Jedro

Z izpodbijanjem dokazne ocene, sprejete v pravnomočni sodbi, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 800 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Škofji Loki je s sodbo z dne 16.1.2007 obsojenega R.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe, ob upoštevanju 38. člena KZ izreklo 600 EUR denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da bo za vsakih začetih 41,72 EUR določen en dan zapora. Oškodovanca R.K. je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.172,92 EUR napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. (očitno 5) točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 749,08 EUR ter na 400 EUR odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 500 EUR.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega R.P. zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne (prvostopenjskemu sodišču) v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato se zavzema naj jo Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP utemeljuje z navedbami, da sta izreka sodb sodišč prve in druge stopnje nerazumljiva in nasprotujeta sama sebi ter razlogom sodbe, da v sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju, prav tako pa da je podano nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino zapisnikov o izpovedbah v postopku oziroma med samimi zapisniki, glede odločilnih dejstev pa da sodbi nista obrazloženi. Iz vsebine zahteve pa je razvidno, da vložnik zavrača presojo verodostojnosti izpovedb prič A.O. in J.Š. ter glede teh dokazov ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. To potrjujejo navedbe v zahtevi, da je na podlagi izjave A.O. na policiji in v fazi preiskovalnih dejanj mogoče zaključiti zgolj to, da priča ni videla, da bi obsojenec udaril oškodovanca R.K. in da za vsako drugačno sklepanje ni podlage v zapisnikih in v njihovi vsebini in da se postavlja vprašanje, kako je sodišče obsodilno sodbo oprlo na izpovedbo J.Š., ki je določno pojasnil, da dogodka sploh ni videl. S tem da se vložnik v zahtevi opredeljuje do tega, katera različica izpovedbe priče A.O. je po njegovi presoji najbolj verodostojna in navaja, da v izpovedbi J.Š. ni opore za obsodilno sodbo, podajo drugačno oceno dejanskega stanja, kot je razvidna iz izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato s temi navedbami ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Enako velja za trditev zahteve, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nista obrazložili, zakaj nista verjeli izpovedbam prič D.P., M.J., B.T., M.T., J.M., P.F., T.P., P.P. in R.J. Vložnik pripominja, da je logično, da o dogodku skladno govori tisti, ki ga opisuje po resnici in ne tisti, ki ponuja različne verzije (priča O.), podrobnejša analiza izpovedb M.J., B.T. in M.T., pa da tudi ne potrjuje navedb v prvostopenjski sodbi, da se te priče kakšnega relevantnega podatka ali okoliščin ne bi spominjale.

Sodišče prve stopnje mora po sedmem odstavku 364. člena ZKP navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov in pri tem navede zlasti tudi to, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 395. člena ZKP v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če je zoper prvostopenjsko sodbo vložena pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, višje sodišče presoja pravilnost in popolnost dejstev, ki jih je v izpodbijani odločbi ugotovilo sodišče prve stopnje. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je verjelo oškodovancu R.K. in pričama A.O. ter J.Š., upoštevalo, da so oškodovančeve telesne poškodbe izkazane z medicinsko dokumentacijo in da je tudi izvedenec medicinske stroke dr. T.L. ugotovil, da so opisane poškodbe lahko nastale pri udarcih s pestjo, to je na način, kot ga je v svoji izpovedbi navedel oškodovanec. Po pravilih logičnega sklepanja zato ni verjelo izpovedbam prič, ki so potrdile obsojenčevo različico dogajanja, da se v lokalu z nikomer ni zapletel v prepir ali pretep in da tudi oškodovanca ni poškodoval. Takemu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje (2. odstavek na 4. strani sodbe). Da bi bilo takšno sklepanje nerazumno, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče trditi. S tem da se vložnik s takšno presojo verodostojnosti prič, ki so potrdile obsojenčevo različico dogajanja, ne strinja, po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Po drugem odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Navedba v zahtevi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo prvega odstavka 383. člena ZKP, ker ni upoštevalo razlogov pritožbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pa tudi ne pomeni ničesar drugega kot uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik uvodoma navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar te kršitve ne obrazloži (konkretizira). Utemeljenosti tako nedoločne trditve zato sploh ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega R.P., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni R.P. na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 800 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za nezahtevno zadevo.