Jedro

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo uveljavljala izključno krivdo voznika avtomobila, zato je sodišče prve stopnje temelj odškodninske odgovornosti utemeljeno preizkusilo tudi z vidika morebitne soodgovornosti samega voznika za nastanek škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 863,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od dne 17.5.2007, do prenehanja obveznosti ter jo zavezalo za plačilo pravdnih stroškov v višini 256,62 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, oboje v roku 8 dni. V presežku, za znesek odškodnine v višini 863,67 EUR s pripadki, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obvezalo še k plačilu pravdnih stroškov stranskega intervenienta v višini 254,92 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Do škodnega dogodka, ki je predmet obravnave, je prišlo dne 30.1.2006 na parkirnem prostoru trgovskega centra v Ormožu, ko je voznik D. N. z osebnim vozilom znamke VW Golf, last tožeče stranke, zapeljal na parkirišču na levo, pri čemer ga je na, po zatrjevanju tožeče stranke, poledenelem, spolzkem in neposipanem vozišču zaneslo in je trčil v naplužen kup snega, tako da je na vozilu nastala gmotna škoda v vtoževani višini. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bilo vozišče na predmetnem parkirišču v času škodnega dogodka poledenelo in spolzko, saj ni bilo posipano proti poledici, zaradi česar je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ki je bila v kritičnem času nesporno zadolžena za izvajanje zimske službe oziroma za čiščenje in posipavanje na predmetnem parkirišču. Tožena stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, saj ni zagotovila, da bi bilo vozišče v kritičnem času in na kritičnem mestu v takšnem stanju, da do nastanka škode ne bi prišlo, izvedenec L. namreč ugotavlja, da bi voznik pri dani hitrosti ob nepoledenelem vozišču ovinek varno speljal. Sodišče prve stopnje pa je presojalo tudi soprispevek voznika avtomobila k nastanku škodnega dogodka in zaključilo, da je podana njegova sokrivda v višini 50%. Sledilo je ugotovitvam izvedenca, ki je zavzel stališče, da je bila vožnja s hitrostjo 30km/h neprimerna za poledenelo vozišče in bi voznik obravnavano nezgodo lahko preprečil, če bi v ovinek pripeljal z manjšo hitrostjo, ter zaključilo, da poledica ni bila pojav, katerega voznik v kritičnem času ne bi mogel pričakovati in bi iz tega razloga moral način vožnje prilagoditi danim razmeram, kakor to narekujejo določila Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Ob tem, ko višina nastale materialne škode niti ni bila sporna, je sodišče prve stopnje tožeči stranki, upoštevajoč določbo prvega odstavka 171. člena, priznalo odškodnino v sorazmerni višini 863,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitev tožbe do plačila.

Zoper zavrnilni del takšne sodbe se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka. Zatrjuje, da v spisu ni podatkov o tem, da bi bil voznik tožnikovega vozila seznanjen s poledico na kritičnem mestu, o tem pa tudi ni obstajala nobena označba s strani tožene stranke in je iz tega razloga neutemeljen očitek, da vožnje ni prilagodil razmeram na cesti. Tožena stranka se ni sklicevala na to, da je bila poledica vidna, niti ni zatrjevala, da je voznik tožnikovega avtomobila vozil z neprilagojeno hitrostjo, saj je odločno trdila, da je bilo parkirišče posipano. Vozniku tako sokrivde ni mogoče očitati, četudi je v zimskem času poledico mogoče pričakovati. Sodišče prve stopnje je tako samovoljno, brez trditvene podlage sprejelo zaključek, da je voznik zaradi neprimerne hitrosti prispeval k nastanku škodnega dogodka. Po stališču pritožbe je do nezgode prišlo zgolj zaradi opustitvenega ravnanja tožene stranke, ki predmetnega parkirišča ni posipala, izvedenec sicer res ugotavlja, da bi voznik nezgodo lahko preprečil, če bi v ovinek pripeljal z manjšo hitrostjo, torej takšno, ki bi bila primerna za poledenelo vozišče, vendar pa je tudi jasno opredelil, da pri dani hitrosti vozila do nezgode ne bi prišlo, če bi bila parkirna površina posipana, saj bi voznik ovinek v tem primeru lahko varno speljal. Tožeča stranka je prepričana, da vzročna zveza med nepravilno vožnjo in nastalo škodno posledico ni podana in je iz tega razloga materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o deljeni odškodninski odgovornosti. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožeči stranki prizna vse priglašene pravdne stroške.

Tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa ni podana kršitev določb postopka, ki jo smiselno uveljavlja pritožba. Ob pravilno in popolno ugotovljenem pravno relevantnem dejanskem stanju so materialnopravna izhodišča sodišča prve stopnje sicer pravilna, le da je svojo odločitev glede odgovornosti tožene stranke zmotno oprlo na določilo 163. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kar pa na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ni imelo vpliva, tako da tudi preostala pritožbena razloga nista utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbe tožeče stranke ni obravnavalo zgolj v okviru omejenih pritožbenih razlogov, kakor je to sicer v sporih majhne vrednosti predvideno v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP, saj se je predmetni pravdni postopek, ne glede na spremembe in dopolnitve ZPP, ki so stopile v veljavo 1.10.2008, in ki v prvem odstavku 443. člena ZPP kot spor majhne vrednosti opredeljujejo spor, ki se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, vodil kot redni pravdni postopek. Iz sodnega spisa namreč ne izhaja, da bi sodišče pravdni stranki na narok za glavno obravnavo dne 24.4.2009, ki ga je opravilo po uveljavitvi sprememb in dopolnitev ZPP, vabilo kot v postopku v sporih majhne vrednosti, kjer je potrebno stranke poučiti v skladu s 456. členom ZPP, pravdni stranki pa v tem smislu nista bili poučeni niti na sami glavni obravnavi, saj to iz zapisnika na list. št. 111 ne izhaja. Iz navedenega razloga je predmetna pritožba dopustna iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in jo je kot takšno potrebno obravnavati, na to pa ne more imeti vpliva niti pravni pouk zapisan v izpodbijani sodbi, formuliran skladno s prvim odstavkom 458. člena ZPP.

Po pregledu zadeve je ugotoviti, da v predmetnem pritožbenem postopku, v odsotnosti pritožbe tožene stranke kot tudi stranskega intervenienta na njeni strani, sporno ostaja zgolj vprašanje soprispevka voznika avtomobila tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka. V zvezi s tem je potrebno najprej kot neutemeljene zavrniti očitke pritožbe, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne trditvene podlage sprejelo zaključke o podani sokrivdi voznika. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo izrecno uveljavljala izključno krivdo voznika avtomobila in v zvezi s tem zatrjevala, da je do nezgode prišlo zaradi neprilagojene hitrosti voznika po parkirnem prostoru, ki bi moral hitrost in način vožnje prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, vremenskim razmeram in značilnostim vozila. Smiselno enako je zatrjeval tudi stranski intervenient na strani tožene stranke v svoji vlogi z dne 14.8.2007. Ob navedenem se tako kot netočna izkažejo pritožbena zatrjevanja, da se tožena stranka ni sklicevala na to, da je voznik avtomobila vozil z neprilagojeno hitrostjo, tako tožena stranka kot stranski intervenitent namreč neprilagojeno vožnjo voznika in nastanek škodnega dogodka vidita v vzročno-posledičnem razmerju. Glede na predstavljeno trditveno podlago, na osnovi katere si je tožena stranka sicer prizadevala uveljaviti izključno krivdo voznika, je sodišče prve stopnje temelj odškodninske odgovornosti utemeljeno preizkusilo tudi z vidika morebitne soodgovornosti samega voznika za nastanek škode, ki gre v breme tožeče stranke. Bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, tako ni podana.

V nadaljevanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bila v postopku na prvi stopnji pravilno in v zadostni meri razjasnjena vsa dejstva, ki se izkažejo kot relevantna za pravno presojo v predmetni zadevi. Tožnik napačno razume razloge izpodbijane sodbe, saj iz teh ne izhaja, da naj bi bil voznik s poledico seznanjen, temveč sodišče prve stopnje njegovo ravnaje presoja z vidika pričakovane skrbnosti v danih razmerah in pri tem, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pravilno zaključuje, da poledica v kritičnih časovnih in krajevnih okoliščinah (zimski čas, temperature okoli ledišča in še nižje, dan pred obravnavano nezgodo kot še tudi ponoči je rahlo deževalo) ni bila pojav, ki ga voznik avtomobila tožeče stranke ne bi mogel pričakovati. Na element pričakovanosti tega zimskega pojava pa ne more vplivati dejstvo, da na kraju škodnega dogodka v kritičnem času ni bilo nobene označbe, ki bi opozarjala na spolzko vozišče, brez pomena je tudi, da tožena stranka ni zatrjevala, da je bila poledica vidna, saj bi jo voznik glede na že zgoraj opisane vremenske razmere navkljub temu moral in mogel pričakovati. Tožeča stranka se sokrivde ne more razbremeniti niti ob sklicevanju na izvedensko mnenje, ravno nasprotno ugotovitve izvedenca L. utemeljujejo obstoj vzročne zveze tako med ravnanjem oziroma opustitvijo tožene stranke kot tudi med ravnanjem voznika avtomobila ter nastankom škodnega dogodka. Odgovornost tožene stranke, ob sprejetem dejanskem zaključku, da je bilo vozišče v trenutku škodnega dogodka poledenelo, temelji na ugotovitvi, da do nezgode ne bi prišlo, če bi bila vozna površina posipana in tako ne bi bila poledenela, saj bi voznik v tem primeru ovinek v levo pri hitrosti 30 km/h lahko varno speljal. Odgovornosti tožene stranke pa konkurira odgovornost voznika, saj izvedenec ugotavlja, da bi le-ta, kljub poledenelemu vozišču, nesrečo lahko preprečil, če bi v ovinek pripeljal z manjšo hitrostjo in je iz tega razloga odgovornost tožene stranke in voznika lahko le deljena in sicer v razmerju, kot sta vsak prispevala k nastanku škodnega dogodka. Izhajajoč iz zgoraj obrazloženega, ob tem, ko sta mnenje izvedenca povzeli obe pravdni stranki, je sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 171. člena OZ o deljeni odgovornosti. Očitek o soprispevku voznika k nastanku škodnega dogodka je torej utemeljen, pri čemer pritožbeno sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, prvostopenjsko oceno soprispevka v višini 50% sprejema kot primerno. Voznik avtomobila kritičnega dne ni ravnal s skrbnostjo kot bi jo v enakih okoliščinah lahko pričakovali od povprečno skrbnega voznika. Merila za presojo skrbnega ravnanja predstavljajo tudi določila ZVCP-1, na katera pravilno opozarja že sodišče prve stopnje, voznik pa ni ravnal skladno s temi, saj svoje vožnje razmeram na vozišču, ki bi jih mogel in moral pričakovati, ni prilagodil in je torej po predmetnem parkirišču vozil s hitrostjo (ob trčenju je bila njegova hitrost 30 km/h), ki glede na stanje vozišča ni bila primerna, kakor izhaja iz zaključkov izvedenskega mnenja, ki jim tožeča stranka ne nasprotuje. Pri tem pa ni zanemarljivo, da je do škodnega dogodka prišlo, ko je voznik predmetno parkirišče zapuščal, saj je tako mogoče sklepati, da je stanje vozišča lahko zaznal že, ko je na parkirišče pripeljal in se je po prepričanju pritožbenega sodišča s stanjem vozišča lahko seznanil tudi na osnovi lastnega izkustva. Pri zapuščanju parkirišča bi tako moral biti še bolj pozoren, saj bi se glede na poledico moral zavedati, da ob neprilagojeni hitrosti lahko vozilo zanese in lahko pride do nastanka škode zaradi trčenja v ovire ob robu vozišča oziroma parkirišča (napluženi kupi snega, prav tako pa betonsko korito in drog ulične svetilke), ki so jasno razvidne iz fotografij v prilogi B 5 in B 6 in jih je kot takšne moral zaznati tudi voznik avtomobila. Prvostopenjska odločitev o 50% soprispevku voznika avtomobila je tako materialnopravno utemeljena in je tožeči stranki posledično pravilno priznana zgolj sorazmerna odškodnina za nastalo gmotno škodo na njenem osebnem vozilu.

