Jedro

SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije.

Pretogo razumevanje pravil o zastaranju bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic. Pri tem je potrebno upoštevati, da se je sodna praksa, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo, oblikovala šele leta 2022 in pred tem ni bilo dovolj dejanskih indicev, da bi potrošnik ob skrbnem ravnanju našel pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter postavitev kondikcijske tožbe.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da se datum "28. 2. 2019" nadomesti z datumom "6. 7. 2023."

Sicer se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 28. 2. 2019, ustavi (tč. I. izreka), ugotovilo, da sta Pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v notarskem zapisu opr. št. SV 928/2007 z dne 1. 6. 2007, nična (tč. II. izreka), toženki naložilo, da v roku 15 dni tožnikoma plača znesek 99.929,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2019 (tč. III. izreka), v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo (tč. IV. izreka), ugotovilo, da v pobot uveljavljena terjatev toženke v višini 145.952,50 EUR, skupaj z obrestmi od 5. 6. 2007 dalje po obrestmi meri 6% letno oziroma po obrestmi meri 5,70% letno, kolikor so znašale obrestne mere za nova posojila v EUR v juniju 2007, ko je bila sklenjena kreditna pogodba oziroma podrejeno po pogodbeni obrestni meri v višini 4,44%, ne obstoji (tč. V. izreka) ter sklenilo, da je toženka dolžna tožnikoma povrniti pravdne stroške (tč. VI. izreka).

2.Zoper ugodilno meritorno odločitev in njen stroškovni del se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je toženka podala zelo obsežno pritožbo na 68 straneh, kjer po večini ponavlja svoje navedbe, ki jih je podajala tekom postopka na prvi stopnji, mestoma dobesedno prepisuje odseke odločb in člankov, ki obravnavajo tematiko CHF, prav tako dobesedno prepisuje obrazložitev, ki jo je podalo sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi.

3.Toženki je pojasniti, da je bistvo pritožbenega postopka le izrecna in konkretizirana graja kršitev skladno s 338. členom ZPP.

4.Iz pritožbenih navedb je tako nekako kot bistveno razbrati kršitev evropskih, ustavnih in zakonskih procesnih določb, grajo odločitve sodišča prve stopnje glede zastaranja, uporabe Direktive 93/13/ EGS (v nadaljevanju tudi Direktiva) ter Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), grajo dokazne ocene in na tej podlagi ugotovljenega dejanskega stanja glede opravljene pojasnilne dolžnosti, graja uporabo materialnega prava, prav tako nasprotuje ničnosti pogodbe ter dajatvenemu zahtevku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter odločitev spremeni na način, da zahtevek pod izpodbijanimi točkami v celoti zavrne kot neutemeljen in tožnikoma naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zahteva vračilo pritožbenih stroškov.

5.3. Tožnika sta podala odgovor na pritožbo in se v njem zavzela za njeno zavrnitev ter priglasila svoje pritožbene stroške.

6.4. Pritožba je delno utemeljena.

7.5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Opravljen preizkus ni pokazal kršitev konvencijskih, ustavnih in procesnih določb. Toženki z ničemer ni bila kršena pravica do poštenega postopka ali pravica do izjave, izpodbijana sodba prav tako nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, tudi v delu zavrnitve predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu teka zakonskih zamudnih obresti.

Nosilne ugotovitve in razlogi za odločitev sodišča I. stopnje

8.6. Med strankami je bila sklenjena Pogodba o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo za znesek 240.880,00 CHF oziroma 145.864,11 EUR z dobo vračanja 264 mesecev, višina anuitete je znašala 1.440,80 CHF oziroma 872,47 EUR, obrestna mera pa je znašala 12-mesečni LIBOR plus fiksni pribitek 1,70 % letno, v korist toženke pa je bila ustanovljena in vknjižena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti na nepremičnini v lasti tožnice,

-šlo je za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere vezane na LIBOR,

-šlo je za, s strani toženke, enostransko v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere, tožnika nista imela možnosti vpliva,

-v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogodbenega pogoja in izključno tožnika sta bila tista, ki sta morala prevzeti valutno tveganje,

-banka tožnikoma ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi ta lahko razumela morebitne resne posledice za njen finančni položaj,

-banka sicer ni mogla natančno napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF, se je pa kot finančna organizacija tega mogla zadevati,

-banka ni ravnala v dobri veri,

-možnost konverzije ne odpravlja nepoštenosti pogodbenega pogoja.

