Jedro

V primeru, ko je bila na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določbe kazenskega postopka na drugi stopnji razveljavljena le sodba pritožbenega sodišča in zadeva vrnjena temu sodišču v novo odločanje, lahko ponovna zahteva za varstvo zakonitosti istega vložnika zoper isto sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z drugo sodbo pritožbenega sodišča uveljavlja le kršitve zakona, storjene v ponovljenem odločanju pritožbenega sodišča in tiste kršitve zakona sodišča prve stopnje, ki jih je uveljavljal že v prvi zahtevi, pa jih vrhovno sodišče ni presojalo.

V času sojenja na prvi stopnji "okuženost" sodnikov z nedovoljenim dokazom ni bila predpisana kot razlog za obvezno izločitev sodnika, ampak bi se lahko upoštevala kot okoliščina po 6. točki 39. člena ZKP, kar pa ni bila absolutna kršitev postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Ni v nasprotju z zakonom, če sodišče kot dokaz uporabi pisne izjave oškodovanega podjetja in domnevnih reklamantov, ker da bi bile izjave dovoljen dokaz samo, če bi jih potrdile zaslišane priče, poučene v skladu z zakonom, saj takega dokaznega pravila ZKP ne predpisuje.

Okoliščina, da je pomagač pri kaznivem dejanju participiral pri delitvi premoženjske koristi, ki jo je pridobil storilec kaznivega dejanja, ne izključuje, niti nujno ne dokazuje obstoj ene ali druge vrste udeležbe pri istem kaznivem dejanju.

Zastaranje pregona neha teči s pravnomočnostjo sodbe, zato kazenski pregon ne "oživi", če je pravnomočna sodba s sodbo o zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena, saj bi to kršilo prepoved dvojnega sojenja (31. člen Ustave in 3. točka 371. člena ZKP).

Naknadni postopek je namenjen zgolj preizkusu in odpravi morebitne nezakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. J.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obs. J.J. je dolžan plačati 300.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Obs. J.J. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 7.4.1998 zaradi pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja po 2. odstavku 244. člena v zvezi s 27. členom KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega leta zapora in preizkusno dobo treh let, oškodovani gospodarski družbi S.K. je bil dolžan povrniti 635.238,40 SIT škode in plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.11.1998 zavrnilo pritožbo zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornik je zoper obe sodbi dne 13.4.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in uveljavljal vse razloge iz 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), med njimi tudi zato, ker je pri odločanju o njegovi pritožbi zoper sodbo sodelovala sodnica, ki je sodelovala tudi pri odločitvi o njegovi pritožbi zoper sklep o preiskavi. Vrhovno sodišče je iz tega razloga s sodbo z dne 12.9.2002, opr. št. I Ips 98/99, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču, da ponovno odloči o pritožbi zagovornika. Vrhovno sodišče drugih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni presojalo.

