Jedro

Po četrtem odstavku 364. člena mora izrek sodbe, ko je obtoženec spoznan za krivega, obsegati vse potrebne podatke, ki so navedeni v 359. členu ZKP. Eden teh je tudi tisti iz tretjega odstavka 359. člena, vendar slednji določa, da sodišče ″lahko″ v sodbi odloči tudi o načinu izvršitve kazni. Takšna zakonska ureditev je usklajena z zakonsko možnostjo, da lahko obsojenec in njegov zagovornik v skladu z določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP predlog za alternativno izvršitev kazni podata tudi v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe oziroma v petnajstih dneh od zadnje vročitve, če je obsojencu ali zagovorniku prepis sodbe vročen po pravnomočnosti.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi v celoti, pritožbi zagovornice pa delno in sicer tako, da se izpodbijana sodba v odločbi o vštevanju pripora spremeni tako, da se obtoženemu A. B. po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika v izrečeno kazen zapora in izrečeno stransko denarno kazen poleg časa prestanega v priporu od 27. 8. 2019 od 10.22 ure dalje, všteje tudi čas odvzema prostosti od 20. 6. 2019 od 10.43 ure do 20. 6. 2019 do 15.25 ure, sicer pa se v preostalem delu pritožba obtoženčeve zagovornice kotneutemeljena zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. B., v skladu s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde z dne 3. 6. 2020, spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj in sicer kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države sta mu bili določeni kazen enega leta in štirih mesecev zapora in 120 dnevnih zneskov denarne kazni po 10,00 EUR (1.200,00 EUR), za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami pa sta mu bili po prvem dostavku 186. določeni kazen enega leta in enajstih mesecev zapora in 250 dnevnih zneskov denarne kazni po 10,00 EUR (2.500,00 EUR). Po 3. in 7. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 53. člena KZ-1 sta mu bili nato izrečeni enotna kazen dveh let in enajstih mesecev zapora in 350 dnevnih zneskov stranske denarne kazni po 10,00 EUR (3.500,00 EUR). Slednjo mora plačati v roku dveh let. Če se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtožencu v izrečeni kazen zapora in stransko denarno kazen vštelo čas prestan v priporu od 27. 8. 2019 od 10.22 ure dalje. Pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Velenju z dne 14. 2. 2019, opr. št. II K 6634/2019, prvo sodišče ni preklicalo. V skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa je še odločilo, da tudi nagrada in potrebni izdatki obtoženčeve zagovornice bremenijo proračun. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtožencu odvzelo pet zaseženih digitalnih tehtnic ter vso zaseženo prepovedano drogo. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 mu je odvzelo tudi mobilni telefon znamke Samsung SM.G965F, 20. 6. 2019 zasežen R. Ž. Po 74. členu KZ-1 je sodišče prve stopnje obtožencu odvzelo premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem in sicer tako, da se mu po prvem odstavku 75. člena KZ-1 odvzame denar v znesku 175,00 EUR, ki mu je bil zasežen 20. 6. 2019 in denar v znesku 300,00 EUR, ki mu je bil zasežen 27. 8. 2019. 2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili okrožna državna tožilka in obtoženčeva zagovornica.

3. Okrožna državna tožilka se pritožuje iz pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 6. točko 372. člena ZKP – zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu v izrečeno kazen zapora in izrečeno stransko denarno kazen, poleg časa prestanega v priporu od 27. 8. 2019 od 10.22 ure, všteje tudi čas odvzema prostosti od 20. 6. 2019 od 10.43 ure do 20. 6. 2019 do 15.25 ure.

4. Obtoženčeva zagovornica uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, graja pa tudi odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu dopusti izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

6. Pritožba okrožne državne tožilke je v celoti utemeljena, pritožba obtoženčeve zagovornice pa le delno.

K pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornice zoper odločbo o vštevanju pripora in prejšnje kazni po prvem odstavku 56. člena KZ-1:

7. V skladu z določbo prvega odstavka 56. člena KZ-1 se čas, ki ga je obtoženec prestal v priporu, ter kakršen koli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen. V primeru, če sodišče v celoti ali pa tudi delno ne ravna po tej določbi, stori kršitev kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 6. točko 372. člena ZKP, kot pravilno opozarjata obe pritožnici. Po slednji je namreč kršitev kazenskega zakona podana tudi, če so bile prekršene določbe o vštevanju pripora in prestane kazni. V tej zvezi je sodišče prve stopnje sicer obtožencu v izrečeni kazen zapora in denarno kazen vštelo čas pripora, spregledalo pa je, da je bila obtožencu prostost odvzeta tudi s pridržanjem po odločbi Policijske postaje v ... z dne 20. 6. 2019 in sicer od 10.43 do 15.25 ure, ko se je pri obtožencu opravljala hišna preiskava. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbama ugodilo in v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbi o vštevanju pripora spremenilo tako, da se obtoženemu A. B. po prvem odstavku 56.člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora in izrečeno stransko denarno kazen poleg časa prestanega v priporu od 27. 8. 2019 od 10.22 ure dalje, všteje tudi čas odvzema prostosti od 20. 6. 2019 od 10.43 ure do 20. 6. 2019 do 15.25 ure.

K ostalim pritožbenim navedbam zagovornice:

8. Uvodoma se zagovornica pritožuje zoper odločbo o stroških kazenskega postopka. Poudarja, da je na naroku za izrek kazenske sankcije predlagala, da sodišče prve stopnje obtoženca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, o čemer pa naj sodišče prve stopnje sploh ne bi odločilo. Izpodbijana sodba naj bi povsem molčala glede stroškov kazenskega postopka, ki so zagotovo nastali.

9. Sodišče druge stopnje zavrača zgoraj povzete pritožbene navedbe, saj nimajo dejanske podlage v izpodbijani sodbi. Zagovornica je očitno spregledala tretji in šesti odstavek na 24. strani izpodbijane sodbe. V tem delu izrek sodbe vsebuje odločbo o stroških postopka, po kateri se v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP vse obtožence (torej tudi obtoženega A. B.) oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Prav tako je prvo sodišče, po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, ki so bili postavljeni obtoženim, tudi A. B., bremenijo proračun. Odločbo o oprostitvi povrnitve stroškov kazenskega postopka, povrnitvi nagrade in potrebnih izdatkov zagovornikov ter o oprostitvi plačila sodne takse pa je sodišče prve stopnje obrazložilo pod točkama 29 in 31 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. V nadaljevanju pritožbe zagovornica zatrjuje, da naj bi bila izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o večkratnem predlogu za alternativni način izvršitve zaporne kazni. Zagovornica naj bi od 1. 7. 2020 podala več predlogov za izvršitev kazni zapora na način po četrtem odstavku 86. člena KZ-1, ko lahko obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (v nadaljevanju – zapor ob koncu tedna). Zagovornica še poudarja, da napadena sodba ne vsebuje razlogov glede teh obtoženčevih predlogov in zato naj bi bila posledično storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje se naj ne bi opredelilo tudi do tozadevnih dokaznih predlogov zagovornice, ko jih ni niti sprejelo niti zavrnilo. Obtoženec in njegov delodajalec sta določila kot datum nastopa dela 15. 6. 2020, vendar sta oba pristala na to, da se dan prvega delovnega dne obtožencu začasno odloži za čas, ki je potreben, da sodišče odloči o njegovem predlogu.

11. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je lahko storjena med drugim tudi, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Kršitev se mora nanašati na odločilna dejstva in ne na katerakoli dejstva, ugotovljena med kazenskim postopkom. Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o vsebini izreka sodbe: če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja), in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Po četrtem odstavku 364. člena mora izrek sodbe, ko je obtoženec spoznan za krivega, obsegati vse potrebne podatke, ki so navedeni v 359. členu ZKP. Eden teh je tudi tisti iz tretjega odstavka 359. člena, vendar slednji določa, da sodišče ″lahko″ v sodbi odloči tudi o načinu izvršitve kazni. Takšna zakonska ureditev je usklajena z zakonsko možnostjo, da lahko obsojenec in njegov zagovornik v skladu z določbo drugega odstavka 129.a člena ZKP predlog za alternativno izvršitev kazni podata tudi v roku petnajstih dni po pravnomočnosti sodbe oziroma v petnajstih dneh od zadnje vročitve, če je obsojencu ali zagovorniku prepis sodbe vročen po pravnomočnosti.