9.7. Na podlagi zgoraj navedenih dejanskih in materialnopravnih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da pojasnilna dolžnost banke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnikoma ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, prišlo je do znatnega neravnotežja položajev strank, prav tako je bila podana slaba vera banke, zaradi česar sta kreditna pogodba ter sporazum o zavarovanju terjatve nična.

Glede zastaranja

10.8. Glede postavljenega ugovora zastaranja je treba odgovoriti, kdaj je v predmetni zadevi začelo teči zastaranje kondikcijskega zahtevka. Za toženko je sporen pričetek teka zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz splošnega petletnega zastaralnega roka (346. člen in tretji odstavek 352. člena OZ). Pri začetku teka zastaranja roka (366. člen OZ) pa je upoštevalo merila iz sodne prakse SEU, ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v precedenčni odločbi II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 in kasneje še v II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021.

11.9. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni nezdružljiv z EKČP.

Institut zastaranja namreč zasleduje več legitimnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Vendar pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami. Ustavno sodišče RS je upoštevaje prakso ESČP poudarilo, da pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo. Uporaba zastaralnih in prekluzivnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V nasprotnem primeru lahko privede do posega v pravico stranke do dostopa do sodišča, ki ni sorazmeren z namenom zagotavljanja pravne varnosti ter pravičnega vodenja postopka.

10.V skladu z načelom skladne razlage mora nacionalno sodišče razlagati določbe nacionalnega prava tako, da se doseže rešitev, ki je v skladu s cilji Direktive. Le-ta ne vsebuje določb o zastaranju, zato je treba nacionalna pravila o zastaranju razlagati tako, da ni onemogočeno ali preveč oteženo uresničevanje pravic, priznanih s pravom Unije (načelo učinkovitosti).

11.SEU je že sprejelo razlago, da varstvo potrošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, katerih posledica nespoštovanja je prekluzija, kar je v interesu pravne varnosti, združljiva s pravom Unije:"Natančneje, Sodišče je že presodilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti".

V dosedanji razlagi je SEU je kot pravilo bila sprejeta razlaga, da zastaranje ne more pričeti teči, če potrošnik ni vedel oziroma razumno ni mogel vedeti za nepoštenost tega pogoja. Takšna razlaga sodišča druge stopnje temelji na analizi odločbe SEU, v katerih so bile sprejete razlage, da zastaranje:

ne more pričeti teči:

-od dneva neupravičene obogatitve, torej ne od dneva, ko je bila sklenjena pogodba (C-224/19 in C-259/19 z dne 16.7.2020); ne od dneva izpolnitve pogodbe (C-698/18 in C-699/18 z dne 9.7.2020); ne od plačila anuitet med trajanjem pogodbe (C-485/19 z dne 22.4.2021);

-od dneva (dnevov) ko je nacionalno Vrhovno sodišče v podobnih zadevah odločilo o ničnosti pravnega posla (C-561/21 z dne 25.4.2024);

-od dneva (dnevov) ko je SEU potrdilo, da so zastaralni roki skladni s pravom EU (če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti; C-561/21 z dne 25.4.2024);

in lahko prične teči:

-od dneva pravnomočnosti sodne odločbe o ugotovitvi ničnosti, pri čemer lahko banka dokazuje drugače (C-561/21 z dne 25.4.2024).

12.Osnovno nacionalno materialnopravno pravilo o pričetku teka zastaralnega roka, določeno v 336. členu OZ, v osredje sicer postavlja objektivno merilo (predpostavko) za pričetek teka zastaralnega roka (trenutek zapadlosti oz. dospelosti pravice terjati izpolnitev obveznosti oziroma prvi dan po tem dnevu), vendar je to pravilo potrebno zmeraj razlagati glede na okoliščine vsakokratnega primera. Posebne okoliščine, ki jih je treba upoštevati so v primerih, ko se uveljavlja sankcija ničnosti te, da gre za svojevrsten materialnopravni institut, ki pa se lahko v procesnem pravu uveljavlja na različne načine - kot predhodno vprašanje ali kot samostojen oz. vmesni ugotovitveni zahtevek (s tožbo). Ker je ničnost najtežja sankcija neveljavnosti pogodbe (poleg delne ničnost, konverzije, konvalidacije, ki so blažje sankcije neveljavnosti pogodbe), in ker je zastaranje izrazit institut procesnega prava (v smislu, da svoje pravne učinke praviloma razvije le v sodnem postopku, če se dolžnik na zastaranje izrecno sklicuje), so tudi v nacionalnem pravu bile sprejete razlage, da je za zastaranje kondikcijskih zahtevkov iz ničnih pogodb, odločilen trenutek, ko je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo ničnost pravnega posla.

