Jedro

Pri odgovornosti gostinca za škodo na gostovi stvari je potrebno razmejiti, ali gre za pravo hrambo ali za gostinsko hrambo. Načeloma je pogoj za krivdno odškodninsko odgovornost zaradi opustitve, da je bilo opuščeno dejanje izrecno predpisano.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje. O stroških pritožbe in odgovora na pritožbo bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji mora tožena stranka plačati 28.500 DEM v tolarski protivrednosti z ustreznimi obrestmi. Presodilo je, da tožena stranka tožnici ne odgovarja za škodo, ki je tožnici nastala, ker ji je bil s parkirišča tožene stranke kot gostji hotela ukraden avtomobil. Tožeča stranka se je zoper takšno sodbo pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi izvedenih dokazov je šteti, da je tožeča stranka prepustila toženi stranki avtomobil v hrambo s tem, ko je parkirala na njenem parkirišču. Parkirišče je bilo namenjeno izključno hotelskim gostom in ker je ležalo neposredno ob hotelu, ga je šteti za del hotela, parkirane avtomobile pa za stvari, prevzete v hrambo. Nobene okoliščine ni bilo, ki bi gostu kazala na kaj drugega. Očitno je tudi tožena stranka štela, da so avtomobili prevzeti v hrambo in da zanje odgovarja, saj jih je pred tem dogodkom zavarovala pred krajo, kasneje po več tatvinah pa je namestila zapornice in čuvajnico. V času, ko je bil ukraden tožničin avtomobil, sicer ni bilo nič od tega, bila pa je organizirana čuvajska služba. Glede na to, da je bilo že več kraj avtomobilov na tem parkirišču, bi morala tožena stranka goste na to opozoriti ali pa izrecno pojasniti, da avtomobilov ne jemljejo v hrambo ter vozila na parkirišču niso zavarovana. Potem bi tožnica sama poskrbela za varnost vozila. Tožena stranka je zaradi zamolčanja pomembne okoliščine krivdno odgovorna za škodo, ki jo utrpela tožnica. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, poudarila pravilnost sodbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Pritožba je utemeljena. Tožnica je bivala v hotelu tožene stranke kot gostja. Svoj avtomobil, s katerim je prispela v hotel, je parkirala na parkirišču pred tem hotelom, vendar so ji ga v noči od 25. na 26. marca 1993 ukradli. Avtomobila potem ni več dobila nazaj. V tožbi je zatrjevala, da ji tožena stranka kot hotelir odgovarja za škodo, ki jo je utrpela kot gostja hotela, zato je zahtevala plačilo vrednosti ukradenega avtomobila. Določbe v RS veljavne Konvencije o odgovornosti hotelirjev za premoženje njihovih gostov se ne uporabljajo za vozila gostov. Zato je pravna podlaga za razsojo v tem sporu določba 724.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zakon v tem členu ureja dve vrsti hrambe: gostinsko hrambo in klasično (pravo) hrambo. Ker pri gostinski dejavnosti prideta v poštev obe vrsti hrambe, je treba to upoštevati in ju razmejiti. Gostinska hramba je urejena v 1.odstavku 724.člena ZOR, ki predpisuje objektivno odgovornost gostinca za škodo na stvareh, ki jih je gost prinesel sabo, s tem, da je najvišji znesek odškodnine po zakonu omejen. Pogoji, pod katerimi se lahko gostinec ekskulpira objektivne odgovornosti, so določeni v naslednjem, 2.odstavku 724.člena ZOR. Zakon v 3.odstavku 724.člena pa ureja primere, ko gostinec ne odgovarja objektivno, ampak krivdno, toda tedaj odgovornost po višini ni omejena. Taka primera sta dva: - če je gost stvar gostincu zaupal v "pravo" hrambo; - če je gostinec ne glede na morebitna pogodbena razmerja kriv za škodo na gostovih stvareh. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali obstojijo pogoji za "polno" odškodninsko odgovornost tožene stranke, v skladu z določbo 3.odstavka 724.člena ZOR. Iz neizpodbijanih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo parkirišče ob hotelu sicer namenjeno le hotelskim gostom, sicer pa je bilo na prostem, neograjeno in odprto tudi za vozila drugih oseb, če je bil prostor. Na parkirišču ni bilo nobenih oznak, ki bi govorile o varovanju vozil, niti čuvajnice ali zapornic. Tožena stranka je sicer imela organizirano čuvajsko službo, ki je pazila na red v celotnem območju hotela in njegove okolice, ni pa bila organizirana posebej zaradi varovanja vozil. Čuvajska služba je bila izvajana tako, da sta dva čuvaja opravljala obhode po celotnem območju tožene stranke. Tudi v recepciji hotela ni bilo obvestil o izvajanju varovanja vozil na parkirišču zunaj hotela. Tožnica je še izpovedala, da se ob prijavi v recepciji z delavci tožene stranke ni posebej pogovarjala o varovanju njenega vozila oz. jim niti ni povedala, da je svoje vozilo parkirala na parkirišču tožene stranke. Navedena dejstva resnično ne dajejo podlage za zaključek, da bi bilo med pravdnima strankama sklenjeno shranjevalno razmerje oz. pogodba o "pravi" hrambi (kot je opredeljena v 1.odstavku 712.člena ZOR), s katero bi se tožena stranka zavezala, da sprejme vozilo v hrambo in ga na zahtevo vrne. Kot za vsako pogodbo je tudi za sklenitev pogodbe o hrambi potrebno ujemanje izraženih volj oseb (26.člen ZOR). Izrecnih dogovorov o hrambi ni bilo, tožena stranka pa tudi ni opravila drugih aktivnih ravnanj, ki bi pomenila, da ponuja hrambo vozil, tako da bi do sklenitve pogodbe prišlo na način, ko bi lahko tožnica že z dejanji (parkiranjem) konkludentno sprejela ponudbo (28.člen ZOR). Zgolj to, da je tožena stranka gostom nudila možnost parkiranja vozil na lastnih zunanjih parkiriščih, se ne more razlagati kot pripravljenost sprejeti obveznost varovanja oz. hrambe vozil. Za prevzem tako stroge obveznosti so potrebni vidnejši zunanji znaki privolitve. Sodišče druge stopnje tudi ne sprejema razlage pritožnice, da je tožena stranka krivdno odškodninsko odgovorna zaradi zamolčanja, da vozila niso (za)varovana. Krivdno odgovornost ureja ZOR v 1.odstavku 154.člena: "Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde". Že iz besedila zakona se da sklepati, da se za krivdno odškodninsko odgovornost predpostavlja aktivno ravnanje neke osebe, s katerim ta povzroči škodo. Pasivnost osebe, torej kadar ta nekaj opusti, ne more biti podlaga krivdni odškodninski odgovornosti, če ni izrecno predpisano, da bi oseba morala nekaj storiti (pa je potem ravnala proti dolžnosti tako, da tega ni storila). V primerih, ko je podana odškodninska odgovornost zaradi opustitve, gre navadno za opustitev izvršitve v predpisu točno določenih ukrepov varnostne narave. Sicer velja, da lahko vsako dejanje (aktivno ravnanje) vodi do krivdne odškodninske odgovornosti, tudi če ni protipredpisno, temveč na splošno v družbi nedopustno. Opustitev pa mora biti izrecno sankcionirana, torej protipredpisna, ker se le tako lahko zagotovi pravna varnost v neki družbi. Predpisa, ki bi toženi stranki nalagal dolžnost opozorila, da na njenem zunanjem parkirišču vozila niso varovana oz. zavarovana, pa ni. Zato sodišče druge stopnje sprejema presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni kriva za tožničino škodo. ZOR daje posebno podlago za odškodninsko odgovornost zaradi opustitve (kateregakoli dejanja) le v primeru, ko se opusti nujna pomoč nekomu, čigar življenje ali zdravje je očitno ogroženo (182.člen ZOR). Sodišče prve stopnje pa je opustilo presojo, ali obstojijo pogoji za obstoj objektivne odgovornosti tožene stranke, kot jo ureja 1.odstavek 724.člena ZOR v primeru že omenjene gostinske hrambe. Sodišče druge stopnje bi na podlagi že ugotovljenih dejstev lahko samo zaključilo, da v takšnem primeru, kot je tožničin, velja ustaljeno načelo, da sodi med prinesene stvari gosta tudi njegov avtomobil, s katerim prispe do hotela in ga parkira na za to odrejenem mestu. Dejansko stanje pa ne daje podlage za uporabo 2.odstavka 724.člena ZOR, ki pove, kdaj bi bila tožena stranka odgovornosti oproščena. To bo moralo ugotavljati sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju, saj je dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana sodba, za pravilno uporabo materialnega prava premalo raziskano. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.odstavek 370.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77, v zv. s členom 498 ZPP/99). Že sedaj pa ni odveč opozoriti na Odlok o zadnji določitvi najvišje odškodnine za stvari, ki so izginile ali se poškodovale pri gostinski hrambi (Ur.l.SFRJ, št.35/88), ki ga bo sodišče upoštevalo v primeru presoje, da se tožena stranka ni uspela razbremeniti odgovornosti. O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (154. in 166.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).