Jedro

Zamudna sodba je bila izdana v skladu z določbami ZPP, tožencu pa je bila s pravilno vročitvijo tožbe zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi česar se pritožba neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb postopka po 7. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje utemeljitev in razloge o tem, zakaj sodišče prve stopnje meni, da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor. Zgolj nestrinjanje z razlogi in obrazložitvijo sodišča prve stopnje ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno zamudno sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati znesek 8.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2019 dalje do plačila (točka I izreka) ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 822,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper citirano zamudno sodbo je pritožbo vložila tožena stranka, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvi in tretji točki drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj tožba tožencu ni bila vročena. Izpodbijana sodba ne vsebuje utemeljitve, zakaj naj bi bila tožba pravilno vročena, saj je vsebuje razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje štelo, da je bila vročena odraslemu članu gospodinjstva. Določba ZPP, ki omogoča neposredno vročitev nekomu drugemu, je v nasprotju z Ustavo RS in je sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in je tožba nesklepčna. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja tožbeni zahtevek ni utemeljen. Materialnopravno zmotno je stališče, da toženec z družino uporablja tožnikovo polovico nepremičnine, saj je solastnina lastninska pravica na nerazdeljeni stvari, pri kateri je delež vsakega solastnika določen v sorazmerju s celoto (65. člen SPZ). Tožniku, glede na to, da je solastnik nepremičnine do ½, pripada zgolj polovica najemnine, to je 75,00 EUR mesečno in ne 150,00 EUR. Ker zraven toženca v hiši živijo še njegova partnerka in trije otroci, tožnik ne uporablja ½ stanovanjske hiše, zaradi česar tožbene navedbe niso sklepčne in na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti višine uporabnine. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka – predvsem 7. in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Toženec se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma se podrejeno zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer v fazo vročitve tožbe.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da pritožba ni utemeljena ter se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP) in s pritožbo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je pravilno uporabilo materialno pravo. Sprejeta odločitev je pravilna, zato v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi očitki pa dodaja:

6. Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člen ZPP, ki določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena ne odgovori na tožbo, ob izpolnitvi sledečih pogojev: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Eden izmed pogojev za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke, ki se po sistemu afirmativne litiskontestacije, ocenjuje kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. Iz navedenega razloga se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP).

7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju vseh pogojev za izdajo zamudne sodbe. Neutemeljen je pritožben očitek, da tožba tožencu ni bila vročena. Kot izhaja iz točke 2 obrazložitve sodbe, je bila tožba tožencu pravilno vročena dne 16. 8. 2019, kar izhaja iz lastnoročnega podpisa njegove partnerke N. N. na vročilnici (pripeti k list. št. 10 spisa). Iz pritožbe izhaja, da „toženi stranki tožba ni bila nikoli vročena“, nato pa pritožba nadaljuje, da je „sprememba ZPP, ki omogoča neposredno vročitev nekomu drugemu, v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in je sodišče ne bi smelo uporabiti“. Posledično to pomeni, da toženec ne zanika, da je tožba bila vročena njegovi partnerki, kot nedvoumno izhaja iz podpisane vročilnice. Iz nje izhaja, da je N. N. s tiskanimi črkami izpisala svoje ime in priimek ter navedla številko osebnega dokumenta, prav tako pa tudi zapis „partnerka“, ki izkazuje njeno razmerje do naslovnika – toženca. Nestrinjanje toženca s spremembo določb ZPP, ki se nanašajo na osebno vročitev, ne predstavlja razloga za ugoditev pritožbi. Te določbe so uradno veljavno pravo v RS in jih je sodišče prve stopnje dolžno uporabiti. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožba vročena v skladu s pravili o osebni vročitvi, ki jih določa prvi odstavek 140. člena ZPP1, kar pomeni, da je izpolnjen prvi pogoj iz 318. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji iz 318. člena ZPP, saj ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP) (drugi pogoj), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (tretji pogoj) in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana (četrti pogoj).

9. Zamudna sodba je bila izdana v skladu z določbami ZPP, tožencu pa je bila s pravilno vročitvijo tožbe zagotovljena možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi česar se pritožba neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb postopka po 7. in 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje utemeljitev in razloge o tem, zakaj sodišče prve stopnje meni, da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor. Zgolj nestrinjanje z razlogi in obrazložitvijo sodišča prve stopnje ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba skuša s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na materialno pravo, posegati v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, s čemer ne more biti uspešna. Sodišče druge stopnje se zato s takšnimi pritožbenimi očitki ni ukvarjalo, ampak je izhajalo iz nesporno ugotovljenega dejanskega stanja ter opravilo presojo pravilnosti uporabe materialnega prava. Ugotovitve, ki se nanašajo na tožbene navedbe, da toženec z družino uporablja sporno nepremičnino v delu, ki pripada tožniku, namreč predstavljajo relevantno dejansko stanje in ne „zmotnega materialnopravnega stališča“, kot neuspešno skuša prikazati pritožba. Takšne tožbene navedbe ne dajejo podlage za utemeljenost pritožbenih očitkov o njihovi nesklepčnosti. Sodišče prve stopnje je glede na dejanske ugotovitve v zadevi tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik solastnik nepremičnine parc. št. 435/6 k.o. .. v deležu ½, solastnik drugega ½ deleža je A. V. starejši, ki živi v eni polovici stavbe, v drugi polovici pa brez pravnega naslova živi toženec z družino (partnerka N. in njuni trije otroci). Tožnik je toženca pozval na vzpostavitev prejšnjega stanja na sporni nepremičnini skupaj s pozivom na takojšnjo izselitev in izpraznitev prostorov, kjer toženec prebiva skupaj s svojo družino. Toženec kljub temu sporno nepremičnino še nadalje uporablja, brez dogovora s tožnikom. Do izselitve ni prišlo, prav tako pa toženec ni plačal tožniku uporabnine za uporabo njemu solastnega dela nepremičnine, kljub temu, da je bil predhodno k temu pozvan s strani tožnikovega pooblaščenca v okviru zunajsodne korespondence med takratnima pooblaščencema pravdnih strank. Toženec je tožniku dolžan plačati uporabnino glede na njegov solastniški delež nepremičnine ½. Tožnik ocenjuje, da tržna mesečna najemnina za uporabo nepremičnine znaša 300,00 EUR, kar upoštevaje njegov solastniški delež ½ predstavlja 150,00 EUR. Toženec dolguje uporabnino za obdobje od julija 2014 do decembra 2019 v skupni višini 8.600,00 EUR. Toženec je zaradi tega, ker ve, da v sporni nepremičnini biva brez pravnega naslova, nedobroverni posestnik.

12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da iz dejstev, na katera se opira tožbeni zahtevek, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Utemeljenost tožbenega zahtevka namreč izhaja tako iz v tožbi navedenih dejstev, ki jih toženec, ker na tožbo ni odgovoril, priznava, kot tudi iz priloženih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s priloženimi dokazi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec v pritožbi celo priznava oziroma šteje za nesporno, da z družino uporablja polovico stanovanjske hiše, neutemeljeno pa se sklicuje na to, da ne uporablja tožnikovega dela.

13. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da pri zamudni sodbi utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, ki ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. V tožbi navedena dejstva se štejejo za priznana in se njihova resničnost ne preverja. Ker v nepremičnini, katere solastnik je tožnik, toženec z družino prebiva brez pravne podlage2, je tožnik na podlagi osmega odstavka 95. člena3 in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) upravičen do uporabnine4. 14. V konretnem primeru namreč tožnik, kot solastnik nepremičnine, v kateri brez pravnega naslova biva toženec z družino, zahteva plačilo uporabnine od toženca, ki ni solastnik te nepremičnine. Posledično pridejo v poštev določbe SPZ, ki so lex specialis. Toženec je nedobroverni posestnik dolžan glede na določbe SPZ tožniku plačati uporabnino. Ker pa je uporabnina obligacijska terjatev, je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi OZ, ki niso v nasprotju s SPZ. Zahtevek na plačilo uporabnine, kot posledica neupravičene obogatitve, tako utemeljen tudi na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 190. členom OZ. SPZ namreč ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo, določeno v 198. členu OZ.

