Jedro

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, odločilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo RS. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanj, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V navedeni ustavni odločbi je Ustavno sodišče RS kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena ZBPP). Glede na to, da tožnik prejema iz naslova pokojnine znesek 291,03 EUR neto mesečno, cenzusa (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,49 EUR) ne dosega, zato je glede na premoženjsko stanje upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni in se tožnika oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da se tožečo stranko delno oprosti plačila sodne takse in da je dolžna plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR (petdeset evrov 00/100) v roku 15 dni (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Z izpodbijanim sklepom, ki ga tožeča stranka izpodbija v celoti, je prvostopno sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, čeprav je tožeča stranka v predlogu za taksno oprostitev, ki ga je vložila skupaj s pritožbo zoper sodbo Pd 583/2013 z dne 13. 3. 2015, in to dne 23. 4. 2015, predlagala, da jo sodišče oprosti plačila taks v gornjem individualnem delovnem sporu v obdobju po vložitvi predloga za taksno oprostitev. Glede na to, da je bil predlog za taksno oprostitev vložen že v fazi pritožbenega postopka, se torej navedeni predlog nanaša primarno na fazo pritožbe oziroma pritožbenega postopka ter eventualnega ponovljenega prvostopnega postopka. V točki II izreka izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče odločilo, da se tožnika delno oprosti plačila sodnih taks ter da je dolžan plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR. Tožeča stranka meni, da je odločitev prvostopnega sodišča, ko je tožniku, čeprav mu edini vir preživljanja predstavlja minimalna pokojnina v znesku 291,03 EUR mesečno, le znižalo v zakonu predvideno sodno takso na takso v znesku 50,00 EUR, ni pa tožnika v celoti oprostilo plačila obravnavane sodne takse, materialno pravno napačna. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je prvostopno sodišče pri odločanju o taksni oprostitvi tožnika očitno izhajalo iz do sedaj veljavne (protiustavne) pravne ureditve, ki je predstavljala poseg v ustavni pravici iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave RS, to je, da so do popolne taksne oprostitve upravičene le osebe, ki prejemajo socialno pomoč, ki trenutno znaša 269,20 EUR mesečno; vsi ostali prosilci za taksno oprostitev, katerih dohodki presegajo znesek 269,20 EUR mesečno, pa so bili upravičeni le do delne taksne oprostitve oziroma do obročnega plačila odmerjene sodne takse.

Navedeno pravno ureditev je, na zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, v zadevi št. U-I-191/14-16, obravnavalo Ustavno sodišče RS in v odločbi, izdani dne 12. 2. 2015, odločilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST - 1 v neskladju z Ustavo RS ter da mora Državni zbor RS ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta. V točki 3 izreka zgoraj navedene odločbe pa je Ustavno sodišče RS odločilo, da do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

Iz obrazložitve zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča RS je razvidno, da pravnega standarda občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživlja stranka, ni mogoče razlagati tako ozko, kot se je razlagal doslej, to je, da so do popolne taksne oprostitve upravičeni zgolj prejemniki denarne socialne pomoči ter da pogoja za popolno taksno oprostitev ni mogoče vezati na višino minimalnega dohodka v znesku zgolj 269,20 EUR mesečno, ampak da je pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje pred navedeno protiustavno ureditvijo, ki je bila razveljavljena z zgoraj navedeni odločbi Ustavnega sodišča RS, ustrezno zapolnila sodna praksa, tako da je kot merilo za popolno taksno oprostitev upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka. Ustavno sodišče RS je torej v zgoraj navedeni odločbi kot začasno ureditev pogoja za popolno oprostitev plačila sodne takse v točki 30 obrazložitve odločbe določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1 B in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka. Glede na to, tožnikova pokojnina, ki predstavlja edini vir preživljanja, znaša le 291,03 EUR mesečno, dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka pa 538,40 EUR mesečno, je tožnik upravičen do popolne taksne oprostitve v gornjem individualnem delovnem sporu od vložitve predloga za taksno oprostitev dalje, to je od 23. 4. 2015 dalje. Iz vsega navedenega je razvidno, da je prvostopno sodišče v točki I izreka izpodbijanega sklepa pravno neutemeljeno zavrnilo predlog tožnika za popolno oprostitev plačila sodnih taks v gornji zadevi po 23. 4. 2015 in v zakonu predvideno sodno takso zgoraj znižalo iz v zakonu predvidenega zneska na znesek 50,00 EUR. Glede na vse navedeno tožnik oziroma pritožnik predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani, kot pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in tožnika v celoti oprosti plačila sodnik taks v gornjem individualnem delovnem sporu v obdobju po 23. 4. 2015. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da niso podane kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s pogoji za oprostitev plačila sodnih taks sprejelo napačno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izjave o premoženjskem stanju ugotovilo, da tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči, ter da prejema pokojnino v mesečnem znesku 291,03 EUR ter ima v lasti manjše stanovanje, v katerem stanuje, drugega premoženja pa nima. Glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje tožnika je sodišče prve stopnje zaključilo, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks v celoti, ker tožnik ne prejema denarne socialne pomoči. Ker je ocenilo, da bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, ga je delno oprostilo plačila sodne takse v skladu z 2. odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1 – Ur. l. RS, št. 37/2008 s spremembami in dopolnitvami) in odločilo, da je dolžan plačati sodno takso v znesku 50,00 EUR. Pri tem se je oprlo tudi na določbo prvega odstavka 11. člena ZST-1, po kateri sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti le v primeru, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke.

6. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je v konkretni zadevi potrebno upoštevati ustavno odločbo št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, iz katere izhaja, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo RS. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanj, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V navedeni ustavni odločbi je Ustavno sodišče RS kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - ZBPP - Ur. list, št. 96/2004 in naslednji). Glede na to, da tožnik prejema iz naslova pokojnine znesek 291,03 EUR neto mesečno, cenzusa (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,49 EUR) ne dosega, zato utemeljeno uveljavlja, da je glede na premoženjsko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da se tožnika v celoti oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

8. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je v skladu z določbami 165. in 154. člena ZPP upravičen do povračila priglašenih stroškov za pritožbo, ki znašajo 73,20 EUR (50,00 EUR – nagrada za pritožbeni postopek, tar. št. 3220 ZOdvT, 10,00 EUR – pavšal po tar. št. 6002, 13,20 EUR – 22 % DDV).