Višje sodišče je v ponovnem odločanju s sodbo z dne 17.4.2003 spet zavrnilo pritožbo zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik je dne 26.8.2003 zoper sodbo sodišča prve stopnje in drugo sodbo pritožbenega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu ZKP. Ponovno uveljavlja večino razlogov, ki jih je uveljavljal že v prvi zahtevi. Tako ponovno trdi, da se sodba opira na prvo zaslišanje obsojenca pred dežurnim preiskovalnim sodnikom v prostorih UNZ K., v katerem je obs. J. priznal kaznivo dejanje, preden ga je sodnik poučil o pravicah obdolženca v kazenskem postopku. Zaradi te hude napake bi moralo sodišče izločiti iz spisa celotni zapisnik o tem zaslišanju, ki je prepovedan dokaz v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Prepovedan dokaz naj bi bila tudi obvestila oškodovanega podjetja S.K. o višini škode in obvestila domnevnih reklamantov, da v resnici niso ugovarjali kakovosti gum, kot je to izhajalo iz reklamacijskih listov obsojenčevega podjetja. Ta obvestila so dale osebe, ki niso bile poučene o dolžnostih priče, zato naj bi bila obvestila dovoljen dokaz samo v povezavi z izpovedbo oseb, ki so jih dale in katerih zaslišanje je obramba predlagala, sodišče pa je ta predlog zavrnilo. Sodba naj bi kršila 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je obs. J. obsodila za pomoč h kaznivemu dejanju, istočasno pa trdi, da sta si s F.V. razdelila premoženjsko korist. Dejansko stanje naj bi bilo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče razen V.O. ni zaslišalo drugih voznikov - tekmovalcev in novinarjev, ki bi potrdili, da jim je obsojenec po odredbi predstavnikov oškodovanega podjetja brezplačno dajal avtoplašče, da ni odredilo izvedenca finančne stroke, da bi preveril verodostojnost podatkov oškodovanega podjetja o višini škode in ni ugotovilo, koliko je podjetje S. plačalo obsojencu za njegov trud, s tem pa bi se ugotovilo, da ni bila pridobljena velika premoženjska korist. Trdi, da ni dokazano, da je F.V. storil kaznivo dejanje in da mu je obs. J. naklepoma pomagal z namenom, da bi si V. pridobil veliko premoženjsko korist, zato je kršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje obsojenca kaznivo dejanje. Poleg teh napak naj bi pritožbeno sodišče v ponovljenem odločanju prekršilo kazenski zakon, ker da je kazenski pregon že zastaran. Kršitev kazenskega postopka, ki jo zahteva za varstvo zakonitosti prvič uveljavlja, pa je, da so bili člani sodečega senata na prvi stopnji "okuženi", ker so bili seznanjeni z vsebino prvega zagovora, torej s priznanjem obsojenca, preden je bil poučen o pravicah obdolžencev v postopku. Predlaga, da se obs. J. oprosti ali pa se obe sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da preiskovalni sodnik ni kršil določb kazenskega postopka, ko je obsojenca zaslišal v prostorih UNZ K., da ni razlogov za dvom v ugotovljeno višino premoženjske koristi in da dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno, zato predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obs. J.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 420. člena ZKP se lahko zahteva za varstvo zakonitosti vloži zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbah 3. odstavka 421. člena ZKP smeta obsojenec in zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo v roku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočno sodbo. Po določbah 2. odstavka 423. člena ZKP vrhovno sodišče zavrže zahtevo, ki je prepozna. V primeru, ko je bila na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določbe kazenskega postopka na drugi stopnji razveljavljena le sodba pritožbenega sodišča in zadeva vrnjena temu sodišču v novo odločanje, lahko ponovna zahteva za varstvo zakonitosti istega vložnika zoper isto sodbo sodišča prve stopnje v zvezi z drugo sodbo pritožbenega sodišča uveljavlja le kršitve zakona, storjene v ponovljenem odločanju pritožbenega sodišča in tiste kršitve zakona sodišča prve stopnje, ki jih je uveljavljal že v prvi zahtevi, pa jih vrhovno sodišče ni presojalo. Ta omejitev vsebinskega preizkusa nove zahteve za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, ker bi sicer vložnik z novo zahtevo, v kateri bi uveljavljal kršitve zakona pri sodišču prve stopnje, katerih ni uveljavljal v prvi zahtevi, obšel določbe 2. odstavka 422. člena in 2. odstavka 423. člena v zvezi s 3. odstavkom 421. člena ZKP, po katerih se zavrže zahteva, če je vložena po preteku predpisanega roka.

Preizkus obravnavane zahteve zagovornika obs. J.J. za varstvo zakonitosti v tem okviru pokaže, da uveljavlja tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil sodeči senat sodišča prve stopnje seznanjen z nedovoljenim dokazom, namreč prvim zagovorom obsojenca pred preiskovalnim sodnikom dne 26.3.1991. Te kršitve prva zahteva zagovornika ni uveljavljala in je zato vložnik glede te zatrjevane kršitve zakona prekludiran. Ne glede na to pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da v času sojenja na prvi stopnji "okuženost" sodnikov z nedovoljenim dokazom ni bila predpisana kot razlog za obvezno izločitev sodnika, ampak bi se lahko upoštevala kot okoliščina po 6. točki 39. člena ZKP, kar pa ni bila absolutna kršitev postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kot je pojasnjeno spodaj, pa se sodba ne opira na izjavo obsojenca, dano preiskovalnemu sodniku, preden je bil poučen o pravicah obdolženca v postopku in je ta del zapisnika izločen.

Trditev, da bi moralo sodišče izločiti iz spisa celotni zapisnik o prvem zaslišanju obsojenca z dne 26.3.1991 (list. št. 15-20), ni utemeljena. Iz tega zapisnika izhaja, da je preiskovalni sodnik zaslišal obsojenca kot nujno preiskovalno dejanje na zunanjem poslovanju v prostorih UNZ K., da je obs. J. pristal na zaslišanje v takih pogojih in je izrečno pojasnil, da je bil razgovor s kriminalisti korekten in nanj niso vršili nobenega pritiska ali uporabili silo. To je izjavil potem, ko ga je preiskovalni sodnik poučil, da si lahko vzame zagovornika, da se ni dolžan zagovarjati niti odgovarjati na posamezna vprašanja, da lahko v zagovor pove vse, kar misli, da bi mu koristilo in da je priznanje olajševalna okoliščina. Zapisnik ne vsebuje nobene obsojenčeve izjave, preden je bil poučen o svojih pravicah v postopku, ker je sodeči senat na glavni obravnavi dne 7.4.1998 (list. št. 310) odstranil s prve strani zapisnika (list. št. 15) pet vrstic v drugem odstavku, ki so vsebovale kratko izjavo obsojenca pred poukom o pravicah obdolžencev v kazenskem postopku. Zapisnik torej vsebuje izključno zapis zagovora potem, ko je bil obsojenec skladno z zakonom poučen o svojem položaju in pravicah. Zato in ker tudi zaslišanje v prostorih UNZ Kranj ni bilo v nasprotju z zakonom, ni zakonite podlage za izločitev tega zapisnika iz spisa.

Ni v nasprotju z zakonom, če sodišče kot dokaz uporabi pisne izjave oškodovanega podjetja in domnevnih reklamantov, ker da bi bile izjave dovoljen dokaz samo, če bi jih potrdile zaslišane priče, poučene v skladu z zakonom, saj takega dokaznega pravila ZKP ne predpisuje. Po določbah 1. in 2. odstavka 18. člena ZKP sodišče ni vezano na formalna dokazna pravila, ne sme pa opreti sodbe na prepovedane dokaze. Pravno relevantna pisna obvestila v tej zadevi pa niso bila pridobljena na nezakonit ali protiustaven način, oziroma tega zahteva ne zatrjuje.

Trditev, da sodba nasprotuje sama sebi, ker da je obsojenca spoznala za krivega pomoči pri kaznivem dejanju, obenem pa ugotovila, da sta si s storilcem kaznivega dejanja F.V. razdelila premoženjsko korist, ni obrazložena. Vrhovno sodišče v tem ne vidi nasprotja, saj okoliščina, da je pomagač pri kaznivem dejanju participiral pri delitvi premoženjske koristi, ki jo je pridobil storilec kaznivega dejanja, ne izključuje, niti nujno ne dokazuje obstoj ene ali druge vrste udeležbe pri istem kaznivem dejanju.

Zahteva prvič uveljavlja zastaranje pregona, ki naj bi nastopilo po tem, ko je bila prva sodba pritožbenega sodišča razveljavljena. Ker naj bi ta kršitev kazenskega zakona nastala v ponovljenem odločanju pred pritožbenim sodiščem, jo je vložnik lahko uveljavljal, vendar pa zahteva tudi v tem delu ni utemeljena. S pravnomočnostjo sodbe namreč zastaranje pregona neha teči, ker se takrat konča kazenski pregon, začne pa teči zastaranje izvršitve kazni, če je bila izrečena. Če je pravnomočna sodba s sodbo o zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena, kazenski pregon ne "oživi", saj bi to kršilo prepoved dvojnega sojenja (31. člen Ustave in 3. točka 371. člena ZKP), ampak je naknadni postopek namenjen zgolj preizkusu in odpravi morebitne nezakonitosti prejšnje pravnomočne sodbe. Takšno je tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča, ki je bila sprejeta na občni seji dne 16.6.1999. Trditev, da sodišče ni ugotavljalo, da je F.V. storil kaznivo dejanje, pri katerem naj bi mu obsojenec pomagal in je zato kršen kazenski zakon, je zmotna. Na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje je obrazložena vloga in dejanje F.V., ki vsebuje znake kaznivega dejanja zlorabe položaja po 2. odstavku 244. člena KZ.

Navedbe v zahtevi, da bi sodišče moralo prebrati zapisnik o zaslišanju F.V. (ki ga v spisu niti ni), zaslišati dodatne priče in izvedenca finančne stroke, da ni dokazano, da je obsojenec naklepoma pomagal F.V. pri storitvi kaznivega dejanja in da je bila pridobljena velika premoženjska korist ter ni ugotovljena vrednost storitev obsojenca za oškodovano podjetje, ki mu jih ni plačalo, uveljavljajo zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar se z zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z 2. odstavkom 420. člena ZKP ne more uveljavljati.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva zagovornika obs. J.J. ni utemeljena, jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je lastnik podjetja precejšnje vrednosti) in zamotanost zadeve (zahteva je uveljavljala več kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja).