Jedro

Namen strank ob podpisu pisma o nameri je bil sodelovanje v zvezi z odpiranjem outlet trgovin toženke. V zvezi s tem sodelovanjem sta v pismu o nameri sprejeli dogovor o pripravljalnih ravnanjih oziroma prvih korakih za pričetek poslovnega sodelovanja (tj. glede ustanovitve pravne osebe, ustanovitvenega kapitala, zagotovitve sredstev za začetek poslovanja), vendar pa bistvene vsebine nadaljnjega poslovnega sodelovanja nista določili. Izrecno sta soglašali, da bosta medsebojne odnose uredili naknadno. Iz navedene določbe jasno izhaja, da stranki sami nista šteli, da bi pismo o nameri že pomenilo dokončno ureditev razmerij med njima, v nasprotnem primeru namreč sklenitev nove pogodbe ne bi bila potrebna. Glede na pomanjkljivo določitev pogodbene vsebine je torej pravilna presoja, da sporno pismo o nameri ne pomeni sklenitve predpogodbe ali glavne pogodbe, temveč preliminaren oziroma začasen dogovor v fazi pogajanj.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v znesku 7.527,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**O dosedanjem poteku postopka**

1. Tožnica je v tožbi navajala, da je s toženko 1. 3. 2011 podpisala „Pismo o nameri za vzpostavitev outlet prodajnega modela družbe A., d. d.“ V njem je bilo dogovorjeno, da bosta pravdni stranki skupaj ustanovili družbo v Republiki Sloveniji, katere družbenika bosta obe stranki, vsaka z deležem 50 %, z namenom odprtja outlet prodajaln v Ljubljani. V pismu o nameri sta dogovorili vse bistvene sestavine pogodbe, zato je zavezujoče in je po cilju in vsebini enako pogodbi. Tožnica je v skladu z dogovorom ustanovila družbo B., d. o. o., z ustanovitvenim kapitalom 14.000,00 EUR, ki ga je v celoti vplačala. V družbo je vložila 20.000,00 EUR v obliki pohištva in opreme, toženka pa je zagotovila 20.000,00 EUR v steklenih izdelkih, kar naj bi pozneje konvertiralo v lastniški delež. Poleg tega je toženka tožnici posodila 7.000,00 EUR, kar naj bi pozneje postal vložek toženke v družbo B., d. o. o. Družba B. je začela s poslovanjem 11. 4. 2011, ko je bila odprta pilotska outlet trgovina v C. v Ljubljani. Stranki sta obveznosti iz pisma o nameri izvajali do 4. 3. 2014, ko je toženka obvestila tožnico, da ne bo več izpolnjevala svojih obveznosti, dogovorjenih s pismom o nameri. Tožnica je tako s tožbo zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, dogovorjenih s pismom o nameri, zahtevala plačilo izgubljenega dobička, ki ga je utrpela kot 50 % družbenica družbe B., d. o. o., v skupni višini 1,004.130,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da mora toženki povrniti 9.478,63 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo, in sicer iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije. Priglasila je stroške za sestavo odgovora na revizijo.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Odločitev nižjih sodišč temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah, na katere je Vrhovno sodišče pri presoji vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): − pravdni stranki sta 1. 3. 2011 sklenili pismo o nameri, ker se je toženka odločila za uvedbo outlet prodajnega modela po vzoru svetovnih znamk; dogovorjeno je bilo, da bo tožnica ustanovila družbo z osnovnim kapitalom v višini 14.000,00 EUR, ki bo imela prodajno mesto D. outlet na naslovu ... v Ljubljani in bo služilo kot prva outlet prodajalna za izdelke toženke; tožnica bo imela ekskluzivno pravico za odprtje outlet prodajaln toženke v Sloveniji in po svetu; nadalje je bilo določeno, da bo toženka za potrebe zagona podjetja tožnici posodila 7.000,00 EUR, kot zavarovanje pa ji bo ta zastavila 50 % delež na novo ustanovljeni družbi; dogovorili sta se tudi, da bo tožnica na lastne stroške največ do zneska 20.000,00 EUR opremila prodajno mesto v skladu z navodili in standardi blagovnih znamk toženke, toženka pa bo v enaki višini zagotovila blago; tožnica bo lahko v omenjeni prodajalni prodajala izključno izdelke, ki jih da na razpolago toženka; toženka je tožnici dovolila uporabo svojih blagovnih znamk; izrecno sta še določili, da bosta prodajni odnos uredili s sklenitvijo pogodbe o komisijski prodaji blaga ter da bosta vse odnose uredili najkasneje do 1. 5. 2011, sicer pa se ta rok lahko podaljša do 1. 6. 2011; − stranki sta 12. 3. 2012 sklenili Dodatek št. 1 k pismu o nameri, s katerim sta rok za podpis pogodb podaljšali do 31. 12. 2012; v njem je bilo ponovno določeno, da bosta pogodbeni stranki uredili vse, kar je določeno v pismu o nameri, in sklenili vse potrebne pogodbe; − tožnica je ustanovila družbo B., d. o. o., v kateri je bila 100 % družbenica; ta družba je s toženko sklenila dogovor o kratkoročnem kreditu v višini 7.000,00 EUR, po katerem bi morala v roku treh dni urediti zavarovanje kredita, tj. zastavo 50 % poslovnega deleža; kljub pozivom toženke kreditojemalka zavarovanja nikoli ni uredila; tožnica je ustanovila in opremila prodajni prostor do zneska 20.000,00 EUR, toženka pa je v enaki višini zagotovila blago; − družba B., d. o. o., in toženka pisne komisijske pogodbe nista sklenili; poslovanje je od ustanovitve podjetja dalje potekalo na podlagi ustno sklenjene komisijske pogodbe med podjetjem B., d. o. o., in toženko; toženka je večkrat poslala osnutek pogodbe, ki ga tožnica kot družbenica in zakonita zastopnica družbe B., d. o. o., ni želela podpisati; − pri toženki je naknadno z vstopom tujih vlagateljev prišlo do spremembe lastništva; edini družbenik je postal E. iz Luksemburga, s čimer je toženka pridobila možnosti za nastop na svetovnem trgu; − toženka je dne 4. 3. 2014 v dokumentu, naslovljenem kot prekinitev dobave, navedla, da vsa pisma o namerah in pogodbe o dobavi prenehajo veljati s takojšnjim nastopom veljavnosti, razen glede obveznosti plačila iz odprtih postavk.

**Presoja sodišča prve stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da pisma o nameri ne gre enačiti z glavno pogodbo, saj ne vsebuje njenih bistvenih sestavin. Družbi B., d. o. o., in toženka sta sicer medsebojno poslovali, kot bi bila sklenjena komisijska pogodba, vendar samega pisma o nameri ni mogoče šteti za pogodbo o komisijski prodaji. Med strankama je s sklenitvijo predpogodbe nastalo le razmerje, iz katerega nastane obveznost sklenitve glavne pogodbe, s katero bi šele nastala obveznost izvršitve določenih dejanj. Sicer pa pismo o nameri ne zavezuje strank, še vedno gre za fazo pogajanj. Stranka lahko od pisma o nameri kadarkoli odstopi, zlasti v primerih, ko se bistveno spremenijo razmere na trgu. Ravno vstop tujega lastnika v družbo A., d. d., je taka okoliščina, na podlagi katere toženka ni imela več interesa za sklenitev glavne pogodbe, saj se ji je s tem odprl dostop do svetovnega trga. Tožnica ne trdi, da bi bilo toženki znano oziroma da bi ji moralo biti znano, da bo prišlo do spremembe lastništva ter da tega podatka ob podpisu pisma o nameri tožnici ni posredovala.

8. Nadalje tožnica trdi, da ji je škoda nastala kot družbenici družbe B., d. o. o., zaradi česar je bila prikrajšana na dobičku, ki bi pripadal njej. Vendar škode, ki bi jo z morebitno kršitvijo dogovora utrpela ta družba, ni mogoče šteti za škodo, ki bi nastala neposredno tožnici. Nenazadnje pa tožnica razen odprtja prodajalne v C. Ljubljana in njene opreme ni storila ničesar v smislu aktivnega ravnanja glede sklenitve glavne pogodbe. Tožnica oziroma družba B., d. o. o., ni želela podpisati komisijske pogodbe niti toženki zastaviti 50 % poslovnega deleža, zato je toženka odstopila od nadaljnjih pogajanj glede poslovnega sodelovanja.

