Jedro

Dedni dogovor (sporazum o delitvi zapuščine iz tretjega odstavka 214. člena ZD), vnesen v sklep o dedovanju, ima učinek sodne poravnave. Zaradi učinka pravnomočnosti ničnost dednega dogovora zato ne more biti presojana kot predhodno vprašanje pri odločanju o utemeljenosti obravnavanega zahtevka. Mogoče ga je izpodbijati zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP, vloženo v rokih iz 393. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.023,89 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, za ugotovitev, (1) da ne obstoji toženkina terjatev v skupnem znesku 82.566,70 EUR, ki je bila v stečajnem postopku St 000 s strani stečajnega upravitelja priznana, in (2) da ne obstoji toženkina ločitvena pravica, vknjižena na nepremičninah z ID znakom parcela 039 in parcela 040 (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 3.359,88 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Meni, da je sodišče spregledalo pomembnost bistvenih vprašanj – ali je bil tožnik v kritičnem obdobju nerazsoden (poslovno nesposoben), in ali je imel v zapuščinskem postopku (_de facto_) procesno sposobnost. Tožnik je podal navedbe in dokaze, iz katerih izhaja, da zaradi svojega zdravstvenega (predvsem psihičnega) stanja ni sposoben sklepati pravnih poslov, in da je bil nerazsoden tudi v času sklenitve dednega dogovora 21. 6. 2012. Pravni posli, ki jih sklene oseba, ki nima več (dejanske) sposobnosti razsojanja, pa so nični. Sodišče je ugotavljalo zgolj tožnikovo procesno sposobnost v času sojenja, ni pa ugotavljalo njegovega stanja v času sklepanja dednega dogovora. Med postopkom nakazano namero, da bo ugotavljalo tudi tožnikovo psihično stanje v času sklepanja dednega dogovora, je opustilo. Tožnik je predlagal zaslišanje izvedenke, vendar sodišče njegovemu predlogu ni sledilo. Prav tako svoje odločitve ni obrazložilo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je terjatev, ki izvira iz dednega dogovora, ki je bil povzet v pravnomočen sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Cerknici D 164/2009 z dne 21. 6. 2012. Tožnik se je na podlagi dednega dogovora zavezal, da bo toženki (sodedinji - sestri) do 10. 7. 2012 nakazal 50.000 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom. V korist toženke je bila zaradi zavarovanja terjatve pri parceli *98/0, k. o. ..., vknjižena hipoteka. Tožnik obveznosti ni izpolnil. Zoper njega je bil 29. 6. 2020 začet postopek osebnega stečaja (St 000), v katerem je toženka kot stečajna upnica prijavila terjatev v skupni višini 82.566,70 EUR (50.000 EUR iz naslova glavnice, preostanek pa na račun obresti), ki jo je tožnik prerekal, stečajni upravitelj pa priznal (priznal je tudi ločitveno pravico na nepremičninah z ID znakom: parcela 039 in parcela 040, ki sta nastali namesto izbrisane parcele *98/0). Tožnik je bil na pravdo (zaradi ugotovitve neobstoja prerekane terjatve, ki temelji na izvršilnem naslovu) napoten skladno s 302. členom ZFPPIPP.2 Njegov zahtevek temelji na trditvah, da je bil 21. 6. 2012 nerazsoden, zato je dedni dogovor ničen, in da je odvetnica dedni dogovor sklenila v nasprotju z njegovo voljo.

6. Izpodbijana odločitev temelji na pravilnem materialnopravnem stališču, da ima dedni dogovor (sporazum o delitvi zapuščine iz 3. odstavka 214. člena ZD3), vnesen v sklep o dedovanju, učinek sodne poravnave.4 Zaradi učinka pravnomočnosti ničnost dednega dogovora zato ne more biti presojana kot predhodno vprašanje pri odločanju o utemeljenosti obravnavanega zahtevka. Mogoče ga je izpodbijati zgolj s tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP,5 vloženo v rokih iz 393. člena ZPP. Konkretne ugotovitvene tožbe po vsebini ni mogoče šteti za tožbo iz 392. člena ZPP, poleg tega so prekluzivni roki za vložitev takšne tožbe že potekli.6