Sodišče druge stopnje meni, da takšna razlaga velja tudi v primerih, ko je o tem (veljavnosti/neveljavnosti pogodbe) bilo odločeno kot o predhodnem vprašanju (ob postavljenem dajatvenem zahtevku).

13.Po obrazloženem je zmotno stališče toženke, da je za pričetek teka zastaranja ključen trenutek, ko so bile tožnikoma znane dejanske okoliščine spremembe valutnega tečaja najkasneje v letu 2015. Nenazadnje sta tožnika odplačala kredit 28. 2. 2019 in do vložitve tožbe dne 6. 7. 2023 petletni zastaralni rok še ni potekel. Nesprejemljivo je stališče pritožbe, da sta toženca najkasneje leta 2015 bila seznanjena z ničnostjo kreditov v CHF, saj sta organizirala civilno iniciativo na temo z valutno klavzulo CHF in posvet s pravnimi strokovnjaki. Zgolj organiziranje posveta na temo CHF, namreč tožnikoma še ni dalo vedenja o tem, da so tovrstni posli nični, zaradi pomanjkanja pojasnilne dolžnosti s strani toženke ali prevalitve celotnega valutnega tveganja na tožnika.

14.Toženka ni uspela dokazati, da obstaja izjema od pravila, da sta tožnika pred odločitvijo o tem ali so zavezovalni pravni posli nični, za to okoliščino vedela. Ker sta tožnika ob vmesnem ugotovitvenem tožbenem zahtevku istočasno vložila tudi dajatveni tožbeni zahtevek, zanj pa zastaralni rok pred tem še sploh ni pričel teči, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da ugovor zastaranja dajatvenega zahtevka ni utemeljen, pravilna.

15.Pretogo razumevanje pravil o zastaranju bi nesorazmerno poseglo v pravico potrošnikov do sodnega varstva, še posebej, če upoštevamo posebni položaj šibkejših in zahtevo po izravnavi podrejenega položaja z učinkovitim sodnim varstvom njihovih pravic.

Pri tem je potrebno upoštevati, da se je sodna praksa, ki je šele oblikovala celovito in kompleksno razumevanje zakonskih pogojev ničnosti v obravnavanih potrošniških sporih, tako da so lahko potrošniki učinkovito oblikovali zahtevano sodno varstvo, oblikovala šele leta 2022

in pred tem ni bilo dovolj dejanskih indicev, da bi potrošnik ob skrbnem ravnanju našel pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter postavitev kondikcijske tožbe.

16.Pri uporabi zastaralnih rokov se ne sme izhajati iz nesorazmerno stroge in formalistične razlage, ki ne bi upoštevala posebnih okoliščin primera in s tem posega v samo bistvo pravice do dostopa do sodišča. Tako je nerazumno pričakovati, da bi tožnika še v času, ko je bila sodna praksa rednih sodišča enotna in je tovrstne zahtevke zavračala, vlagal tožbo (ki bi bila obsojena na neuspeh), zgolj zato, da bi preprečil zastaranje zahtevka ob morebitni spremembi sodne prakse v bodoče, upajač do bo postopek pred rednimi sodišči ali pred ustavnim sodiščem potekal dovolj dolgo, da se bo sodna praksa morebiti spremenila oz. da bodo sodišča pričela "domače predpise" razlagati SEU skladno. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da odškodninski zahtevek tožnikov ni zastaral.

Materialnopravna podlaga

17.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe ZPotK, OZ ter ZVPot v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993, prav tako pravilna je ugotovitev, da se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja neposredno ne uporablja Direktiva, temveč ZVPot. Jasne, argumentirane ter z najnovejšo sodno prakso podprte razloge za takšno odločitev, je sodišče prve stopnje podalo v svoji obrazložitvi, predvsem tč. 27. in nadaljnje. Sodišče druge stopnje se nanje v celoti sklicuje, že na tem mestu pa pojasnjuje, da so vsa drugačna ponavljajoča pritožbena izvajanja toženke neutemeljena.

18.Toženki je še pojasniti, da se po izrecni določbi tretjega odstavka 21. člena ZPotK za potrošniške pogodbe poleg ZPotK uporabljajo tudi določbe drugih predpisov, ki so za potrošnika ugodnejše. Tak predpis je ZVPot, ki ureja širši obseg pravic potrošnika oziroma obveznosti ponudnika, ki niso izrecno (drugače) urejene v ZPotK. Kot izhaja iz točke 31 obrazložitve sklepa VSRS II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024, je zato vselej možna presoja nepoštenosti pogoja po ZVPot. Gre za zakona, ki sta veljala v času sklepanja spornih pogodb in je zato toženkin materialnopravni ugovor izključitve uporabe Direktive 93/13 in ZVPot neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pravilno opravilo presojo spornega pogodbenega razmerja skladno z materialnim pravom, ki je veljalo v času sklepanja kreditne pogodbe, skladno z ZVPot, upoštevaje merila SEU, ki veljajo erga omnes, torej za vsa nacionalna sodišča, ki odločajo o vsebinsko podobnih primerih. Sodišče prve stopnje je torej uporabilo pravne predpise, ki so veljali v času sklepanja sporne kreditne pogodbe in tako ni prišlo do retroaktivne uporabe prava.

19.Glede pritožbenega očitka, da gre v zvezi z valutno klavzulo v kreditni pogodbi za posamično dogovorjen pogoj, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženki pravilno pojasnilo (točka 31. obrazložitve in nadaljnje), da v predmetni zadevi ne gre za posamično dogovorjen pogoj, saj sta tožnika izpovedala, da sta na banki podpisala pogodbo, ki jo je vnaprej pripravila toženka, na podlagi katere jima je nato posodila določeno količino denarja, ki sta se ga zavezala vrniti v točno določeni valuti in posameznih mesečnih obrokih, skupaj s pogodbenimi obrestmi. Tožnika glede na vnaprej pripravljeno tipsko pogodbo nista imela možnosti enakovrednega pogajanja o vsebini posameznih določil. Ker torej valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja, so vsa drugačna toženkina navajanja v tem delu neutemeljena.

20.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), saj tožnikoma ni bilo pojasnjeno neomejeno tveganje.

21.Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.

22.Tožnika bi morala prejeti pojasnila o intenzivnosti tveganja; torej o neomejenem, nepredvidljivem in potencialno neobvladljivem tveganju zelo velike izgube. Ustrezna bi bila konkretna pojasnila, kako lahko zelo veliko povišanje tečaja vpliva v povezavi z obrestnim tveganjem na višino odplačila kredita v domači valuti za obravnavano kreditno pogodbo. Šele tovrstna pojasnila bi omogočala oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe. Bančna uslužbenka A. A. pa je, kot je pokazal dokazni postopek, tožnikoma predstavila splošno tveganje o možnosti nihanja tečaja CHF. Tožnika na podlagi danih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar ima lahko zanju tudi potencialno izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti.

23.Toženka glede ustreznega obsega informacij (in v tem oziru glede profesionalne skrbnosti banke) zmotno izhaja iz okoliščine, da kot banka ni mogla konkretno napovedati gibanja tečaja. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, ne gre za vprašanje, ali je toženka kot banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Tudi če banke niso vedele, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedale oziroma bi se vsaj morale zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje. Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti sta tožnika pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in nista mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto. (Ne)izpolnitev pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tudi skozi presojo dobre vere banke, ki je pojmovno sorodna slovenskemu načelu vestnosti in poštenja.

24.V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi zelo veliko, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati pa so bili interesi tožnikov kot potrošnikov močno prizadeti zaradi zelo velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja.

25.Sodišču druge stopnje ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je ta prepričljiva in življenjsko sprejemljiva, prav tako sledi napotkom iz 8. člena ZPP, zato povzema kot pravilne vse argumentirane dokazne zaključke sodišča prve stopnje, da je toženka ravnala nepošteno, ko je s tožnikoma sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere so vsa tveganja spremembe tečaja prešla nanju, tožnikoma pa ni podala zadostnih pojasnil glede narave kreditne pogodbe. V katerem delu naj bi sodišče prve stopnje v okviru presoje dokazov upoštevalo izpovedbo tožnikov in prič le segmentno, toženka ne konkretizira, parcialno izpostavljena izpoved tožnice, da je vedela in razumela potencialno znatne ekonomske posledice uresničitve valutnega tveganja, ker je imela tudi v preteklosti izkušnje s tem, pa v ničemer ne spremeni pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da se tožnika nista zavedala niti se zaradi pomanjkljivih informacij s strani toženke nista mogla zavedati, kaj se lahko zgodi s kreditom v daljšem časovnem obdobju, v kolikor se tečajno razmerje med CHF in domačo valuto znatno spremeni in kakšne so lahko posledice na njuno kreditno obveznost v takšnem primeru.

26.Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero, kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen OZ). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa, če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.

27.V obravnavani zadevi je sicer podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi kršitev minimalnih standardov po Direktivi 93/13, zato odpade pomislek, ali za potrošniške pogodbe uporabiti prilagojeno razumevanje splošne ureditve OZ glede ničnosti skozi prizmo ustavnoskladne razlage varstva šibkejšega, ki zahteva učinkovito sodno varstvo glede na izhodišča in cilje, ki so sorodni tistim v pravu EU z vidika visokega varstva potrošnikov v javnem interesu, ki presega posamezno sodno zadevo. Sodišče EU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13).

28.Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč (člen 6(1) Direktive 93/13), kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom. V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno. Sodišče EU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja. Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem, vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnika ves čas nasprotujeta kreditni pogodbi prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji. Sodišče druge stopnje meni, da ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, vključno z akcesornim hipotekarnim zavarovanjem, ne pomeni nesorazmerne obremenitve toženke.

29.Po pojasnjenem zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe.

30.Prav tako pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da možnost konverzije ne odpravlja nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Glede dajatvenega tožbenega zahtevka

31.Varstvo potrošnikov po pravu EU je utemeljeno predvsem na zahtevi učinkovitosti nezavezujoče narave nepoštenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13) in t. i. odvračalnem učinku, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev. Pravna sredstva v nacionalnih zakonodajah, ki so namenjena saniranju kršitev prava EU, morajo izpolnjevati zahteve učinkovitost, sorazmernost in odvračalnost. SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov tudi upoštevaje načelo sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21, Bank M.

32.Nacionalno pravo pravne posledice ničnih pogodb ureja v prvem odstavku 87. člena OZ. Če je bilo na podlagi takšne pogodbe kaj izpolnjeno, je potrebno to vrniti (vzpostaviti status quo ante). Stranki pridobita kondikcijski zahtevek. Slednji so urejeni v členih 190. do 198. člen OZ.

33.Tožnika sta prejela znesek 145.952,50 EUR, ki sta ga morala toženki tudi povrniti. Sporni kredit sta odplačala v znesku 245.707, 49 EUR in tako preplačala v znesku 99.929,03 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno naložilo, da jima je dolžna toženka povrniti preplačani znesek.

34.Neutemeljeno je vztrajanje toženke, da sta ji tožnika dolžna povrniti nadomestilo za uporabo denarja. V zvezi s tem je SEU v odločbi C-520/21, Bank M določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta in sodišče prve stopnje jih je pravilno uporabilo.

35.Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe.

36.V obravnavanem specifičnem razmerju potrošnika oziroma kreditojemalca napram kreditodajalcu, za katerega kot razlagalna izhodišča veljajo posebne določbe oziroma razlage SEU, se tako tiste nacionalne in splošne določbe 193. oziroma 198. člena OZ, ki zasleduje nadomestitev vseh koristi od prejetega kredita v skladu z uporabo doktrine izključitve, ne smejo uporabljati. Na tak način se vzpostavlja potrošniku naklonjeno ravnotežje, kjer interes banke vendarle ostaja sorazmerno varovan, saj še zmeraj prejme nazaj ves posojen denar, le da brez plačila za uporabo denarja. Upoštevati je potrebno še, da je ničnost namenjena sankcioniranju najtežjih kršitev, ki imajo javni značaj (kršitev javnega reda - varstva potrošnikov v javnem interesu), kar se mora odraziti tudi pri razumevanju vrnitvenih zahtevkov, kot njeni posledici (prvi odstavek 87. člena OZ). Pomembno je torej, da razlogi za ničnost v obravnavani zadevi izhajajo iz sfere banke.