**Presoja sodišča druge stopnje**

9. Sodišče druge stopnje je menilo, da sta bili pravdni stranki na podlagi pisma o nameri zavezani le k določenemu ravnanju med pogajanji, in sicer da bosta poskušali doseči, da bo prišlo do njegove izpolnitve. Toženka bi lahko odgovarjala po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti le, če bi se pogajala, ne da bi imela namen skleniti ali izvršiti pogodbo ali bi ta namen opustila brez utemeljenega razloga. Dokazno breme za takšne trditve je bilo na tožnici, ki mu ni zadostila.

10. Glede prvega pogodbenega namena iz pisma o nameri - vzpostavitve outlet prodajalne v Sloveniji - sta pravdni stranki uredili vse potrebne elemente. Tožnica je ustanovila družbo B., d. o. o., obe stranki sta zagotovili ustanovitveni kapital, tožnica pa ni zagotovila zavarovanja ustanovitvenega kapitala toženke. Prodajni odnos bi morali uredili s sklenitvijo pogodbe o komisijski prodaji blaga, ki je tožnica ni hotela podpisati, vendar pa je poslovanje potekalo na podlagi ustno sklenjene komisijske pogodbe. Sklenitev komisijske pogodbe je bila izvedbeni akt načina dobave in obračunavanja prihodka podjetja tožnice. Toženka je nato odstopila od komisijske pogodbe in je pogodba o dobavi prenehala veljati. Ker pa je bila komisijska pogodba sklenjena med pravnima osebama, sta ti edini legitimirani za vložitev odškodninskega zahtevka zaradi njene kršitve. Tožnica je kot škodo uveljavljala izgubo dobička v družbi B., d. o. o., do povračila katere kot fizična oseba ni upravičena.

11. Tudi ekskluzivna pravica za odprtje outlet prodajaln po svetu tožnici ni bila kršena, saj v času veljavnosti pisma o nameri s strani toženke ni prišlo do kakršnihkoli omejitev te pravice. Tožnica je imela glede širjenja outlet prodajaln v ZDA in na Hrvaško le željo, vendar ni pripravila ustreznega projekta. Do prenehanja veljavnosti pisma o nameri ni odprla nobene outlet prodajalne v svetu. Iz pisma o nameri ne izhaja nobena obveznost toženke glede širjenja outlet prodajaln po svetu. Po preteku pisma o nameri je bila toženka upravičena do odstopa od podeljene pravice, saj je v tem letu prišlo do spremembe lastništva v družbi, s čimer toženka v času podpisa pisma o nameri še ni bila seznanjena. S prihodom tujih lastnikov se ji je odprl dostop na svetovni trg, zato ni bilo več potrebe po nadaljnjem sodelovanju s tožnico oziroma družbo B., d. o. o. **O revizijskih navedbah**

12. Revidentka uvodoma meni, da je sodišče druge stopnje v prvi točki obrazložitve nejasno in netočno navedlo razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek. Sodišče prve stopnje ni presodilo, kot to trdi sodišče druge stopnje, da sta pravdni stranki izvršili vse pogodbene obveznosti iz pisma o nameri, temveč je tožnici neutemeljeno očitalo, da njena ravnanja kažejo na to, da razen odprtja prodajalne in vložitve opreme ni ukrenila ničesar v zvezi s sklenitvijo glavne pogodbe. Navedbe sodišča druge stopnje so tudi kontradiktorne, saj je v isti točki obrazložitve povzeto, da tožnica ni hotela podpisati komisijske pogodbe in prenesti 50 % poslovnega deleža družbe B., d. o. o. 13. Sodišče druge stopnje je netočno in pristransko povzelo pritožbene navedbe tožnice. Tožnica ni trdila, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi, ker je na naroku za glavno obravnavo sprejelo odločitev, da bo izdalo vmesno sodbo. V pritožbi je zapisala, da je sodišče prve stopnje na naroku odločilo, da je zadeva zrela za razsojo glede temelja zahtevka, torej je odločilo, da bo izdalo vmesno sodbo, ki jo lahko izda le, če je tožbeni zahtevek po podlagi delno ali v celoti utemeljen, ne pa, če je neutemeljen. Po tej odločitvi je svojo odločitev iz neznanih razlogov spremenilo in izdalo končno zavrnilno sodbo.

14. Nižji sodišči sta zanemarili dejstvo, da za vsa pisma o nameri ni mogoče določiti iste pravne narave, temveč je za določitev pravne narave in posledic potrebna analiza konkretnega primera. Pismo o nameri ima lahko pravno naravo ponudbe, predpogodbe ali pa izraža soglasje volj in pomeni že sklenitev pogodbe. Sodišči nista podali razlogov, zakaj sporno pismo o nameri ni pogodba, temveč sta le pavšalno navedli, da sta bili pravdni stranki na njegovi podlagi le zavezani k določenemu ravnanju med pogajanji. Takšen zaključek je materialnopravno zmoten. S pismom o nameri sta stranki dogovorili vse bistvene sestavine pogodbe, zato je zavezujoče, po cilju in vsebini je enako pogodbi. Če stranke v svojem dogovoru, ne glede na njegovo poimenovanje, določijo medsebojne pravice ali/in obveznosti, gre za pogodbo, ki ima pravne učinke. Dogovorjene obveznosti so se izvajale in bile v veliki večini izvršene, razen pravice za odprtje outlet prodajaln v tujini. Aktivnosti strank v zvezi s tem so bile v teku, ko je toženka enostransko brez utemeljenega razloga prekinila pogodbo in pri tem ravnala krivdno in protipravno. Zaradi njenega ravnanja je tožnici nastala škoda, podana je tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

15. Sodišče prve stopnje je po eni strani menilo, da pismo o nameri pomeni fazo pogajanj, po drugi strani pa, da je med strankama s sklenitvijo predpogodbe nastalo le razmerje, iz katerega nastane obveznost sklenitve glavne pogodbe, s katero bi šele nastala obveznost izvršitve določenih ravnanj. Tožnica je v pritožbi uveljavljala, da gre za kontradiktorne navedbe, do česar se sodišče druge stopnje ni opredelilo; navedlo je le, da sta bili stranki zavezani k določenem ravnanju med pogajanji. S stališčem, da je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje pravilen, je tožnico pustilo v dvomu, ali gre za stališče o pogajanjih ali o predpogodbi. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja in za zaupanje v sodstvo je pomembno, da lahko stranka spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter da ne ostane v dvomu, ali jih ni enostavno prezrlo (odločba Ustavnega sodišča Up-728/08-19 z dne 26. 3. 2009). Med obema institutoma je bistvena razlika. Pogajanja pred sklenitvijo pogodbe ne zavezujejo in jih vsaka stranka lahko prekine, kadar hoče. Težko bi govorili, da je šlo pri spornem pismu o nameri za pogajanja, saj so v njem določene obveznosti in pravice pogodbenih strank. Predpogodba pa je pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo kasneje sklenjena druga, glavna pogodba. Ker sodišče druge stopnje ni podalo utemeljenih razlogov, zakaj pismo o nameri ni pogodba in se ni opredelilo do pritožbenih navedb tožnice o kontradiktornih navedbah sodišča prve stopnje (pogajanja, predpogodba), se sodbe o odločilnih dejstvih ne da preizkusiti.

**O navedbah v odgovoru na revizijo**

16. Toženka je v odgovoru na revizijo pritrdila presoji nižjih sodišč in predlagala zavrnitev revizije. Ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo odločilo, da bo izdalo vmesno sodbo. Odločilo je, da je zadeva zrela za razsojo glede temelja zahtevka in da se zato dokazovanje zaključi. To pa pomeni, da lahko sodišče glede temelja zahtevku ugodi ali ga zavrne. Poleg tega je sodišče obe stranki pozvalo k predložitvi stroškovnikov, kar je nakazovalo, da je želelo zadevo zaključiti z zavrnilno sodbo. Pa tudi če bi sodišče na naroku odločilo, da bo izdalo vmesno sodbo, lahko še vedno izda sodbo, s katero v celoti zavrne tožbeni zahtevek (tako sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2003/2013). Na navedbe tožnice je višje sodišče odgovorilo.

17. Revizija izhaja iz napačnega stališča, da je pismo o nameri pogodba. Da bi imelo pravno naravo pogodbe, bi morala biti v njem izražena volja skleniti pogodbo in bi moralo vsebovati vse njene bistvene sestavine. Pismo o nameri spada v fazo pogajanj, pogajanja pa ne zavezujejo nobene od strank (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 147/2006). Zakaj pismo o nameri ni pogodba, je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 9., 15., 17. in 18., sodišče druge stopnje pa v točkah 5., 6., 8. in 10. Sicer pa se revizijska graja nanaša na dokazno oceno, kar ni dopusten revizijski razlog.

**O utemeljenosti revizije**

18. Revizija ni utemeljena.

19. Revidentka pritožbenemu sodišču uvodoma očita netočno povzemanje pritožbenih razlogov, češ da v pritožbi ni trdila, da bi sodišče prve stopnje glede na na naroku sprejeto odločitev, da je zadeva zrela za razsojo glede temelja zahtevka, moralo zahtevku ugoditi, temveč da bi moralo izdati vmesno sodbo. Pritožbeno sodišče je njene navedbe pravilno razumelo, saj je v 7. točki obrazložitve povzelo, da po prepričanju tožnice sodišče prve stopnje glede na sprejet procesni sklep ne bi smelo sprejeti končne sodbe. Za zavrnitev revizijskega očitka zadošča pojasnilo, da je o temelju zahtevka (njegovem neobstoju) odločeno ne le z vmesno, temveč tudi z zavrnilno sodbo. Procesna odločitev, da bo sodišče izdalo odločitev o temelju zahtevka, lahko tako pomeni izdajo vmesne sodbe (če je temelj vsaj delno podan) kot tudi izdajo zavrnilne sodbe (če temelja ni). Pa tudi sicer se sklep o zaključku glavne obravnave nanaša na vodstvo glavne obravnave, zato sodišče nanj ni vezano (tretji odstavek 298. člena ZPP).

20. Revidentka nadalje navaja, da naj bi pritožbeno sodišče (v prvem odstavku obrazložitve) nepravilno povzelo razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek. Pritožbeno sodišče je res najprej nedosledno zapisalo, da naj bi po oceni sodišča prve stopnje stranki izpolnili obveznosti iz pisma o nameri, vendar ni spregledalo nadaljnjega očitka, da tožnica ni storila ničesar v smislu aktivnega ravnanja glede sklenitve glavne pogodbe, saj ni želela podpisati komisijske pogodbe in urediti zavarovanja. Tudi te razloge je namreč pritožbeno sodišče v isti točki obrazložitve povzelo. Revidentka ne pojasni, kako naj bi pomanjkljivo povzemanje razlogov vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Jedro obrazložitve pritožbenega sodišča namreč ni v kratkem povzetku odločitve sodišča prve stopnje, temveč v obrazložitvi razlogov za zavrnitev pritožbe. V ožji obrazložitvi pa pritožbenemu sodišču ne očita napačnega povzemanja presoje sodišča prve stopnje.

21. V obravnavani zadevi sta stranki podpisali pisni dokument, ki sta ga poimenovali pismo o nameri. Ni izključeno, da lahko listina z vsebino, ki je bila sprejeta s strani nasprotne stranke in označena kot pismo o nameri, pravno gledano pravzaprav pomeni drug institut (Falsa nominatio non nocet.). Tudi v tej zadevi je bila sporna narava pravnega razmerja med strankama, in sicer je tožnica menila, da dogovor že vsebuje vse sestavine glavne pogodbe, medtem ko sta nižji sodišči presodili, da gre za dogovor iz faze pogajanj.

22. Že med pogajanji za stranki nastanejo določene obveznosti, in sicer morata stranki, ki se pogajata, druga do druge izkazovati večjo stopnjo skrbnosti, varovati interese nasprotne stranke in spoštovati načelo lojalnosti. Te dolžnosti obstajajo neodvisno od tega, ali nato pride do sklenitve glavne pogodbe ali ne, v primeru njihove kršitve pa lahko nastanejo odškodninski zahtevki na temelju culpe in contrahendo.2 V poslovni praksi so se v fazi pred sklenitvijo glavne pogodbe razvili določeni instituti, ki jih pozitivno pravo ne ureja, denimo pismo o nameri (letter of intent), sporazum o pogajanjih (agreement to negotiate), punktacija3 in drugi.4 Revidentka tako pravilno navaja, da sta tako pismo o nameri kot predpogodba pravna instituta iz faze pred sklenitvijo glavne pogodbe, vsak od njiju s precej različno pravno naravo.

23. Pismo o nameri se praviloma nanaša na enostransko, pisno izraženo namero oziroma pripravljenost z naslovnikom (potencialnim pogodbenim partnerjem) skleniti pogodbo. Z njim se denimo pri kompleksnih pogajanjih pred velikimi projekti ali prevzemi podjetij nasprotno stranko obvesti o že razčiščenih in še odprtih točkah ter nakaže pripravljenost, da se kljub obstoječim težavam oziroma nesoglasjem glede nakazane pogodbe še naprej resno pogaja. Bistvena značilnost pisma o nameri je, da ne vsebuje izčrpne določitve vsebine glavne pogodbe in da strank pravno še ne zavezuje. Nezavezujoča narava pisma o nameri običajno izhaja že iz njegove formulacije oziroma namena, pogosto pa je izražena z izrecno izjavo o nevezanosti (no binding clause). Pismo o nameri pa lahko vsebuje tudi zavezujočo ureditev določenih vprašanj iz predpogodbene faze, denimo glede stroškov v zvezi s pripravljalnimi dejanji in glede varovanja poslovnih skrivnosti. Ti dogovori učinkujejo, če o njih soglašata obe stranki. Čeprav nato ne pride do sklenitve glavne pogodbe, lahko dogovori pomenijo podlago za odškodninske zahtevke, ki temeljijo na kršitvi poštenosti in zaupanja med pogajanji.5

24. Pri predpogodbi pa se stranki pogodbeno zavežeta k temu, da bosta pod določenimi pogoji sklenili drugo, glavno pogodbo. Predpogodba pomeni pogodbeno vzpostavljeno kontrahirno dolžnost. Uporaba tega instituta je smiselna, ko obstajajo posebne okoliščine, glede katerih se stranki izjemoma želita vezati, še preden so vse točke nameravane pogodbe dokončno urejene oziroma čeprav je do sklenitve glavne pogodbe še nekaj ovir ali preprek. Predpostavka za učinkovito sklenitev predpogodbe je, da je vsebina glavne pogodbe dovolj določena oziroma določljiva, da so torej bistvene sestavine glavne pogodbe dogovorjene. Stranske točke in obveznosti so lahko prepuščene nadaljnjim pogajanjem, vendar le, če je ob izjalovitvi naknadnega dogovora mogoče njihovo vsebino določiti s pomočjo razlage pogodbe ali dispozitivnih pravil. Poleg tega stranske točke ne smejo biti za katero od strank (subjektivno) bistvenega pomena, saj bi v takšnem primeru morale biti dogovorjene že ob sklenitvi predpogodbe.6

25. Revidentka utemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni zavzelo jasnega stališča o tem, ali sporni dogovor pomeni pismo o nameri ali predpogodbo. Tako je v 15. točki obrazložitve najprej pojasnjevalo, da pismo o nameri ne zavezuje strank in da je toženka od pogajanj odstopila iz upravičenih razlogov, tj. zaradi vstopa tujega družbenika. V 18. točki pa je nato presodilo, da spornega pisma o nameri ni mogoče šteti za glavno pogodbo, saj ne vsebuje njenih bistvenih sestavin, temveč je med strankama s sklenitvijo predpogodbe nastalo le razmerje, iz katerega je nastala obveznost sklenitve glavne pogodbe. Takšna razlaga ni jasna, saj med predpogodbo in pismom o nameri obstajajo bistvene razlike. Medtem ko predpogodba pomeni pravno zavezujoč dogovor o sklenitvi glavne pogodbe in mora vsebovati vse njene bistvene sestavine, pismo o nameri še ne zavezuje, pa tudi vsebina nameravane pogodbe praviloma v njem ni urejena. Vendar pa se je pritožbeno sodišče nedvoumno izreklo, da sta bili stranki v času sklenitve spornega pisma o nameri še vedno v fazi pogajanj in da sta se zavezali le k določenemu ravnanju med pogajanji. S tem je zavzelo jasno materialnopravno stališče in zanj navedlo razloge, zato tožnica ni mogla ostati v dvomu, ali pritožbeno sodišče sporni dogovor šteje za pismo o nameri ali za predpogodbo. Smiselno uveljavljana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