7. Zaradi dvoma o tožnikovi procesni sposobnosti (vzpostavljenega na podlagi tožnikovega vedenja na naroku za glavno obravnavo 7. 12. 2021),7 je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenko psihiatrične stroke (prim. 80. člen ZPP). Njene ugotovitve je povzelo v 8. in 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dvom sodišča prve stopnje ni bil utemeljen: tožnikova presoja kljub duševni motnji (ponavljajoča se depresivna motnja) ni okrnjena do te mere, da ne bi mogel razumeti pomena svojih dejanj ali sodelovati v postopku. Glede na zgoraj izpostavljena materialnopravna izhodišča se sodišču prve stopnje ni bilo treba vsebinsko ukvarjati z vprašanjem ničnosti dednega dogovora (s tožnikovo razsodnostjo kot pogojem za veljavno izražanje pogodbene volje). Pojasnila izvedenke so sodišču prve stopnje služila izključno kot podlaga za presojo, da so izpolnjene procesne predpostavke za vodenje postopka, in kot pomoč pri presoji, da so roki za vložitev tožbe iz 392. člena ZPP že potekli (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Posledično imajo tudi pritožbene navedbe (katerih srž je očitek, da v postopku ni bilo ugotovljeno tožnikovo zdravstveno stanje na dan 21. 6. 2012) lahko le takšen (omejen) domet, oziroma je njihovo utemeljenost mogoče presojati le v tej luči. 8. Sodišče prve stopnje pri dokazovanju z izvedenko ni bilo osredotočeno izključno na vprašanje tožnikove procesne sposobnosti kot procesne predpostavke za vodenje postopka, temveč je imelo (zaradi tožnikovih trditev, da naj bi pravosodni sistem dopustil zlorabo nad nemočnim bolnikom) v uvidu širšo sliko konkretnega primera. Izvedenka je po navodilu sodišča prve stopnje (sklep o imenovanju izvedenke z dne 22. 2. 2022), na podlagi pregleda celotne medicinske dokumentacije, tudi dokumentacije, ki izvira iz obdobja sklenitve spornega dednega dogovora,8 ugotovila, da je bila tožniku novembra 2015 s strani njegovega osebnega zdravnika uvedena terapija z antidepresivi, septembra 2018 pa je začel redno obiskovati psihiatra zaradi ponavljajoče se depresivne motnje. Zdravstvene (psihične) težave, zaradi katerih je poiskal strokovno pomoč, so se izrazile več let po sklenitvi dednega dogovora, izraziteje leta 2018, vendar ne v takšni meri, da bi okrnile tožnikovo sposobnost razsojanja. Z ugotovitvijo, da medicinska dokumentacija ne dokazuje teze o nerazsodnosti (ne v letu 2012, ne kasneje), se pritožba vsebinsko niti ne sooči. Mnenje izvedenke ni ostalo nepopolno (tožnikovo zdravstveno stanje na dan 21. 6. 2012 ni pravno odločilno dejstvo), zato opustitev njenega zaslišanja ne predstavlja procesne kršitve. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ostali dokazni predlogi strank (vključujoč tožnikov dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja) kot nepotrebni zavrnejo, zakaj dodatna pojasnila izvedenke niso bila potrebna, pa implicitno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe.

9. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, toženki pa je na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.023,89 EUR (1375 točk oziroma 825 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,9 povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške po 3. odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (1. in 2. odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami. 4 Glej sklep VS RS II Ips 12/2022 z dne 27. 7. 2022 (20. točka obrazložitve) ter sklepe VSL II Cp 1243/2018 z dne 19. 9. 2018, II Cp 354/2009 z dne 22. 4. 2009 in I Cp 2921/2012 z dne 29. 5. 2013. 5 Tožba za razveljavitev sodne poravnave je eno od izrednih pravnih sredstev. Po 1. točki 2. odstavka 392. člena ZPP se lahko tožba vloži zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače, po 4. točki 2. odstavka 392. člena ZPP pa, če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. 6 Vložitev tožbe je vezana na subjektivni rok treh mesecev od dneva, ko je stranka zvedela za razlog za razveljavitev, in objektivni rok treh let od sklenitve poravnave (1. in 2. odstavek 393. člena ZPP). 7 Razloge za dvom je sodišče prve stopnje podrobno utemeljilo že v sklepu z dne 20. 12. 2021, na red. št. 24 v spisu, nato pa tudi v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Izvedenka je za potrebe izdelave izvedenskega mnenja pregledala zapise v tožnikovem zdravstvenem kartonu pri izbranem osebnem zdravniku (tudi zapise iz leta 2012) in zapise, nastale ob ambulantni psihiatrični obravnavi. 9 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.