Jedro

Tožnik je močno vinjen prečkal cesto izven prehoda za pešce, ne da bi se prepričal, če to lahko varno stori. Zavarovanec tožene stranke (imetnik nevarne stvari) je imel višjo stopnjo alkohola v krvi od dovoljene. Tožnika je videl stopiti na cesto in bi s pravočasnim reagiranjem (zaviranjem) preprečil zadetje pešca na sredini ceste.

Tožnikova soodgovornost k nastali škodi je 40%, odgovornost zavarovanca tožene stranke pa 60%.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožeči stranki prizna še

2.010.000,00 SIT z obrestmi razvidnimi iz 1. odstavka izreka sodbe; - v stroškovnem delu spremeni tako: 1.) da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 560.837,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2004, v roku 15 dni; 2.) da je tožnik dolžan stranskemu intervenientu povrniti njegove stroške v znesku 271.150,00 SIT, v roku 15 dni.

2. V preostalem delu se pritožbe zavrnejo in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 28.748,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2005, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 4.020.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi razvidnimi iz 1. odstavka njegovega izreka. Tožniku je iz naslova telesnih bolečin priznalo 4.000.000,00 SIT od uveljavljanih

5.000.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, kot je uveljavljal, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000.000,00 SIT od uveljavljanih

7.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti

800.000,00 SIT od uveljavljanih 1.000.000,00 SIT in za tujo pomoč 750.000,00 SIT (od uveljavljanih 850.000,00 SIT).

Skupno mu je priznalo 10.050.000,00 SIT (od uveljavljenih

14.350.000,00 SIT). Odločilo je, da je stranski intervenient (zavarovenec tožene stranke) odgovoren za nastalo škodo v višini 40%, tožnik pa v višini 60% in je zato tožniku prisodilo 40% priznane odškodnine, kar predstavlja znesek

4.020.000,00 SIT. Višji zahtevek glede odškodnine (višina po posameznih postavkah je razvidna že iz zgornje obrazložitve) je v 2. odstavku izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo.

Hkrati je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Proti sodbi sta se pritožili obe stranki in stranski intervenient. Tožeča stranka je uveljavljala pritožbene razloge po 2. in 3. točki 338. člena ZPP, tožena stranka in stranski intervenient pa sta se pritožila zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka izraža nestrinjanje zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku nevarne situacije in da je podana njegova sokrivda v višini 40%, na strani stranskega intervenienta pa 60%.

Navaja, da je sokrivdo v višini 30% že priznal in da je taka ocena več kot realna. Ugotavlja, da je iz podatkov kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Trbovljah kot tudi izvedeniških mnenj dr. J. K. in A. B. razvidno, da stranski intervenient po vozišču, ki je ravno in pregledno, hitrosti ni prilagodil prometnim razmeram tako, da bi lahko vozilo ustavil in preprečil zadetje tožnika. Opozarja na dejstvo, da je bil stranski intervenient pod vplivom alkohola in da zato vozila ne bi smel upravljati. Graja nepravilno odmero odškodnine z očitkom, da ni ustrezno individualizirana in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so za prisojo denarnega zadoščenja pravno odločilne. Ocenjuje, da odškodnina za telesne bolečine v višini

4.000.000,00 SIT ni primerna in podaja kronologijo zdravljenja in v zvezi s tem povzema izvedeniško mnenje. Ugotavlja, da iz mnenja izvedenca jasno sledi, da je s polnim obremenjevanjem noge s podloško za stopalo tožnik lahko pričel šele 21.12.2000, do poškodbe pa je prišlo 20.12.1997. Meni, da je sodišče prve stopnje, ki je sodbo oprlo v zvezi z višino nematerialne škode na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke dr. medicine F. Z., to mnenje napačno presodilo in v posledici tega prisodilo prenizko odškodnino. Graja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da je zdravljenje opravljal tudi v toplicah, kjer je bil štirinajst dni na rehabilitaciji, kar vse je bilo povezano z nelagodnostjo in bolečinami. Poudarja, da je tudi po 21.12.2000, ko je pričel s polnim obremenjevanjem noge trpel bolečine pri hoji, ki jih trpi še danes.

Sodišču prve stopnje očita, da ni v zadostni meri upoštevalo, da je intenzivno zdravljenje tožnika trajalo kar tri leta. Glede priznane odškodnine za duševne bolečine zaradi strahu nima pripomb. Ocenjuje, da je prenizko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po njegovem prepričanju je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo prikrajšanja zaradi posledic prometne nesreče, ki jih v pritožbi ponavlja. Vse to pritožniku daje občutek popolne nemoči, je nervozen in razdražljiv.

Tudi odškodnina za trajno skaženost je po njegovem prenizka, opozarja na opazno izredno šepanje, spričo česar še vedno uporablja pri hoji palico in na občutek trajne zaznamovanosti zaradi brazgotine nad levo obrvjo. Ker je okolica na njegov izgled pozorna, znanci ga sprašujejo po vzrokih, ga to moti in se zato izogiba ljudi. Končno očita sodišču prve stopnje, da pri odločitvi glede pravdnih stroškov ni upoštevalo, da je ves čas priznaval sokrivdo v višini 30%.

Tožena stranka v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje na temelju izvedenskega mnenja izvedenca za promet tožniku pripisalo premajhno soodgovornost za nastanek nezgode.

Navaja, da je izvedenec napravil analizo gibanja pešca, to je tožnika in zapisal, da voznik ob takojšnjem reagiranju, ko je opazil pešca, v nobenem primeru, če se je pešec gibal z običajno hitrostjo, ne bi mogel preprečiti nezgode.

Ugotavlja, da v danem primeru gibanje pešca ni bilo običajno in ga je po izpovedi voznika zaneslo naprej, kar pomeni, da je bila njegova hitrost gibanja višja. Tožnik je bil ob nezgodi močno vinjen, hoja neenakomerna in nepredvidljiva.

Izvedenec ugotavlja, da bi moral voznik v tem primeru reagirati v času 1 do 1,1 sekunde, kar je zelo kratek čas, ki ga od povprečnega voznika ni mogoče zahtevati. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je nevarno situacijo povzročil tožnik, je vozniku pripisalo 40% soodgovornost. Tožena stranka meni, da je za nezgodo v celoti odgovoren tožnik sam in ni upravičen do odškodnine.

Pritožuje se tudi zoper višino dosojene odškodnine in meni, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo vseh okoliščin primera, še zlasti pri odškodnini za strah in skaženost. Povzema izpovedbo tožnika in ugotavlja, da tožnik primarnega strahu ni občutil, kar sodišče prve stopnje sicer ni posebej obrazložilo, meni pa, da je dosojena odškodnina previsoka.

Tudi skaženost pri tožniku ni podana v tolikšni meri, da bi pri drugih ljudeh vzbujala zanimanje oziroma zgražanje in priznana odškodnina, ni v skladu z namenom odškodnine, kot ga določa ZOR. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma tako spremembo, da se ugotovi, da je za nezgodo odgovoren tožnik sam.

Stranski intervenient očita sodišču prve stopnje, da je ugotovitev, da je stranskemu intervenientu mogoče očitati 40% odgovornost za nastanek nesreče, v nasprotju z obrazložitvijo, da je nevarno situacijo povzročil sam tožnik. Glede stranskega intervenienta sodišče prve stopnje ugotavlja, da je imel vse možnosti, da pešca pravočasno zazna, vendar pa izvedenec glede njegove krivde in doprinosa ni nedvoumen v svojem mnenju. Ni jasno, kaj za izvedenca pomenijo tehnične možnosti, ali gre za zmožnosti avtomobila ali za presojo celotne kritične situacije. Graja, da sodišče ne upošteva dopolnitve mnenja izvedenca, da stranski intervenient nesreče ne bi mogel preprečiti, če bi se pešec gibal s hitrostjo 2 m/s. Ugotavlja, da je tudi iz kazenskega spisa razvidno, da je praktično stekel čez cesto. Sklicuje se na že predloženi izvod strokovne literature, kjer je hitrost hoje moškega od petdeset do šestdeset let ocenjena s faktorjem 2 m/s. Ocenjuje, da je tožnik najmanj 90% sam prispeval k nastanku poškodbe. Izraža nestrinjanje s priznano višino odškodnine in ocenjuje, da je previsoka glede telesnih bolečin in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Materialne škode tožeča stranka ni dokazala in tudi znesek ni simboličen, saj dosega zajamčeni osebni dohodek delavca.

Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala njegovo zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca L. B.: - da sta bila oba udeleženca prometne nesreče pod vplivom alkohola (tožnik je imel 1,77 g/kg; stranski intervenient V. G. pa 0,79 g/kg alkohola v krvi), - da je tožnik prečkal izven prehoda za pešce pod kotom 30 do 45 stopinj,

- da tožnik ni preveril, preden je stopil na vozišče, če lahko varno prečka cestišče, - da sta oba udeleženca imela zadostno preglednost, - da je stranski intervenient tožnika zagledal, ko je stopil na pločnik in ga je zaneslo naprej, - da je stranski intervenient zaviral in se umikal v desno, ni pa ustavil, niti po trčenju; štelo, da je nevarno situacijo povzročil tožnik, da pa bi lahko stranski intervenient, če bi ustrezno reagiral, trčenje preprečil. Odločilo je, da je tožnikov prispevek k nastanku škode 60%, prispevek stranskega intervenienta pa 40%. Tožnik, ki v pritožbi navaja, da je sodišče odločilo, da je njegova sokrivda 40%, sokrivda stranskega intervenienta pa 60%, je očitno spregledal zaključke sodišča. Tožnik prej povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija, vendar pa bi po njegovem pravilna ocena prometne situacije opravičevala njegovo sokrivdo v višini 30%, kot jo je že v postopku pred sodiščem prve stopnje priznal. Tudi po prepričanju toženke in stranskega intervenienta delež krivde, ki jo je sodišče prve stopnje pripisalo stranskemu intervenientu ni ustrezen in je potrditvi toženke podana izključna odgovornost tožnika, potrditvi stranskega intervenienta pa je soodgovornost tožnika v višini 90%. Toženki je treba pojasniti, da je bil stranski intervenient pravnomočno obsojen, (s kazensko sodbo je bil spoznan za odgovornega) in je na take ugotovitve sodišče prve stopnje, kot le to pravilno navaja, vezano. Sodišče prve stopnje je zato moralo ugotavljati le delež soodgovornosti vsakega od udeležencev.

Tožena stranka in stranski intervenient izražata nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi stranski intervenient na nevarnost lahko pravočasno reagiral. Ugotovitev sodišča prve stopnje glede napačne reakcije stranskega intervenienta temelji na izvedeniškem mnenju A. B. (mnenje 25.6.2003), ki je pri izračunu reakcijskega časa stranskega intervenienta (voznika) upošteval hitrost pešca 1,2 m/s, kar je hitrost pešca z normalno hojo v starosti tožnika (šestdeset let). Glede na trčno hitrost 45 km/h, je po oceni izvedenca ob takojšnjem reagiranju z zaviranjem (ko je opazil pešca), lahko voznik osebnega avtomobila vozilo ustavil približno 16,4 m pred trčenjem, ob upoštevanju reakcijskega časa 1,2 sekunde za voznika. Drugačne trditve tožene stranke (da je izvedenec zapisal, da če bi se pešec gibal z običajno hitrostjo voznik ob takojšnjem reagiranju nezgode ne bi mogel preprečiti) v izvedeniškem mnenju nimajo opore. Stranski intervenient na mnenje izvedenca, ki je navedel, da je stranski intervenient imel "tehnične možnosti" pravočasnega reagiranja ni imel pripomb, zato v pritožbi uveljavljan očitek (da izvedenec "tehničnih možnosti") ni pojasnil, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Stranski intervenient v pritožbi ni pojasnil, zakaj tega brez svoje krivde ni uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Res je izvedenec A. B. v dopolnilnem mnenju

19.12.2003 (na katero se sklicujeta tožena stranka in stranski intervenient) navedel, da ob predpostavki, da bi se pešec gibal s hitrostjo 2 m/s, voznik (stranski intervenient) tudi ob takojšnjem reagiranju (reakcijski čas 1,2 sekunde) z zaviranjem, trka ne bi mogel preprečiti. Reakcijski čas 1,1 sekunde, na katerega se sklicuje tožena stranka, pa se nanaša na primer (izvedenec ga je navedel v dopolnilnem mnenju), ko bi pešec tekel preko ceste s hitrostjo 3,5 m/s. Oškodovanec je bil star šestdeset let, bil je močno vinjen (imel je 1,77 g/kg alkohola v krvi), zato je nesprejemljivo stališče tožene stranke, da se je gibal hitreje kot pešec z običajno hitrostjo.

Splošno znano dejstvo je, da se vinjen človek giblje manj okretno in počasneje ter se občasno tudi zaziblje sem ter tja. Ni mogoče slediti toženi stranki in stranskemu intervenientu, da se je pešec gibal s hitrostjo 2 m/s ali več. Že v kazenskem postopku pri Okrajnem sodišču v Trbovljah, opr. št. K 90/2001 je bila ugotovitev hitrosti pešca ključna za ugotovitev odgovornosti stranskega intervenienta (obdolženca v kazenskem postopku). Izvedenec J. K. je v mnenju, ki ga je kot podlago za obsodilno sodbo upoštevalo kazensko sodišče (sodba Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 6.6.2001, opr. št. K 90/2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča I Kp 1002/2002 z dne 11.12.2002), pri izračunu časovne potne analize upošteval pri oceni hitrosti hoje oškodovanca (1m/s) njegovo starost in stopnjo alkoholiziranosti (izvedenec Bajc v predmetnem postopku pa 1,2 m/s). Protispisno je pritožbeno razlogovanje stranskega intervenienta, da je iz kazenskega spisa razvidno, da je pešec praktično stekel čez cesto. Kazensko sodišče je sledilo ugotovitvam izvedenca, da je oškodovanec od roba ceste do sredine, kjer je prišlo do trčenja prišel v 3. sekundah in na tej podlagi tudi zaključilo, da ga je lahko obdolženec pravočasno videl in je imel tudi dovolj časa za reakcijo. Stranski intervenient (obdolženec) je že v kazenskem postopku s sklicevanjem na strokovno literaturo (na isto se sklicuje tudi v pritožbi v predmetnem postopku) izpodbijal ugotovitev izvedenca glede hitrosti pešca in ni uspel.

Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku ugotavljalo kršitve cestnoprometnih predpisov vsakega od udeležencev.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je stranski intervenient k nastali škodi prispeval v višini 40% ni v nasprotju z obrazložitvijo, da je kritično situacijo povzročil tožnik (sodišče prve stopnje je tožniku zato prisodilo 60%). Ni podana s strani stranskega intervenienta očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Po oceni sodišča druge stopnje, je kot utemeljeno navaja tožnik, sodišče prve stopnje vozniku motornega vozila (imetnik nevarne stvari) prisodilo prenizko stopnjo odgovornosti, kljub temu, da je kritično situacijo res povzročil tožnik. Kot upravičeno opozarja tožnik je imel tudi stranski intervenient višjo stopnjo alkohola v krvi, kot je to dovoljeno. Treba je upoštevati, da zavarovanec tožene stranke kot imetnik nevarne stvari odgovarja objektivno, kot tudi, da bi s pravočasnim zaviranjem nesrečo lahko preprečil. Pravilna uporaba materialnega prava zato narekuje, da znaša prispevek tožnika k nastali škodi 40%, prispevek stranskega intervenienta pa 60%. V tem delu je zato sodišče druge stopnje pritožbi tožnika ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo, pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta pa zavrnilo.

Stranki in stranski intervenient izražajo nestrinjanje s priznano višino odškodnine in sicer tožnik meni, da je prenizka, tožena stranka in stranski intervenient pa da je previsoka. Sprejemajo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede teže poškodbe, trajanja in intenzivnosti bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in trajnih posledic, menijo pa, da jih sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo. Sodišče druge stopnje je opravilo materialnopravni preizkus prisojene denarne odškodnine in ugotavlja, da je odškodnina priznana v primerni višini.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To so stopnja bolečin (telesnih in duševnih), njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), v skladu z 2. odstavkom 200. člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine primera, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. V skladu z določbo 203. člena ZOR sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

O pritožbah za telesne bolečine: Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zgoraj omenjena merila in je težo poškodb, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem pri odmeri odškodnine za telesne bolečine upoštevalo v zadostni meri. Sodišče prve stopnje je na četrti strani sodbe zapisalo, da se je pri določitvi odškodnine oprlo na izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje delno povzelo, kar ne pomeni, da ni upoštevalo vseh v izvedeniškem mnenju natančno opisanih poškodb in v zvezi z zdravljenjem povezanih nevšečnosti. V pritožbi povzeta kronologija poteka zdravljenja in delni povzetki izvedeniškega mnenja, ne vzbujajo nobenih pomislekov glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine. Med drugim je upoštevalo bolečo fizioterapijo, zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo zdravljenja v zdravilišču v okviru rehabilitacije, glede katerega pa v pritožbi niti ne opredeli na katero obdobje (zdravljenje je trajalo tri leta) se nanaša. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik po 21.12.2000, ko je lahko pričel s polnim obremenjevanjem noge, trpel bolečine in jih trpi še danes (obrazložitev na četrti strani sodbe pri zmernih bolečinah). Dejstva, da je zdravljenje trajalo kar tri leta (nesreča 20.12.1997; polna obremenitev noge s podložko za stopalo 21.12.2000), da je tožnik trinajst mesecev nosil mavec, da je potem hodil z berglami, se po oceni pritožbenega sodišča v zadostni meri odražajo v prisojeni odškodnini in tožnika ne opravičujejo do višje odškodnine od prisojene. Nižja odškodnina od prisojene, za kar se sicer neobrazloženo zavzemata tožena stranka in stranski intervenient, po prepričanju sodišča tudi ne bi ustrezala prej obrazloženim merilom. Pritožbe za to obliko škode je zato sodišče druge stopnje zavrnilo.

O pritožbi za duševne bolečine zaradi strahu: Odločitve glede odškodnine za duševne bolečine za strah tožeča stranka ne izpodbija, tožena stranka pa ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo vseh okoliščin primera. Glede na ugotovljen dolgotrajen strah za izid zdravljenja (tri mesece po nesreči je bil tožnik v težkem obupu, bal se je amputacije noge; ob ugotovljeni poškodbi mečničnega živca in ko je bil osveščen, da poprava te funkcije ni več možna, je bil njegov obup razumljiv; zdravljenje je potekalo s številnimi zapleti), je po prepričanju sodišča druge stopnje odškodnina v višini

500.000,00 SIT primerna in materialnopravno pravilna. Tožena stranka v pritožbi po eni strani sama navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo takoimenovanega "primarnega strahu", po drugi pa razloguje o tem, zakaj tožnik "primarnega strahu" ni trpel. V skladu z določbo

200. člena ZOR je strah enotna kategorija in ga je le sodna praksa razdelila v takoimenovani "primarni in sekundarni strah za izid zdravljenja". Pritožba tožene stranke je zato neutemeljena.