26. Revizijska graja, da ima sporno pismo o nameri vse sestavine glavne pogodbe, je pavšalna, saj tožnica ne pojasni, za katero pogodbo naj bi sploh šlo in kaj naj bi bila njena bistvena vsebina, ki naj bi jo sporno pismo o nameri urejalo. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bil namen strank ob podpisu pisma o nameri sodelovanje v zvezi z odpiranjem outlet trgovin toženke. V zvezi s tem sodelovanjem sta v pismu o nameri sprejeli dogovor o pripravljalnih ravnanjih oziroma prvih korakih za začetek poslovnega sodelovanja (tj. glede ustanovitve pravne osebe, ustanovitvenega kapitala, zagotovitve sredstev za začetek poslovanja), vendar pa bistvene vsebine nadaljnjega poslovnega sodelovanja nista določili. Izrecno sta soglašali, da bosta medsebojne odnose uredili naknadno, s sklenitvijo pogodbe o komisijski prodaji blaga in drugih pogodb, kar bosta uredili najpozneje do 1. 5. 2011. Iz navedene določbe jasno izhaja, da stranki sami nista šteli, da bi pismo o nameri že pomenilo dokončno ureditev razmerij med njima, v nasprotnem primeru namreč sklenitev nove pogodbe ne bi bila potrebna. Da tudi kasneje stranki nista šteli, da bi bila že na podlagi pisma o nameri vsa razmerja med njima urejena, izhaja tudi iz dejstva, da sta naknadno sklenili Dodatek št. 1 z dne 12. 3. 2012, katerega izključna vsebina je bila podaljšanje roka za ureditev medsebojnih razmerij in podpis potrebnih pogodb. Revizijska graja, da naj bi bile bistvene sestavine poslovnega sodelovanja dogovorjene že s pismom o nameri, tako ni utemeljena. Glede na pomanjkljivo določitev pogodbene vsebine je pravilna presoja, da sporno pismo o nameri ne pomeni sklenitve predpogodbe ali glavne pogodbe, temveč preliminaren oziroma začasen dogovor v fazi pogajanj glede sklenitve pogodbe o poslovnem sodelovanju, ter da sta se z njim pravdni stranki zavezali le k določenemu (že povzetemu) ravnanju med pogajanji oziroma da bosta poskušali doseči, da bo prišlo do izpolnitve pisma o nameri. Posledično je odločilno, da tožnica ni izkazala, da bi se toženka pogajala nepošteno oziroma da ne bi imela resnega namena skleniti pogodbe.

27. Glede prvega v pismu o nameri izraženega namena – vzpostavitve prve outlet prodajalne toženke v Sloveniji iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da so bile zaveze o pripravljalnih dejanjih večinoma izvršene. Pravdni stranki sta uredili vse potrebne elemente, poslovno sodelovanje pa je nato tudi dejansko potekalo, in sicer na podlagi pogodbe o komisijski dobavi blaga, ki je bila sklenjena med toženko in novoustanovljeno družbo B., d. o. o. Bistveno je, da tožnica ne zahteva plačila odškodnine zaradi stroškov, ki bi ji nastali v zaupanju, da bo s toženko poslovno sodelovala, temveč zahteva plačilo izgubljenega dobička zaradi prekinitve poslovnega sodelovanja, ki po njenem mnenju pomeni kršitev pisma o nameri. Ker s pismom o nameri med strankama ni bila dogovorjena zavezujoča vsebina nadaljnjega poslovnega sodelovanja, njegova naknadna prekinitev ne more pomeniti kršitve pisma o nameri. Poleg tega sta nižji sodišči ugotovili, da je poslovno sodelovanje potekalo med družbama B., d. o. o., in toženko, zato sta pravilno presodili, da tožnica ne more uspešno uveljavljati kršitve komisijske pogodbe, ki je ni sama sklenila.