Čeravno na pritožbeni stopnji odgovornost tožene stranke za škodni dogodek ni več sporna, pa je nenazadnje potrebno pojasniti, da je ta utemeljena v določilu 187. člena OZ, ki ureja solidarno odgovornost naročitelja in izvajalca del na nepremičninah tretjemu za škodo, ki sta jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Po določilu 163. člena, na katerega je odločitev oprlo sodišče prve stopnje, se namreč presoja odškodninska odgovornost za opravljanje poslov splošnega pomena, o čemer pa v predmetni zadevi ne moremo govoriti, saj je do škodnega dogodka prišlo na parkirišču trgovskega centra, ki je v zasebni lasti in tako izvajanje zimske službe na predmetnem parkirišču ni mogoče opredeliti kot opravljanje poslov splošnega pomena v smislu 163. člena OZ. Četudi je bila za čiščenje in posipavanje zadolžena tožena stranka, ki sicer na območju Mestne občine Ormož izvaja zimsko službo kot obvezno gospodarsko javno službo v javnem interesu, pa je navedene storitve na privatni površini izvajala na podlagi sklenjene pogodbe z lastnikom te površine, kakor je pojasnila priča I. V., zaposlen pri toženi stranki. Iz tega pogodbenega razmerja pa je potrebno izhajati tudi pri presojanju odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pogodba sklenjena med toženo stranko in lastnikom privatnega parkirišča je po svoji vsebini lahko le podjemna pogodba v smislu 619. člena in nadaljnjih členov OZ, saj je bila tožena stranka na podlagi te zavezana čistiti in posipavati predmetno parkirišče, torej za naročnika opraviti določeno storitev. Sodna praksa je izvajanje zimske službe, oziroma ožje čiščenje snega in posipavanje vozišča, že opredelila kot izvajanje del na nepremičnini, prav tako pa je zavzela stališče, da se določilo 187. člena OZ, ki je kogentne narave, nanaša na vsa podjemna razmerja.(1) Izhajajoč iz navedenega je odgovornost tožene stranka kot izvajalca del v skladu s 187. členom OZ utemeljena. Citirano zakonsko določilo sicer predvideva solidarno odgovornost naročnika in izvajalca del, vendar pa lahko oškodovanec kot tretja oseba zaradi narave solidarne obveznosti izbira ali bo odškodnino uveljavljal od obeh ali pa le od enega izmed njiju (395. člen OZ), kakor je to v predmetni zadevi, ko tožeča stranka povrnitev škode uveljavlja zoper toženo stranko kot izvajalca del. Ne glede na sedaj predstavljeno, zgolj iz razloga, ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede odgovornosti tožene stranke oprlo na napačne določbe materialnega prava, pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni v ničemer prizadeta.

Vse navedeno je torej narekovalo odločitev pritožbenega sodišča, ki je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Z ozirom na dejstvo, da tožeča stranka s pritožbo ni bila uspešna, sama krije svoje stroške v zvezi s pritožbo. Sprejeta stroškovna odločitev temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.