15. Iz tožbenih navedb, ki predstavljajo dejanske ugotovitve v zadevi izhaja, da je tožnik izkazal splošne predpostavke neupravičene obogatitve, in sicer prikrajšanje na strani tožnika, obogatitev na strani toženca, obstoj vzročne zveze med prikranjšanjem in obogatitvijo, odsotnost pravne podlage ter odstotnost privolitve tožnika v prikrajšanje. Tožnik je izkazal in dokazal, da je solastnik sporne nepremičnine, da jo toženec brezplačno uporablja in da za to nima pravne podlage. S tem je zadostil trditvenem in dokaznem bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani.

16. Toženec bi se lahko razbremenil svoje obveznosti, če bi na tožbo odgovoril in zatrjeval ter dokazal, da je bil dobroverni lastniški posestnik (drugi odstavek 95. člena SPZ) ali da ima s tožnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko brezplačno uporablja sporno nepremičnino, česar pa zaradi tega, ker na tožbo ni odgovoril, ni niti poskušal storiti ter se štejejo tožbene navedbe za resnične.

17. Glede na veljavno sodno prakso glede višine uporabnine velja, da se le-ta določi glede na povprečno tržno najemnino. Tožnik je zahteval uporabnino 150,00 EUR mesečno, ki jo je ocenil na 300,00 EUR za celotno nepremičnino, čemur je sodišče prve stopnje v posledici ne podanega odgovora na tožbo ugodilo, in sicer za obdobje, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, v skupnem znesku 8.600,00 EUR.

18. Pritožbeni očitek, ki se nanaša na višino uporabnine, se nanaša na dejanske ugotovitve in ni upošteven. Pritožba z navajanjem 65. člena SPZ ne more biti uspešna, saj je glede na (nesporno) ugotovljeno dejansko stanje jasno, da toženec z družino uporablja eno polovico nepremičnine, drugo polovico pa A. V. starejši, ki je tudi solastnik do ½, tako kot je tožnik solastnik druge polovice nepremičnine. Na fizični ali na drug način neizvedena delitev solastne stvari ne predstavlja ovire za uveljavitev tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine.

19. Toženec ne more biti uspešen s pritožbo niti v delu, ko navaja, da „ni bila tožena prava stranka“ in da „poleg njega v polovici hiše živijo še partnerka in trije otroci, kar pomeni, da toženec (pritožba pomotoma navede tožnik) ne koristi ½ hiše ter so tožbene navedbe nesklepčne“. Toženec se plačila uporabnine ne more razbremeniti s sklicevanjem na to, da z njim živijo njegovi ožji družinski člani (partnerka in mladoletni otroci), za katere je dolžan v skladu z določbami Družinskega zakonika tudi poskrbeti ter jim v skladu s svojimi zmožnostmi zagotoviti ustrezne življenjske razmere. Najemnina oziroma uporabnina predstavlja tekoče potrebe življenjske skupnosti in zanje odgovarjata zakonca oziroma izvenzakonska partnerja nerazdelno5

20. Izrecnih pritožbenih navedb zoper odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov ni bilo podanih, zato je sodišče druge stopnje odločitev v tem delu preizkusilo v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP), ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Tožnik je plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice zahteval šele od vložitve tožbe, čemur je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ6 tudi pravilno ugodilo.

21. Po povedanem, ko je odločitev sodišča prve stopnje procesno in materialnopravno pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Prvi odstavek 140. člena ZPP določa: Če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti. 2 Za nedobrovernega posestnika velja tisti, kdor ve ali bi moral vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti, jo uporabljati ali uživati, ki torej uporablja določeno stvar brez pravne podlage. 3 Osmi odstavek 95. člena SPZ določa: Dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. 4 Pravni položaj nedobrovernega posestnika je opredeljen v 96. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki določa, da je nedobroverni posestnik dolžan vrniti lastniku stvari vse plodove - dolžan je povrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabil, odtujil ali uničil, in tudi vrednost plodov, ki jih ni obral. Plod je v tem primeru treba razumeti kot donos stvari oziroma sad nepremičnine, ki ga lastniki nepremičnine lahko uživajo s tem, ko z njo razpolagajo. 5 Prvi odstavek 82. člena Družinskega zakonika:“Skupne obveznosti zakoncev so tiste, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in obveznosti, ki jih prevzame zakonec za tekoče potrebe življenjske skupnosti z drugim zakoncem ali družine. Za te obveznosti odgovarjata zakonca nerazdelno s skupnim in tudi s posebnim premoženjem vsakega od njiju.“ 6 Drugi odstavek 299. člena OZ določa: Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.