Jedro

Zakonski znak preslepitve je konkretiziran z očitkom dajanja obljub o plačilih, ki so bila zaradi zavedanja o nezadostnih finančnih sredstvih lažna. Če se časovno obdobje, ko naj bi obdolženec lažno obljubljal plačila, in časovno obdobje, ko je med družbami potekalo kontinuirano poslovanje v smislu opravljanja storitev in izdajanja računov zanje, prekrivata, je preslepitev konkretizirana s tem, da so bile obdolženčeve obljube vsakič dane za nove račune. V očitku je torej mogoče jasno prepoznati poslabšanje položaja za oškodovani družbi kot posledico poslovnih odločitev njunega direktorja, ki so bile pogojene s preslepitvenim ravnanjem obdolženca.

Časovna točka zapadlosti obveznosti ne pomeni konca izvajanja posla, po katerem je izvršitev kaznivega dejanja poslovne goljufije pojmovno izključena,

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bil s pravnomočno sodbo kršen drugi v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in treh mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter z dodatnim pogojem, da v roku enega leta in šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi C. d.o.o. povrne znesek v višini 94.404,39 EUR, oškodovani družbi D. d.o.o. pa znesek v višini 10.164,89 EUR, sicer se pogojna obsodba lahko prekliče. Na podlagi prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo zgoraj navedenih zneskov skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi oškodovanima družbama, s preostankom premoženjskopravnih zahtevkov pa je družbi napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse, povrnitev potrebnih izdatkov oškodovanih družb ter potrebnih izdatkov in nagrade njune pooblaščenke.

2. Višje sodišče v Celju je ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovani družbi s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Pritožbo okrajne državne tožilko je kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člen ZKP ter drugim in prvim odstavkom 228. člena KZ-1 vložil vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in ugotovi, da so bile z izpodbijano pravnomočno sodbo kršene navedene zakonske določbe.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je Vrhovno sodišče zahtevo v odgovor poslalo obdolžencu in njegovima zagovornikoma. Obdolženčev zagovornik David Sluga, odvetnik v Ljubljani, je nanjo odgovoril. Meni, da je drugostopenjsko sodišče aktualno sodno prakso glede kaznivega dejanja poslovne goljufije razumelo pravilno. Opis kaznivega dejanja namreč ne vsebuje navedbe konkretnih objektivnih okoliščin obdolženčeve preslepitve. Umanjkal je tudi očitek o izpolnitvi zakonskega znaka izvajanja posla. V civilnopravnem smislu je bil obdolženec v posel vpleten šele, ko sta bili pogodbi sklenjeni in izvršeni. V času, ko naj bi izvršil kaznivo dejanje, obdolženec tudi ni bil več prokurist gospodarske družbe. Glede na navedeno zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec izpodbija odločitev višjega sodišča, ki je ocenilo, da obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Višje sodišče je izhajalo iz novejše prakse Vrhovnega sodišča glede konkretizacije zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije (sodba I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in naslednje), vendar vrhovni državni tožilec meni, da jo je pri presoji sklepčnosti opisa v predmetni zadevi napačno razlagalo. Kot napačni ocenjuje stališči višjega sodišča, da (i) opis kaznivega dejanja ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka preslepitve in (ii) da bi lahko obdolženec zakonski znak preslepitve izvrševal le dokler je trajalo izvajanje posla, ne pa tudi po njegovi zapadlosti.

6. Očitek obdolžencu, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, se je nanašal na njegovo ravnanje v funkciji direktorja družbe A. d.o.o., ki je bila edina družbenica družbe B. d.o.o., pri čemer je bil obdolženec njen prokurist. Očitalo se mu je, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil druge s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi neizpolnitve obveznosti pa je pri oškodovanih družbah nastala velika premoženjska škoda. Iz opisa dejanja izhaja sledeče: - V obdobju od 25. 5. 2011 do 24. 9. 2012 je obdolženec pri izvajanju pogodb o vzdrževanju letal in o izvajanju aktivnosti na področju kontinuirane plovnosti zrakoplovov direktorju oškodovanih družb C. d.o.o. in D. d.o.o. prikazoval, da bodo računi, izstavljeni za opravljene storitve plačani, in sicer trije računi, izdani s strani družbe C. d.o.o. v obdobju od 22. 11. 2011 do 14. 2. 2012, ter trije računi, izdani s strani družbe D. d.o.o. v obdobju od 5. 2. 2011 do 4. 5. 2012. To je zatrjeval na usklajevalnih sestankih in v medsebojni korespondenci.

- Z direktorjem oškodovanih družb je sklenil tudi ustni dogovor o poplačilu obveznosti ter s tem dosegel umik predlaganih izvršb s strani oškodovanih družb. - Pri tem je vedel, da družba B. d.o.o. nima zadostnih denarnih sredstev za poplačilo vseh svojih obveznosti. Zavedal se je, da dogovora ne bo mogel izpolniti in ga ne bo izpolnil, saj je sam odločal in odrejal, katere račune bo družba B. d.o.o. poravnala.

- S tem ravnanjem je družbi C. d.o.o. nastala škoda v višini 94.404,39 EUR, družbi D. d.o.o. pa škoda v znesku 10.164,98 EUR.

7. S sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 je Vrhovno sodišče zavzelo jasno stališče o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Za uresničitev zakonskih znakov ne zadošča navedba, da se je obdolženec zavezal plačati obveznost, pa tega ni izpolnil, saj tak opis v ničemer ne preseže opisa slehernega pogodbenega razmerja. Izrek sodbe mora vsebovati okoliščine, na podlagi podlagi katerih je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal plačilo, preslepil predstavnike oškodovane družbe. To storilčevo zavest, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, ne pa njeno obrazložitev.

8. Preslepitev je eden izmed bistvenih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije in predstavlja izvršitveno ravnanje. Gre za abstrakten, pomensko odprt pojem, zato ga je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča treba v opisu dejanja ovsebiniti oziroma opredeliti z navedbo konkretnih ravnanj storilca, ki pomenijo uresničitev tega zakonskega znaka, po potrebi pa navesti tudi spremljajoče dejanske okoliščine, ki ravnanju storilca jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve. Za uresničitev (konkretizacijo) znaka preslepitve se zahteva opis vedenja oziroma zavesti storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (_differentia specifica_), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti. To storilčevo zavest pa lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve.1

9. Stališče višjega sodišča, da dajanje obljub o plačilih (na usklajevalnih sestankih, korespondenci in s sklenitvijo ustnega dogovora v zameno za umik predlaganih izvršb) ne zadošča za konkretizacijo izvršitvenega ravnanja preslepitve v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno graja vrhovni državni tožilec. V abstraktnem delu opisa se je obdolžencu očitalo, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije izvršil pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe tako, da je drugega preslepil (1) s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in (2) prikrivanjem, da obveznosti ne bodo in ne bodo mogle biti izpolnjene. Višje sodišče je konkretizacijo zakonskega znaka prikazovanja, da bodo obveznosti izpolnjene, ocenilo kot vsebinsko prazno, pri čemer se je osredotočilo zgolj na obdolženčeve obljube direktorju oškodovanih družb o tem, da bodo plačila izvršena. Glede na zgoraj citirana izhodišča iz sodne prakse Vrhovnega sodišča drži, da sama obljuba plačila in njena kasnejša neizpolnitev za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve ne zadoščata. Vendar pa višje sodišče pri oceni, ali je očitano dejanje kaznivo dejanje, ni upoštevalo dodatnih relevantnih okoliščin, ki so se v opisu očitale obdolžencu.

