Jedro

Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija podatka, ki ga je podala v upravnem postopku, da je prišla v Republiko Slovenijo 24. 4. 1992. Ob takšnem podatku, ki ga tožeča stranka tudi sedaj v tožbi ne izpodbija, je pravilno stališče tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od vključno 25. 6. 1991 dalje in da tako ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena ZUSDDD.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila vlogi obeh tožnic za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnica zase in za mladoletno hčerko vložila zaprosilo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji dne 22. 12. 1999 na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Tožnica je na vlogi navedla kot datum prihoda na območje Republike Slovenije datum 24. 4. 1992, nato pa je tudi na poziv tožene stranke lastnoročno podpisala izjavo, da je prišla dne 24. 4. 1992 v Republiko Slovenije zaradi združitve z možem. Tožena stranka nadalje navaja, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja, ki ga zahteva 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, po katerem se zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujčevo dejansko neprekinjeno bivanje v Republiki Sloveniji od vključno 25. 6. 1991 dalje. Tožeča stranka pa tega pogoja ne izpolnjuje. Tožena stranka tožeče stranke tudi ni zaslišala, ker je iz izvedenega dokaznega postopka jasno razvidno, da ne biva dejansko neprekinjeno v Republiki Sloveniji od vključno 25. 6. 1991 dalje.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbija odločbo tožene stranke na podlagi 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu. Tožena stranka ni pravilno uporabila materialnih in procesnih predpisov, prav tako ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Tožeča stranka je bila pozvana z dopisom tožene stranke z dne 12. 6. 2002, da dopolni svojo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno bivanje v Republiki Sloveniji oziroma, da svojo vlogo modificira po Zakonu o tujcih. Tožeča stranka ni imela pooblaščenega zastopnika in je sledila napotkom tožene stranke in vso zahtevano dokumentacijo osebno odnesla na naslov tožene stranke konec meseca junija in jo izročila delavcu ministrstva. Iz dostavljenih dokumentov izhaja, da tožeča stranka želi spremeniti svoj zahtevek na podlagi Zakona o tujcih. Tožena stranka pa je kljub dopolnitvi tožeče stranke, iz katere izhaja njena namera, da modificira svoj zahtevek, izdala izpodbijano odločbo. Tožeča stranka opozarja na 4. odstavek 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in navaja, da je dostavila vse zahtevane listine in tožena stranka bi morala tožečo stranko pozvati, da morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti odpravi. Ker tega ni storila, je bistveno kršila določbe upravnega postopka in načelo pomoči prava neuki stranki. Napačno pa je uporabila materialno pravo, ker je odločila na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji in ne na podlagi Zakona o tujcih. Tožeča stranka predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in ugodi prošnji tožeče stranke oziroma da se zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da se jo oprosti plačila sodnih taks, ker bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva s katerimi se preživlja sama oziroma družinski člani.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih navedbah in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožeča stranka vložila prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01, v nadaljevanju: ZUSDDD). Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija, da je vložila prošnjo po določilih ZUSDDD.

Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija podatka, ki ga je podala v upravnem postopku, da je prišla v Republiko Slovenijo 24. 4. 1992. Ob takšnem podatku, ki ga tožeča stranka tudi sedaj v tožbi ne izpodbija, je pravilno stališče tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od vključno 25. 6. 1991 dalje in da tako ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena ZUSDDD, zato je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožeča stranka navaja, da je svojo prošnjo modificirala po Zakonu o tujcih in priložila tudi zahtevano dokumentacijo in vse izročila toženi stranki. Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka z dopisom z dne 12. 6. 2002 tožnico pozvala, da lahko spremeni zahtevek za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih, iz povratnice izhaja, da je tožnica dopis prejela 14. 6. 2002. V upravnem spisu pa se ne nahaja vloga tožnice in dokumentacija, da tožnica modificira svoj zahtevek po Zakonu o tujcih, ampak dopisu z dne 12. 6. 2002 sledi le izpodbijani sklep tožene stranke z dne 16. 9. 2002. Po pregledu upravnega spisa tako ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da je tožnica vložila dokumentacijo za modifikacijo vloge, tožnica pa tudi ni vložila nobenega dokaza o tej zatrjevani okoliščini.

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka na podlagi podatkov v upravnem spisu pravilno odločila, prav tako, da je odločba pravilna in zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

K 2. točki izreka: Tožeča stranka predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Predložila je potrdilo o šolanju za mladoletno AA, potrdilo o višini katastrskega dohodka, potrdila podjetja AAA d.o.o., da je BB zaposlena v tem podjetju in da je prejela v času od julija do septembra 2002 od 97.041,90 do 104.151,30 SIT, prav tako potrdilo podjetja BBB, da je CC zaposlen v tem podjetju in da je v istem obdobju prejel plačo za zadnje tri mesece v višini 320.647,20 SIT neto, predložila pa je tudi odločbo o dohodnini za leto 2001 za sebe, iz katere izhaja, da je odmerjena dohodnina v znesku 102.860,00 SIT. Iz dohodninske odločbe za CC za leto 2001 pa izhaja, da je dohodnina odmerjena v znesku 0,00 SIT in da mu je bila priznana posebna olajšava za vzdrževane družinske člane in sicer za AA, DD in EE. Sodišče je ob upoštevanju določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taks (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 70/00 in 93/01, v nadaljevanju: ZST) oprostilo tožečo stranko plačila sodnih taks. Ob upoštevanju višino osebnih dohodkov za BB in njenega moža in podatkov o dohodnini sodišče ugotavlja, da bi bila lahko s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnica oziroma se preživlja njena družina, zato je predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo.