Jedro

V glasilu zapisana izjava glede tožeče stranke, ki je neresnična in ki glede na vsebino izraža negativno vrednostno sodbo o tožeči stranki, objektivno posega v ugled in dobro ime pravne osebe. Po določbi 183. člena OZ pa je že sama kršitev ugleda in dobrega imena pravno priznana nepremoženjska škoda pravne osebe. Vendar je potrebno upoštevati, da odškodninska obveznost po 183. členu OZ tudi v primeru, ko so splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda izkazane, nastane le ob dodatni predpostavki, če okoliščine primera takšno denarno odškodnino opravičujejo.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena pravne osebe v višini 10.000,00 EUR, tako da znesek nakaže kot donacijo na račun humanitarne organizacije Rdeči križ Slovenije in zahtevek, da se toženi stranki naloži, da je v časopisu Primorske novice dolžna objaviti preklic neresnične izjave, ki jo je podala v volilnem biltenu z vsebino, ki se glasi: "M. T. izjavlja, da izjava v volilnem biltenu kandidata S. J., ki se nanaša na C. P., ni resnična." vse v roku 15 dni od prejema sodbe, pod izvršbo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 1.212,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in predlaga sodišču, da sodbo razveljavi in o zadevi samo odloči ter v celoti ugodi toženemu zahtevku, podrejeno da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča glede tega, katere pravno relevantne okoliščine mora sodišče prve stopnje še ugotoviti za presojo, ali je prišlo do takega posega v ugled in dobro ime, da je tožeča stranka upravičena do odškodnine. Napačna in materialno pravno zmotna je tudi navedba sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je točno tako izjavo, kot je zapisana v biltenu, podal toženec v enaki vsebini in kontekstu, saj je tožena stranka tista, ki bi morala dokazati razloge, ki izključujejo njeno odgovornost in ne obratno. Tožena stranka bi morala poskrbeti za preglede izjave in avtorizacijo pred objavo, zato se ne more izogniti svoji odgovornosti. Iz konteksta izjave, zlasti besedne zveze "samo v C...." ni moč sklepati, da bi se ta izjava nanašala na izgubo delovnih mest v Občini P., ampak je bila nesporno podana samo za tožečo stranko. Obrazložitev sodišča v delu, kjer sprva navaja, da le pretiranost v številki ne more predstavljati takšne prekoračitve v pravici do svobode govora, da bi opravičevala odškodnino, nato da sodišče ni moglo ugotoviti, koliko je bilo odpuščenih delavcev pri tožeči stranki ter nazadnje, da se izjava o številu odpuščenih nanaša tudi na druge gospodarske družbe v občini, pa naj bi bila sama s seboj v nasprotju in naj ne bi imela podlage na ugotovljenih dejstvih in predloženih dokazih. Na podlagi izpovedi tožeče stranke, ki ji tožena stranka ni oporekala, je nesporno, da je v spornem obdobju prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki največ 115 delavcem. Število 250 je tako neresnično in več kot dvakrat višje od pravilnega podatka. Izjavo tožeče stranke pa potrjujejo tudi podatki Zavoda za zaposlovanje. Pravno zgrešene naj bi bile tudi navedbe sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati, da je bila javnost dnevno obveščena o dogajanju v celotni občini in odpuščanju delavcev, saj se je v javnosti na podlagi sporne neresnične izjave ustvarilo jasno sporočilo, da je prišlo do pretiranega odpuščanja pri tožeči stranki. Ker ni bilo nobene potrebe, da tožena stranka v izjavi za bilten navede neresnične podatke in izključno ime tožeče stranke, je mogoče sklepati, da je s tem konkretno in zavestno hotela, da se v javnosti ustvari negativno mnenje o tožeči stranki, s tem pa je nedopustno posegla v ugled tožeče stranke, kar pomeni protipravno dejanje. Zato sta protipravno dejanje in odgovornost tožene stranke podani. Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da obstoj škode ni izkazan, saj nastanek dejanske škode v konkretnem primeru sploh ni potreben, kar izhaja tudi iz sklepa pritožbenega sodišča z dne 16. 11. 2016. Zato tožeča stranka meni, da so podani vsi elementi za odškodninsko odgovornost tožene stranke in da obstajajo okoliščine, na podlagi katerih je tožeča stranke upravičena do primerne odškodnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo, in sicer je s sodbo z dne 8. 12. 2005 tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju presojalo odločilna dejstva, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svoji odločbi ter na podlagi presoje pravnorelevantnih okoliščin konkretnega primera, ki je pritožba, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni uspela omajati, pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska obveznost tožene stranke.

5. Skladno z določbo 183. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Predpostavke odškodninske obveznosti po citiranem zakonskem določilu so torej: splošne predpostavke (protipravnost, vzročna zveza in škoda), ki so združene v pojavni obliki okrnitve ugleda ali dobrega imena in jih mora dokazati oškodovanec, krivda (pri čemer je na povzročitelju škode dokazno breme, da se razbremeni odgovornosti in dokaže, da je ravnal z zadostno skrbnostjo oziroma da ni kriv) ter posebna predpostavka, da okoliščine primera opravičujejo odškodnino.

6. Pritožba pri tem utemeljeno opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje o neobstoju predpostavke protipravnosti ravnanja, ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da je toženec podal točno tako izjavo, kot je bila zapisana v biltenu. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo namreč ugotovljeno, da je bila v biltenu enega od kandidatov za župana, ki je bil objavljen v okviru županskih volitev v Občini P. in razdeljen po gospodinjstvih, objavljena izjava toženca, da je bilo v zadnjem mandatu samo v C. P. zaprtih 250 delovnih mest, ki je bila pretirana v številki in torej neresnična. Ker je izjava, ki je bila v biltenu zapisana pod imenom toženca, neresnična in glede na vsebino že po objektivnih merilih posega v ugled in dobro ime tožeče stranke, ima značilnosti protipravnega ravnanja. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka protipravnosti ravnanja ni izkazala. Upoštevaje zgoraj navedeno se je namreč dokazno breme o tem, da je podal drugačno izjavo, kot je bila zapisana pod njegovim imenom, obrnilo na toženca.

7. Pritožba nadalje sicer pravilno navaja, da iz izjave, kot je bila zapisana, nedvomno izhaja, da se nanaša samo na tožečo stranko in ne na delovna mesta v celotni občini, vendar pa, kot je razumeti iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje niti ni nikjer navedlo, da bi iz same izjave izhajalo, da se število 250 ne nanaša le na tožečo stranko, ampak le napačno zaključilo (kot izhaja že iz zgornje obrazložitve), da izjava ni bila zapisana v enaki vsebini, kot jo je podal toženec, saj tožeča stranka slednjega ni izkazala. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje v sodbi vseeno ugotavljalo odstop števila 250, kot objavljeno od resničnega števila odpuščenih delavcev pri tožeči stranki v spornem obdobju, pri čemer je iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razumeti, da je bilo v spornem obdobju pri tožeči stranki odpuščenih med 110 in 115 delavcev, kot tudi jasen zaključek, da je številka 250 neresnična in pretirana, kar je nenazadnje bistveno pri presoji protipravnosti ravnanja in okrnitvi ugleda, je pa to le ena od okoliščin, ki se upošteva pri presoji upravičenosti do odškodnine, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede na vse zgoraj navedeno ne drži pritožbeni očitek, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu, kjer se nanaša na resnično število odpuščenih delavcev in neresničnost sporne izjave, sama s seboj v nasprotju. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati, da je javnost dnevno bila obveščena o dogajanju v celotni občini in odpuščanju delavcev. Izjava v spornem biltenu je sicer bila neresnična in pretirana ter prikazala tožečo stranko v negativni luči, vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem prve stopnje, da je bil, upoštevaje seznanjenost javnosti z dogajanjem v občini in odpuščanjem tudi iz drugih virov, učinek take izjave manjši, kot če bi sporni bilten predstavljal edini vir, v katerem bi se pisalo o odpuščanju pri tožeči stranki.

8. Pritožba pa utemeljeno opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje, da obstoj škode v konkretnem primeru ni izkazan. Sporna izjava je namreč neresnična in glede na vsebino izraža negativno vrednostno sodbo o tožeči stranki, zato objektivno posega v ugled in dobro ime pravne osebe. Po določbi 183. člena OZ pa je že sama kršitev ugleda in dobrega imena pravno priznana nepremoženjska škoda pravne osebe.

9. Vendar je potrebno upoštevati, da odškodninska obveznost po 183. členom OZ tudi v primeru, ko so splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost, škoda, vzročna zveza in krivda izkazane, nastane le ob dodatni predpostavki, če okoliščine primera takšno denarno odškodnino opravičujejo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje presojalo tudi kakšen je odstop od resničnega števila odpuščenih, dejstvo, da so bila z glasilom seznanjena vsa gospodinjstva v občini, da pa to ni bil edini vir, v katerem se je pisalo o odpuščanju pri tožeči stranki, kot tudi, kako se je poslabšanje ugleda pri tožeči stranki kazalo, kakšen je bil torej odmev sporne izjave, njeni učinki in posledice. Vse navedeno pa je pomembno za presojo, ali so v konkretnem primeru podane take okoliščine, da denarno odškodnino opravičujejo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da tožeča stranka ni z ničemer konkretizirala svojih navedb o tem, kako se je poslabšanje ugleda kazalo in da torej slednjega ni izkazala. Takega zaključka sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija. Upoštevaje navedeno, da torej s strani tožeče stranke ni bilo izkazano, kakšni so bili učinki oziroma posledice sporne izjave in posega v njen ugled in dobro ime, je po oceni pritožbenega sodišča kljub odstopu števila v izjavi od resničnega števila odpuščenih delavcev, pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da niso podane take okoliščine konkretnega primera oziroma tako intenziven poseg v ugled in dobro ime, da bi bila tožeča stranka upravičena do odškodnine. Slednjega pritožba ne more uspešno izpodbiti niti s pavšalno navedbo, da obstajajo okoliščine, na podlagi katerih je tožeča stranka upravičena do odškodnine. Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne.

10. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in 165. člen ZPP).