10. Obdolžencu se je na ravni opisa očitalo, da je od 25. 2. 2011 pa vse do 24.9.2012 direktorju oškodovanih družb prikazoval, da bodo obveznosti iz izdanih računov plačane. Oškodovani družbi sta obveznosti po sklenjenih pogodbah opravljali kontinuirano, in sicer od 5. 2. 2011, ko je bil izdan prvi račun (v plačilo zapadel 15. 2. 2011), do 4. 5. 2012, ko je bil izdan zadnji račun, ki je v plačilo zapadel 11. 5. 2012. Obveznosti, ki so iz tega naslova nastale, so, razen v manjšem delu, ostale neporavnane. V tem obdobju je bilo namreč izdanih šest računov, zgolj eden od teh je bil delno plačan. Obdolženec naj bi glede na opis kaznivo dejanje izvrševal tudi po zapadlosti zadnjega izdanega računa, tj. po 11. 5. 2012 in vse do do 24. 9. 2012. 11. Kolikor se časovno obdobje, ko naj bi obdolženec lažno obljubljal plačila, in časovno obdobje, ko je med družbami potekalo kontinuirano poslovanje v smislu opravljanja storitev in izdajanja računov zanje, prekrivata, je preslepitev konkretizirana s tem, da so bile obdolženčeve obljube vsakič dane za nove račune. Iz opisa tako izhaja, da je v tem obdobju obljubljal tako plačilo že zapadlih računov (katerih število se je v času izvrševanja kaznivega dejanja povečevalo), in, kar je bistveno, preden sta oškodovani družbi opravili nove storitve (za kateri sta ponovno izdali račune, ki niso bili plačani). Obdolženec naj bi to zagotavljal na usklajevalnih sestankih in v medsebojni korespondenci. Vse to naj bi glede na očitke počel z zavedanjem, da družba B. d.o.o., ki bi morala obveznosti izpolniti, tega ni sposobna, saj za to ni imela zadostnih sredstev. Obljube naj bi po opisu dajal v vlogi direktorja družbe A. d.o.o., edine družbenice družbe B. d.o.o., katere prokurist je bil ravno on in v kateri je sam odrejal plačila ter se stanja v zvezi z nezadostnimi finančnimi sredstvi zavedal. 12. Opisano ravnanje pa se od običajne civilnopravne zaveze razlikuje zato, ker naj bi obdolženec v času, ko so gospodarske družbe poslovale in sta oškodovani družbi za opravljene storitve izdajali račune (ki so, razen deloma, ostali neporavnani) ob več priložnostih obljubljal plačilo obveznosti, čeprav se je zaradi pomanjkljivih sredstev zavedal, da do izpolnitve ne bo prišlo. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da pomeni dajanje obljub o plačilu ob hkratnem prikrivanju slabega finančnega stanja, ki plačilo dejansko onemogoča, konkretizacijo preslepitve kot elementa poslovne goljufije.2 Tudi v predmetnem opisu je preslepitev mogoče prepoznati v dejstvu, da je obdolženec obljube o plačilu dajal kljub zavedanju, da zaradi nezadostnih sredstev obveznosti v resnici ne bodo plačane. V posledici obdolženčeve preslepitve je direktor oškodovanih družb sprejel odločitev o nadaljevanju opravljanja storitev, kar je privedlo do poslabšanja finančnega položaja oškodovanih družb, saj storitve, ki sta jih oškodovani družbi opravljali kontinuirano, niso bile plačane. V očitku je torej mogoče jasno prepoznati poslabšanje položaja za oškodovani družbi kot posledico poslovnih odločitev njunega direktorja, ki so bile pogojene s preslepitvenim ravnanjem obdolženca. S tem so v opisu konkretizirane okoliščine, zaradi katerih se obdolženčevo ravnanje razlikuje od siceršnjih obljub o izpolnitvi pogodbenih obveznosti, ki ostanejo neuresničene. Te konkretizacije zakonskega znaka preslepitve višje sodišče ni prepoznalo in napačno presodilo, da dejanje, ki se obdolžencu očita, ni kaznivo dejanje.

13. Vrhovni državni tožilec pri tem utemeljeno navaja, da natančna časovna opredelitev usklajevalnih sestankov in korespondence med obdolžencem in direktorjem oškodovanih družb na sklepčnost opisa kaznivega dejanja ne vpliva. Čas kaznivega dejanja je določno zamejen, obdolženčevo ravnanje pa časovno določno opredeljeno tako, da iz opisa izhaja, da naj bi lažne obljube o plačilu dajal tudi v obdobju izdajanja računov, ko so družbe medsebojno poslovale. Za presojo sklepčnosti opisa natančni podatki o njegovem komuniciranju z direktorjem oškodovanih družb niso relevantni, pač pa zadošča očitek o tem, v kakšnem kontekstu je komunikacija potekala, tj. ob obdolženčevem zavedanju o nezadostnih sredstvih za plačilo obveznosti. S sklicevanjem na konkretne dokaze o natančnem poteku komunikacije, na katere je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, pa se vrhovni državni tožilec spušča v presojo dokazanosti kaznivega dejanja, kar za presojo kršitve kazenskega zakona ni relevantno in tudi sicer ne more biti predmet preizkusa izpodbijane sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Vrhovni državni tožilec utemeljeno graja tudi stališče višjega sodišča, da bi lahko obdolženec zakonske znake preslepitve izvrševal najpozneje do 11. 5. 2012, ko je zadnji račun zapadel v plačilo, tj. do konca izvajanja posla. Stališče, da po zapadlosti zadnjega račun obdolženec oškodovanih družb ne bi mogel preslepiti, je namreč pravno zmotno. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da lahko obdolženec z ravnanji po zapadlosti obveznosti, ki pa so v vzročni zvezi z nastalo škodo oziroma prikrajšanjem pri oškodovancu, izvrši zakonski znak preslepitve pri izvajanju pogodbe oziroma posla.3 Dolžnost izpolnitve namreč z nastopom zapadlosti ne preneha. Takrat sicer nastopi dolžnikova zamuda, vendar lahko upnik kljub njej zahteva izpolnitev obveznosti. To civilnopravno izhodišče je treba upoštevati tudi pri razlagi zakonskega znaka izvajanja pogodbe kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker obveznost plačila z zamudo ni ugasnila, za sklepčnost opisa samo po sebi ne more biti relevantno, da naj bi obdolženec zakonski znak preslepitve izvrševal tudi po tem, ko so vsi izdani računi že zapadli v plačilo. Nasprotno, preslepitev je v okviru izvajanja pogodbe mogoče izvršiti vse dokler lahko ta pri oškodovancu povzroči prikrajšanje, kar pa je možno tudi še v času, ko že obstojijo odprte obveznosti.

15. Časovna točka zapadlosti obveznosti ne pomeni konca izvajanja posla, po katerem je izvršitev kaznivega dejanja poslovne goljufije pojmovno izključena, zato je stališče, iz katerega je izhajalo višje sodišče, napačno. Zaradi napačne izhodiščne predpostavke je v sodbi višjega sodišča umanjkala presoja, ali je v izreku sploh konkretizirana preslepitev, ki naj bi jo obdolženec izvršil šele po zapadlosti vseh računov. Ravnanje, ki bi lahko merilo na preslepitev po zapadlosti računov je povezano z očitkom, da je obdolženec direktorja oškodovanih družb prepričal, naj umakne izvršbo za neporavnane obveznosti. Vendar iz opisa določno ne izhaja, ali je do tega prišlo šele po zapadlosti vseh računov (glede na to, da so računi zapadli v plačilo sukcesivno), očitek pa vsebinsko tudi ni dopolnjen z opisom okoliščin, ki bi kazale na to, da je umik izvršbe pri oškodovanih družbah povzročil prikrajšanje. Preslepitev, zaradi katere oškodovanec po zapadlosti obveznosti sprejme poslovno odločitev, ki ima za posledico njegovo prikrajšanje, mora biti v izreku sodbe vsebinsko napolnjena s konkretnimi očitki obdolžencu, opisom ravnanj oškodovanca, kakor tudi z okoliščinami, ki kažejo na njegovo prikrajšanje.

16. Navedeno pa ne pomeni, da opis v izpodbijani sodbi ni sklepčen. V predmetnem opisu lažne obljube o plačilu, kolikor so se nadaljevale po zapadlosti zadnjega izdanega računa, predstavljajo enotno ravnanje, ki je vodilo v oškodovanje. Ker je v opisu konkretizirana preslepitev že v času opravljanja storitev in izdajanja računov, bi moralo višje sodišče prepoznati očitek kaznivega dejanja poslovne goljufije.

C.

17. Izpodbijana pravnomočna sodba temelji na napačni presoji, da dejanje, za katerega je bil obdolženec preganjan, ni kaznivo dejanje. Višje sodišče je namreč spregledalo, da se je obdolžencu očitalo, da je v času opravljanja storitve s strani oškodovanih družb dajal lažne obljube o plačilu obveznosti, saj se je zavedal, da za plačilo ne obstojijo zadostna sredstva. S tem je podana kršitev določbe drugega v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v obdolženčevo škodo, zaradi česar je Vrhovno sodišče, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo, uveljavljeno kršitev skladno z drugim odstavkom 426. člena ZKP le ugotovilo.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in naslednje. 2 Sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 7449/2017 in I Ips 5567/2014 z dne 11. 10. 2018. 3 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 17526/2014 z dne 13. 6. 2021, točka 15.