28. Glede drugega v pismu o nameri izraženega skupnega namena – podelitve ekskluzivne pravice tožnici za odprtje outlet trgovin v tujini –, ravno tako velja, da pismo o nameri razmerja med strankama v zvezi z navedeno pravico ni urejalo niti ga stranki nista naknadno pogodbeno uredili. S pismom o nameri se toženka ni zavezala k nobenemu aktivnemu ravnanju pri vzpostavljanju outlet trgovin v tujini; poleg tega do sporočila toženke, da pismo o nameri preneha veljati, tožnica ni odprla še nobene trgovine v tujini, toženka pa je pri tem ni onemogočala, zato o kršitvi pisma o nameri ni mogoče govoriti. Revizijska graja, da naj bi tožnici škoda nastala, ker so bile aktivnosti v zvezi z odprtjem trgovin v tujini že v teku, odstopa od ugotovitev nižjih sodišč, da je šlo pred obvestilom toženke le za želje tožnice in da konkreten projekt ni bil pripravljen. Pri toženki so šele po preteku veljavnosti pisma o nameri oziroma roka, do katerega naj bi stranki sklenili potrebne pogodbe, nastopile spremenjene okoliščine zaradi vstopa tujega družbenika, zato je bila po oceni nižjih sodišč upravičena odstopiti od namere sodelovanja s tožnico, saj potrebe po tem zaradi pridobitve dostopa do svetovnega trga ni bilo več. Revizija ne pojasni, zakaj meni, da sprememba lastništva ni upravičen razlog za odstop od nameravanega sodelovanja, s pavšalno grajo, da naj bi toženka od pisma o nameri odstopila brez utemeljenega razloga, pa ne more uspeti. Ker tako protipravno ravnanje toženke v zvezi s kršitvijo pisma o nameri ni bilo ugotovljeno, je odločitev sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

**Odločitev o reviziji**

29. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

30. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora toženki povrniti stroške, ki jih je imela s sestavo odgovora na revizijo. Ker se je postopek pred sodiščem prve stopnje začel v času veljave Zakona o odvetniški tarifi,7 je Vrhovno sodišče stroške, kot to določa drugi odstavek Odvetniške tarife,8 odmerilo po tem zakonu. Toženki je priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo po tar. št. 3300 ZOdvT v višini 6.150,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 7.527,40 EUR. Navedeni znesek mora tožnica toženki povrniti v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega roka dalje do plačila.

1 E. Kramer, v: F. J. Säcker, R. Rixecker, Münchener Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, Band 1, Allgemeiner Teil, Verlag C. H. Beck, 2006, komentar k paragrafu 145, str. 1811. 2 Gre za pisen zapis posameznih točk bodoče pogodbe, glede katerih je bilo med pogajanji že doseženo soglasje. Razlika s pismom o nameri je v tem, da je punktacija praviloma s strani obeh pogodbenih strank vzpostavljen zapis dotedanjih rezultatov pogajanj, pri čemer ne vsebuje izražene namere po uspešni sklenitvi glavne pogodbe. Oba instituta preprečujeta dokončno vezanost glede sklenitve glavne pogodbe, pa tudi glede njene vsebine. Primerjaj: M. Casper, Der Optionsvertrag, Mohr Siebeck, 2005, str. 77. 3 Prim. V. Kranjc, Ustno sklepanje pogodb in pravni učinki pisne potrditve, Pravna praksa, št. 9/1996, strani 2-3; in V. Kranjc, Pismo o nameri in javno naročanje, Pravna praksa, št. 24/1997, str. 17-19. 4 E. Kramer, v: F. J. Säcker, R. Rixecker, Münchener Kommentar zum Bürgerlichen Gesetzbuch, Band 1, Allgemeiner Teil, Verlag C. H. Beck, 2006, komentar k paragrafu 145, str. 1811-1812. 5 Prav tam, str. 1812-1814. 6 Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09. 7 Ur. l. RS, št. 2/15.