Jedro

Ker tožena stranka vrednosti premoženja ni ugotovila na način določen v 6. in 7. členu Pravilnika, ampak je ugotovitev vrednosti nepremičnine oprla na podatke GURS, sodišče pojasnjuje, da ti podatki, ki po Zakonu o evidentiranju nepremičnin predstavljajo večnamensko zbirko podatkov o nepremičninah na območju Republike Slovenije, v povezavi z Zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin, v času odločanja tožene stranke še niso uradni podatki, ki bi izpolnjevali pogoje za odločanje na podlagi sedmega odstavka 6. člena Pravilnika.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba RS Okrožnega sodišča v Celju, Organa za BPP, številka Bpp 2056/2010 z dne 28. 10. 2010, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo Bpp 2056/2010 z dne 28. 10. 2010 odločila, da se prošnja A.A. za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), zavrne kot neutemeljena. Odločitev je obrazložila s podatkom, da je prosilka 12. 10. 2009 vložila prošnjo za dodelitev BPP v zadevi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 680/2009. Tožena stranka je pri odločanju upoštevala določila Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembo, Uradni list RS, št. 50/2004 – v nadaljevanju ZBPP), po katerih mora prosilec za dodelitev BPP izkazati tako finančno premoženjski kriterij, oziroma tako imenovani subjektivni kriterij in objektivni kriterij.

Finančni položaj prosilca se skladno z določbo drugega odstavka 12. člena ZBPP ugotavlja glede na prosilčeve dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine, ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina, razen če ni z zakonom določeno drugače. V obravnavani zadevi je tožena stranka ugotovila, da prosilka živi skupaj z mladoletnima hčerama in da je lastnica nepremičnine v vl. št. ... k.o. ... Iz podatkov Ministrstva za okolje in prostor (javni vpogled v podatke o stavbah in delih stavbah) z dne 28. 10. 2010 izhaja, da navedena nepremičnina predstavlja stavbišče, na katerem stoji tudi stanovanjska stavba z neto tlorisno površino 147,20 m2. Iz obvestila Geodetske uprave RS o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin z dne 22. 9. 2009 izhaja, da znaša vrednost navedene stanovanjske stavbe 75.768,00 EUR, predmetna stavba pa je evidentirana na naslovu ..., na katerem ima prosilka prijavljeno stalno prebivališče. Iz slednjega podatka sledi, da prosilka z družino v tej stavbi tudi živi. Glede na navedeno je treba obravnavano stavbo, v delu, ki presega normativ primernega stanovanja in ki po določbi 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Uradni list RS, št. 14/2004 – v nadaljevanju Pravilnik) za tričlansko družino znaša do 70 m2, upoštevati kot premoženje prosilke. Ker presežek nad normativom primernega stanovanja znaša 77,20 m2, ga je, ob upoštevanju povprečne cene m2 stanovanjske hiše, ki glede na Obvestilo o poskusnem izračunu nepremičnin znaša 514,73 EUR, oceniti na 39.737,16 EUR, kar presega vrednost 13.771,20 EUR, določeno v 23. členu Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 - ur. preč. bes., 23/07 - popr., 41/07 - popr. in 122/07 - odl. US-ZSV).

Ker vrednost nepremičnin v lasti prosilke presega cenzus 13.771,20 EUR, določen v 23. členu ZSV, prosilka ni upravičena do BPP. Ob ugotovitvi, da prosilka presega premoženjski cenzus za dodelitev BPP, sodišče v nadaljevanju ni presojalo, ali prosilka izpolnjuje tudi finančni kriterij po določbi 14. člena ZBPP ter objektivni kriterij za dodelitev BPP, v skladu z določbo 24. člena ZBPP, ki morata biti kumulativno izpolnjena.

Tožnica odločitvi tožene stranke oporeka. Tožbo vlaga zaradi kršitve z Ustavo RS zagotovljene pravice do sodnega varstva, zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka. Navaja, da je bilo dejansko stanje v zadevi sicer pravilno ugotovljeno, na tej osnovi pa je bil napravljen napačen izračun, koliko znaša povprečni mesečni dohodek na člana družine, ter posledično nepravilno uporabljeno materialno pravo. V delu, ki se nanaša na vrednost nepremičnine je bilo napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj je način, na podlagi katerega je vrednost nepremičnine ugotavljala tožena stranka, močno sporen in nima podlage v nobenem predpisu. Opiranje tožene stranke na podatke javnega vpogleda v podatke o stavbah in delih stavb Geodetske uprave RS (GURS) in na nek način poenostavljen izračun GURS glede vrednosti nepremičnine je nedopusten, še zlasti, ker je splošno znano dejstvo, da so podatki na spletnih straneh GURS pogosto neažurni in napačni. Prav tako je splošno znano dejstvo, da so se v postopkih ugotavljanja vrednosti nepremičnin oziroma že pri samih popisih nepremičnin pogosto dogajale številne nepravilnosti, zato takšna odločba ne more odražati dejanskega stanja in ne more biti podlaga za izdajo odločbe v upravnem postopku. Dejansko stanje glede lastništva nepremičnin ter glede velikosti neto tlorisne površine bi morala tožena stranka pridobiti iz zemljiške knjige, ki edina veredostojno odraža podatke o nepremičninah. Za samo vrednost nepremičnine, pa bi moralo sodišče angažirati izvedenca za cenitev nepremičnin.

Tudi sicer je tožena stranka po mnenju tožnice napačno uporabila materialno pravo, saj bi bilo treba ugotovljeno vrednost premoženja, ki presega normativ primernega stanovanja, upoštevati glede na število družinskih članov, to je ugotoviti vrednost glede na posameznega družinskega člana. Zato je tudi v tem delu dejansko stanje napačno ugotovljeno. Vrednost premoženja na družinskega člana, znaša namreč na način, kot ga je ugotavljala tožena stranka 13.245,72 EUR, in ne presega zneska iz 23. člena ZSV.

Tožena stranka bi morala tako pri odločanju o pravici tožnice do BPP presojati tudi, ali tožnica izpolnjuje finančni kriterij po določbi 14. člena ZBPP, kot tudi subjektivni kriterij. Posebej bi morala upoštevati tudi dejstvo, da ima mladoletna hči tožnice B.B. zdravstvene težave, da je epileptik in ima status invalide zaradi zmerne motnje v duševnem razvoju. Zgolj dejstvo, da tožnica živi v večji stanovanjski hiši, ki presega standarde glede primerne bivalne površine, ne more iti v škodo tožnice in njene družine, saj bi bilo s tem kršeno ustavno načelo pravne in socialne države, kršena z ustavo zagotovljena človekova pravica do sodnega varstva pravic. Slednja je varovana tudi z določili Evropske konvencije o človekovih pravicah. Dejstvo je, da tožnica z eno plačo preživlja celotno tričlansko družino, katere član je tudi invalidni otrok.

Tožena stranka je kršila tudi določbo 23. člena Ustave RS. Pravdni postopek v RS je posebej z zadnjima novelama postal tako kompleksen, da posameznik, ki nima dovolj sredstev za angažiranje odvetnika, nima možnosti za uspešno uveljavljanje svojega tožbenega zahtevka. Ker je Republika Slovenija vsakemu posamezniku dolžna zagotoviti možnost učinkovitega varstva njegovih pravic v sodnem postopku, bi morala zagotoviti bodisi, da bi bil pravdni postopek tako enostaven, da bi povprečnemu pravnemu laiku omogočal učinkovito uveljavljanje njegovih pravic, bodisi zagotovitev BPP v primerih, ko je premoženjsko stanje posameznika takšno, da mu ne omogoča angažiranje pravnega strokovnjaka. V navedenem primeru tožniku namreč nasproti stoji država, katere premoč v razmerju do tožnice je več kot očitna.

Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, da ugotovi, da je tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do sodnega varstva; da prošnji ugodi in ji odobri brezplačno pravno pomoč v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 680/2009 pred sodišči na prvi in drugi stopnji in sicer v obliki oprostitve plačila vseh stroškov postopka in predlaga povrnitev stroškov postopka. Podredno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek in ji povrne zahtevane stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali odločitev tožene stranke temelji na pravilni ugotovitvi, da tožničino premoženje presega znesek višine 20 minimalnih plač. BPP se namreč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družna prihranke oziroma premoženje, ki dosega ali presega višino 20 minimalnih plač. Kot premoženje se šteje vse premično in nepremično premoženje, s katerim prosilec in njegovi družinski člani lahko razpolagajo. Pri tem zakon izrecno izvzema določeno premoženje, ki je taksativno našteto v drugem odstavku 19. člena ZBPP. Tako se po določbi 1. alinee ne upošteva stanovanje, v katerem prosilec živi in ki ga zakon določa kot primerno stanovanje. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnica lasnica nepremičnine vpisane v vl. št. ... k.o. ... in da slednja nepremičnina v naravi predstavlja stavbišče, na katerem stoji stanovanjska stavba z neto tlorisno površino 147,20 m2. Sporno v obravnavani zadevi je vrednotenje te nepremičnine, ki ga je tožena stranka oprla na podatke GURS o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožena stranka pravilno razložila pravni pojem "primerno stanovanje", saj ZBPP napotuje na Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 69/2003, SZ-1), ki v določbi 10. člena kot primerno stanovanje opredeljuje tisto stanovanje, ki je zgrajeno v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanj, da ima ločeni spalni in bivalni del, da zadošča stanovanjskim potrebam lastnika in ožjih družinskih članov ter ustreza površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena istega zakona. Po navedeni določbi je torej relevantna tudi stanovanjska površina, ki pa jo določa podzakonski predpis iz 87. člena SZ-1. Po citirani določbi pristojni minister izda Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, s katerim se med ostalim tudi predpišejo površinski normativi. Navedena predpisa, to je SZ-1 in Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Ur. list RS, št. 13/2004), tako predstavlja pravno podlago za razlago pojma primernega stanovanja tudi v postopkih dodeljevanja BPP. Upoštevaje prej navedene določbe in podatek, ki ga je v prošnji za dodelitev BPP navedla tožnica, da živi v skupnem gospodinjstvu z otrokoma, sodišče ugotavlja, da površinski normativ za tožničino stanovanje zanaša maksimalno 70 m2, kot je to pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Vendar sodišče ugotavlja, da (sporna) odločitev tožene stranke o vrednosti nepremičnine, temelji na podatku iz Obvestila o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin, izdanem na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/2006 in 65/2007-odl. US) v povezavi z Zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin (Uradni list RS, št. 50/2006 in 45/2008). Ta okoliščina, na kateri temelji odločitev tožene stranke o zavrnitvi BPP, je med strankama upravnega spora sporna. Sodišče pojasnjuje, da se za ugotavljanje premoženja prosilca, po določbi 14. člena ZBPP, smiselno uporabljajo tudi določbe 23. člena ZSV. Način ugotavljanja prihrankov in premoženja pa je v skladu z navedeno določbo ZSV predpisan v Pravilniku o ugotavljanju prihrankov in premoženja ter o vrednosti zagotovljene oskrbe v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči (Uradni list RS, št. 68/01 s sprem. in 36/07 - v nadaljevanju Pravilnik). V določbi 6. člena Pravilnika so v prvem in drugem odstavku navedene odločbe o odmeri davka in listine, če odločba o odmeri davka ni bila izdana, na podlagi katerih se ugotavlja premoženje in njegova vrednost. Iz sedmega odstavka istega člena pa izhaja, da se vrednost drugega premoženja ugotavlja iz potrdila drugega pristojnega organa oziroma organizacije, ki o dejstvu vezanem na premoženje vodi uradno evidenco oziroma druge listine. Če premoženja oziroma vrednosti po 6. členu ni mogoče ugotoviti, se ugotovi z izjavo stranke ali v skladu s splošnim upravnim postopkom z drugimi dokazi (7. člen Pravilnika), torej na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega po pravilih splošnega upravnega postopka.

Ker tožena stranka vrednosti premoženja ni ugotovila na način določen v 6. in 7. členu Pravilnika, ampak je ugotovitev vrednosti nepremičnine oprla na podatke GURS, sodišče pojasnjuje, da ti podatki, ki po Zakonu o evidentiranju nepremičnin predstavljajo večnamensko zbirko podatkov o nepremičninah na območju Republike Slovenije, v povezavi z Zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin, v času odločanja tožene stranke še niso uradni podatki, ki bi izpolnjevali pogoje za odločanje na podlagi sedmega odstavka 6. člena Pravilnika.

Iz prej navedenega razloga ter prej navedene zahteve Pravilnika v povezavi z določbo drugega odstavka 34. člena ZBPP, sodišče ugotavlja, da bi vrednost v tej zadevi relevantnega premoženja morala biti razčiščena v postopku pridobitve BPP, oziroma bi morala tožena stranka o tem dejstvu izpeljati celovito dokazno oceno, ob upoštevanju tožničinih pojasnil in dokazil. Ker tožnica v tožbi oporeka v postopku dodelitve BPP ugotovljenem dejanskem stanju, bi navedena pomanjkljivost v izvajanju dokazov, ko tožena stranka tožnice ni pozvala, da pojasni oziroma predloži dokazila o vrednosti premoženja s katerim razpolaga, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. To pomeni, da gre v konkretni zadevi za bistveno kršitev določb postopka, zato je sodišče na tej podlagi tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

2. točki izreka: Tožnica je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče je o tožničini zahtevi odločalo na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožnici glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda ministrica oziroma minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača toženec.

Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnici v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/72007-Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožnico v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožnici priznalo stroške v višini 350 €, ki jim je prištelo znesek 70 €, kot znesek 20% davka na dodano vrednost.