12. Zagovornica zmotno očita sodišču prve stopnje, da v izpodbijani sodbi ni obrazložilo razlogov iz katerih ni ugodilo predlogu z dne 1. 7. 2020. Ti razlogi so izčrpno pojasnjeni v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da je bila predmetna sodba obtožencu izrečena 1. 7. 2020, je jasno, da v njej sodišče prve stopnje ni moglo obravnavati nadaljnjih istovrstnih predlogov, ki jih zagovornica omenja. Iz predmetnega kazenskega spisa pa je razvidno, da je sodišče prve stopnje tak predlog z dne 4. 8. 2020 (list. št. 178 do 179) dne 5. 8. 2020 poslalo v izjavo Okrožnemu državnemu tožilstvu v Celju, kar potrjuje, da ga bo obravnavalo v smislu določb 129.a člena ZKP.

13. Kot je zapisano že zgoraj, so očitki pritožnice o tem, da izpodbijana sodbe ne vsebuje razlogov iz katerih prvo sodišče ni ugodilo predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, protispisni. Pod točko 18 obrazložitve je prvo sodišče s tehtnimi argumenti, ki jih v celoti sprejema pritožbeno sodišče, pojasnilo, da je bil takšen nadomestni način izvršitve kazni predlagan že v postopku pogajanj pred sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde, a mu je državno tožilstvo odločno nasprotovalo. To pomeni, da sporazum sploh ne bi bil sklenjen, če bi njegovo sklenitev obtoženec in njegova zagovornica še dalje pogojevala z izvršitvijo kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. Okrožna državna tožilka je pri takšnem stališču vztrajala tudi na naroku za izrek kazenske sankcije (hrbtna stran na list. št. 91). V drugem odstavku točke 18 je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, zakaj ni izvajalo dokaznih predlogov obrambe v zvezi z načinom izvršitve kazni zapora.

14. Ob tem, ko v celoti sprejema razloge prvega sodišča, pa sodišče druge stopnje v zvezi s predlaganim načinom izvršitve zaporne kazni z zaporom ob koncu tedna dodaja še sledeče: V skladu z določbo četrtega odstavka 86. člena KZ-1, se kazen zapora do treh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, za obsojenca, ki izpolnjuje pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij, lahko izvršuje tudi tako, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Natančnejše pogoje izvrševanja določi zavod. Citirano zakonsko določilo torej govori o obsojencu, ki mu je s tem alternativnim načinom izvršitve zaporne kazni omogočeno, da ″še naprej dela ali se izobražuje″. Obsojenec lahko še naprej dela le, če je določeno delo že opravljal in zato jezikovna, logična ter namenska razlaga citirane zakonske določbe pritrjujejo pravilnosti zaključka, da obsojenci tega zakonskega pogoja ne morejo zatrjevati na podlagi bodočih zaposlitev. Namen takšne nadomestne izvršitve zaporne kazni je prav v tem, da sicer osebnostno urejeni obsojenec, ki je zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost, nadaljuje z opravljanjem dela oziroma dejavnosti. Četrti odstavek 86. člena KZ-1 se sklicuje na pogoje, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje kazenskih sankcij. Tak zakon je Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). Ta v prvem odstavku 12. člena prepisuje sledeče pogoje: 1) da je obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in 2) da je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora: a) zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij in b) da ima v Republiki Sloveniji ali državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti. Obtoženi A. B. v času izrekanja izpodbijane sodbe, torej 1. 7. 2020 ni izpolnjeval enega izmed temeljnih pogojev za odobritev nadomestne izvršitve kazni z zaporom ob koncu tedna in sicer zaposlitve. Obljuba bodoče zaposlitve oziroma pogojno odložena zaposlitev, ne zadosti pogojem iz citirane 1. alineje prvega odstavka 12. člena ZIKS-1. Tako gre v nasprotju s pritožnico zaključiti, da je izpodbijana sodba tudi v tem delu pravilna in zakonita.

15. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve še ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere je bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe prvega odstavka 383. člena ZKP, je odločilo tako, da je pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornice glede vštevanja pridržanja ugodilo in sodbo spremenilo tako kot je razvidno zgoraj (prvi odstavek 394. člena ZKP), v preostalem delu pa je pritožbo obtoženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).