontroliranje H. in prijavne službe sodijo v opis dela varnostnega častnika, po drugi strani pa naj bi tožnik s prevzemom teh nalog, ki dejansko sodijo v delokrog varnostnih častnikov, opravljal večji obseg dela. Navaja, da sodišče ni ugotavljalo, kakšen je bil sicer tožnikov delokrog in ali je bil tožnik zaradi prevzema teh nalog več obremenjen oziroma obremenjen nad osem ur rednega dela. Tožnik je dejansko naloge prevzel od F.F., vendar pa zaradi tega ni bil dodatno obremenjen oziroma ni opravljal dela v povečanem obsegu dela, pač pa je opravljal le naloge, ki jih je bil dolžan opravljati skladno s formacijsko dolžnostjo, ki jo je zasedal. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik po svoji pooblaščenki vlaga pritožbo zoper III. in IV. točko sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi zavrnjenemu delu tožbenega zahtevka ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v navedenem delu ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče tožniku dodatno povečan obseg dela od 15. 2. 2017 do 23. 8. 2018 sicer priznalo, vendar ne v vtoževani višini, temveč zgolj v znesku 1.029,44 EUR bruto oziroma v višini 5 %, namesto vtoževanih 20 %. Na podlagi ukaza z dne 31. 1. 2017 je prevzel delo švod. I.I. - dela in naloge s področja varnosti v vojašnici - sektor J. in dela in naloge s področja varovanja vojašnice od švod. F.F. - sektor K.. Prevzem nalog F.F. je za tožnika pomenilo opravljanje nalog na sektorju K., ki je zadolžen za varovanje objektov (celotne vojašnice) in med drugim opravljanja nadzora H. in usposabljanje delavcev H.. Zatrjuje, da je potrebno upoštevati dejstvo, da je tožnik v tem obdobju nadomeščal zaposlenega na delovnem mestu štabni vodnik, sam pa je za to prejemal plačo NVU II. (vojak I), kar je neprimerljivo. Meni, da je nesporno, da so bile naloge, ki jih je začasno prevzel od švod. F.F., tožnikove dodatne naloge na njegovo siceršnje delovno mesto NVU za varnostno dejavnost. Nasprotuje presoji sodišča, da mu pripada za omenjeno dodatno delo zgolj 5 % dodatni dodatek za povečan obseg dela. Sodišče je glede deleža delovnega časa, ki ga je moral tožnik nameniti opravljanju dodatnega dela od 15. 2. 2017 do 23. 8. 2018 ugotovilo, da je tožnik za dodatno delo porabil ¼ delovnega časa, kar je uporabilo kot argument, zakaj tožniku namesto 20 % dodatka za povečan obseg dela pripada zgolj ¼ tega dodatka v višini 5 %. Temu zaključku nasprotuje. Meni, da časovni vidik ne more biti edini odločilni dejavnik za presojo, kako visok dodatek pripada delavcu za povečan obseg dela. Zgolj fizično je za ta dela porabil 1/4 delovnega časa. Pozitivni predpisi sicer ne določajo meril, na podlagi katerih bi bil mogoč natančen matematični izračun dodatka, ki pripada delavcu za dodatno opravljeno delo (povečan obseg dela), temveč je ocena o tem prepuščena delodajalcu oziroma sodišču. V konkretnem primeru je sodišče pri odločitvi o dodatku za povečan obseg dela izhajalo iz časa, ki ga je tožnik porabil za dodatne naloge, kar pa je po mnenju tožnika zmotno. Dodatna dela, ki jih je tožnik opravljal, bi moralo sodišče obravnavati celostno in upoštevati, da je tožnik za dodatne naloge zadolžen, odgovoren skozi celoten delovnik, da je dodatnim delom namenjal razmeroma veliko delovnega časa (četrtina delovnega časa nikakor ni zanemarljiv obseg). Pritožbo vlaga tudi glede stroškov postopka, ker je sodišče glede na nepravilno odločitev o glavni stvari posledično nepravilno tudi odmerilo stroške postopka. Opozarja, da sodišče pri tem ni upoštevalo sodne takse, ki jo je bil primoran tožnik plačati za postopek na prvi stopnji, čeprav je na obrazcu stroškovnika tožnik skupaj z ostalimi stroški priglasil tudi stroške sodne takse - po odmeri sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik in tožena stranka vlagata odgovor na podani pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožnika, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, tudi v zvezi s priznanim 5 % dodatkom za povečan obseg dela zaradi prevzema nalog s strani F.F. za čas od 15. 2. 2017 do 23. 8. 2018 (27. do 29. točka obrazložitve), zato navedena kršitev ni podana.

8. Neutemeljeno pritožba tožene stranke izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik od 3. 4. 2015 do 12. 4. 2016 dejansko opravljal vse naloge delovnega mesta vodja skladiščnika v nazivu štabni vodnik, kot to izhaja iz opisa delovnega mesta v aktu o sistemizaciji (B 31). Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka imela zaposlene štiri skladiščnike, ki so delo vodenja skladišča opravljali tudi v nazivu štabni vodnik, tožnik pa je to opravljal v nazivu NVU II. razreda. Tožnikov predhodnik (A.A.) je skladišče orožja in streliva vodil v nazivu višji vodnik, tožnikov naslednik (B.B.) pa v nazivu štabni vodnik. Tožena stranka je tožniku za čas od 13. 4. 2015 do 31. 1. 2017 priznala razliko v plači do 30. plačnega razreda, tj. za plačo, ki bi mu pripadala, če bi bil razvrščen v naziv štabni vodnik. Svojo odločitev je utemeljila s tem, da se je podčastnik skladiščnik oborožitve in streliva do 3. 8. 2016 opravljala v formacijski dolžnosti višji vodnik, od 4. 8. 2016 pa kot štabni vodnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je delo skladiščnika tudi v vtoževanem obdobju opravljalo v različnih formacijskih dolžnostih, tudi v nazivu štabni vodnik, saj navedeno izhaja iz ukaza za C.C. z dne 13. 6. 2013 (B 13), kot tudi izpovedbe D.D., ki je vodil skladišče učno vadbenih sredstev in taborne opreme od leta 2015 v nazivu štabni vodnik. Tožena stranka je tako imela sistemizirano delovno mesto za skladiščnika tudi v nazivu štabni vodnik pred 13. 4. 2016. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik izpolnjeval vse naloge tega delovnega mesta in naziva. Iz izpovedbe tako tožnika kot zaslišanih prič izhaja, da je tožnik v spornem obdobju opravljal vse naloge iz opisa delovnega mesta vodja skladišča v nazivu štabni vodnik. Tako sta priči L.L. in M.M. potrdila, da se delo tožnika ni razlikovalo od dela A.A., ki je bil njegov predhodnik in je bil tudi za delo ustrezno usposobljen. Prav tako je B.B. potrdil, da se njegovo dejansko delo ne razlikuje od dela tožnika, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je le-ta opravljal delo v nazivu štabni vodnik. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da se tožnikovo delo v skladišču orožja in streliva pred in po 13. 4. 2016 ni spreminjalo. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da samo dejstvo, da je tožena stranka z odločbo tožniku za čas po 13. 4. 2016 priznala višji naziv in razliko v plači, ne spremeni dejanskega dela, ki ga je tožnik ves čas opravljal in se ni razlikovalo od dela, ki ga je tožnik opravljal od 3. 4. 2015 do 12. 4. 2016. 9. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je sodišče poseglo v sistemizacijo tožene stranke. Tožena stranka je namreč tudi v spornem obdobju imela sistemizirana delovna mesta za skladiščnike v nazivu štabni vodnik in sicer delovno mesto vodja skladišča v nazivu štabni vodnik. Tožena stranka je te dokaze predložila s pripravljalno vlogo z dne 25. 10. 2018, in sicer pod ovojnico št. 1 in 2 označeno "interno", zato so protispisne pritožbene navedbe toženke, da ne ve za katero sistemizacijo gre. Tako C.C., ki je sicer vodil drugo skladišče, kot D.D., ki je vodil skladišče učno vadbenih sredstev (od leta 2013 dalje), sta opravljala naloge v nazivu štabni vodnik. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnik opravljal vse naloge, ki sodijo v opis delovnega mesta vodja skladišča v nazivu štabni vodnik, kot tudi vsa dela in naloge podčastnika skladišča oborožitve in opreme v nazivu štabni vodnik, za katero je tožena stranka priznala tožniku razliko v plači od 13. 4. 2016 do 31. 1. 2017. Pri tem se opisa del in nalog obeh delovnih mest praktično ne razlikujeta. Tožnikov predhodnik (A.A.) je bil za vodenje skladišča orožja in streliva N. razvrščen v naziv višji vodnik, tožnikov naslednik (B.B.) pa v naziv štabni vodnik, tožnik pa je opravljal enako delo kot navedena zaposlena, zato ni utemeljenega razloga, da bi tožnik prejemal bistveno nižjo plačo za dejansko opravljanje istega dela. Tožnik je opravljal vse naloge delovnega mesta vodja skladišča v nazivu štabni vodnik, kjer je kot izhodiščni plačni razred določen 26. plačni razred, zato je sodišče prve stopnje tožniku, upoštevajoč napredovanja za čas od 3. 4. 2015 do 12. 4. 2016 priznalo razliko v osnovni plači do 30. plačnega razreda. Samo višino prisojene razlike tožena stranka ne izpodbija.

10. Tožena stranka se z odločitvijo sodišča, s katero je tožniku za čas od 4. 5. 2015 do 1. 3. 2016 priznalo dodatek za povečan obseg dela v višini 20 %, strinja, ker je tožnik v tem času dejansko vodil dve skladišči, dodatno tudi skladišče ..., zato v tem delu pritožbe ne vlaga. Vlaga pa pritožbo glede dodatka za povečan obseg dela, ki ga je tožniku sodišče priznalo za čas od 15. 2. 2017 do 23. 8. 2018 v višini 5 % in se pri tem sklicuje na izpoved E.E., ki je izpovedala, da tožnik teh nalog ne bi dobil, če bi bil F.F. še na delu. Ker ga ni bilo, so se te naloge prerazporedile in del jih je dobil tudi tožnik.

11. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da tožnik zaradi nalog, ki jih je prevzel od F.F., ni bil dodatno obremenjen oziroma ni opravljal dela v povečanem obsegu dela, pač pa je opravljal le naloge, ki jih je dolžan opravljati skladno s formacijsko dolžnostjo, ki jo je zasedal. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, izhaja, da je tožnik prevzel del nalog, ki jih je opravljal F.F.. Poleg svojih rednih delovnih zadolžitev, je moral opravljati še del zadolžitev F.F.. Priča E.E. je potrdila, da je tožnik opravljal naloge F.F., pri čemer je tudi povedala, da če F.F. ne bi bil odsoten, tožnik teh nalog ne bi dobil v delo. Tožnik je namreč poleg svojih rednih delovnih zadolžitev opravljal še del zadolžitev drugega delavca, ki dela v drugem sektorju, na drugem delovnem mestu in katere ne bi opravljal, če F.F. ne bi bil odsoten. Ne gre torej za njegove redne delovne obveznosti, kot zmotno zatrjuje pritožba tožene stranke, čeprav sodijo v delokrog varnostnega podčastnika. Tožnik je moral opraviti večji obseg dela kot se je od njega pričakovalo, poleg tega pa je šlo za naloge, ki jih je opravljal drug delavec na drugem delovnem mestu. Obseg dela tožnika od 15. 2. 2017 do 23. 8. 2018 je bil tako večji, zato je utemeljen tožnikov zahtevek za plačilo dodatka za povečan obseg dela.

12. ZSPJS v 22.e členu v povezavi s 4. členom Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence določa, da se dodatek za povečan obseg dela delavcu lahko prizna do največ 20 % osnovne bruto plače. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedbe tožnika, da je prevzel le del nalog F.F. in da so mu te naloge vzele nekje dve uri dnevno. Upoštevajoč izpoved tožnika navedeno je sodišče tožniku utemeljeno priznalo dodatek v višini 5 % od zahtevanih 20 %, saj tožnik ni prevzel vseh zadolžitev drugega delavca, dodatna dela pa je glede na lastno izpovedbo opravljal 1/4 delovnega časa.

13. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da bi mu sodišče moralo priznati 20 % dodatek za povečan obseg dela. Tožnik je na podlagi ukaza z dne 31. 1. 2017 prevzel le del nalog s področja varovanja vojašnice od F.F., kar je za tožnika pomenilo opravljanje dodatnih nalog. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevajoč izpoved tožnika, da so mu naloge vzele nekje 2 uri dnevno, priznalo dodatek le v višini 5 % od 20 %, ker tožnik ni prevzel vseh zadolžitev drugega delavca. Nasprotno pa je sodišče tožniku v obdobju od 4. 5. 2015 do 1. 3. 2016 priznalo 20 % dodatek za povečan obseg dela, ker je tožnik v tem obdobju dejansko vodil dve skladišči, čeprav je tedaj v njegov delokrog sodilo le skladišče orožja in streliva.

14. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje tožnika, da sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo sodne takse, ki jo je bil primoran tožnik plačati za postopek na prvi stopnji v znesku 306,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve jasno in pravilno obrazložilo, da o priglašeni sodni taksi kot stroškov postopka ni odločalo, ker v skladu z določilom 3. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje taksna obveznost za plačilo sodne takse še ni nastala, zato sodišče prve stopnje pravilno o njej še ni moglo odločati. Šele z vročitvijo sodne odločbe je tožnik prejel plačilni nalog za plačilo sodne takse in šele takrat je nastala obveznost za plačilo sodne takse, torej že po izdaji sodbe. O stroških sodne takse bo tako sodišče prve stopnje še odločilo s posebnim sklepom.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke in tožnika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka in tožnik v pritožbenem postopku nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena in 155. člena ZPP).