O pritožbah za duševne bolečine zaradi skaženosti: Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti je primerna. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedeniškem mnenju, so tožniku ostale vidne posledice poškodb (zlasti brazgotina nad levo obrvjo, ki v manjši meri kazi tožnikov izgled; izrazito šepanje zaradi visečega stopala), spričo česar je objektivni kriterij za priznanje odškodnine iz tega naslova podan. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo dejstvo, da tožnik trpi duševne bolečine, ker šepa in da ima brazgotino nad obrvjo, kar zadošča obstoju subjektivnega kriterija, ki mora biti podan kumulativno z objektivnim kriterijem. Ni mogoče slediti trditvi tožene stranke, da je odškodnina previsoka, ker skaženost ni podana v taki meri, da bi pri drugih ljudeh vzbujala zanimanje oziroma zgražanje. Temelj za priznanje odškodnine iz tega naslova je prizadetost oškodovanca. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika imelo dovolj podlage za ugotovitev, da ga "zaznamovanost" moti in da trpi duševne bolečine. Nedvomno pa izrazito šepanje vzbuja najmanj pozornost, kar tožnika, kot je povedal, moti. Izkaže se, da tožnikova zahteva po višji oziroma toženkina po nižji odškodnini ni upravičena in je zato sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo.

O pritožbah za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti: Sodišče druge stopnje tudi nima pomislekov glede določitve odškodnine duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnikove prizadetosti na vseh področjih, na katere opozarja tožnik v pritožbi, je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo in upoštevalo. Dejstvo, da ga moti, da mora uporabljati posebno opornico za stopalo, je sodišče prve stopnje upoštevalo že pri določitvi odškodnine zaradi skaženosti. Ugotovljene okoliščine tožnika ne opravičujejo, do višje odškodnine, kot se zavzema v pritožbi in tudi ne do nižje odškodnine, kot neobrazloženo uveljavljata tožena stranka in stranski intervenient. Pritožbe so zato neutemeljene.

Odmerjena odškodnina za tožnikovo negmotno škodo je primerna tudi ob upoštevanju primerljivosti priznanega zneska z odškodninami za podobno škodo.

O pritožbi za gmotno škodo: Neutemeljena je graja stranskega intervenienta glede priznanja premoženjske škode, to je odškodnine za tujo pomoč, ki jo je v času zdravljenja nudila njegova žena.

Stranski intervenient ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik potreboval tujo pomoč petnajst mesecev, ki temelji na izvedeniškem mnenju. Tudi ugotovitve, da je potreboval pomoč več kot uro na dan, ne izpodbija. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da je splošno znano dejstvo, da cena ure za najenostavnejša gospodinjska dela znaša od 1.000,00 do 1.500,00 SIT, zato priznanje po 1.666,00 SIT dnevno ni pretirano.

Skupna odškodnina (za negmotno in gmotno škodo), ki jo je sodišče prve stopnje priznalo tožniku in ki je stranki in stranski intervenient s pritožbami niso uspeli izpodbiti, znaša 10.050.000,00 SIT. Glede na to, da je sodišče druge stopnje spremenilo odgovornost po temelju (40% tožnik, 60% stranski intervenient), je tožnik upravičen do 60% odmerjene odškodnine, to je do 6.030.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ustrezno spremenilo (4. točka 356. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala stroškovno spremembo. Izrek o stroških temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP. Tožnikov uspeh je 42 % (od uveljavljanih

14.350.000,00 SIT je uspel z 6.030.000,00 SIT). Sodišče druge stopnje je odmerilo stroške obeh strank in stranskega intervenienta v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah (tožnik je bil plačila taks oproščen), natančnejša specifikacija pa je razvidna iz stroškovnikov. V skladu z določbo 155. člena ZPP je upoštevalo le tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni.

Za stroške zastopanja (upoštevalo je število točk ob opravljenem dejanju in vrednost točke ob odmeri - 110,00 SIT) je tožeči stranki priznalo 11.261 točk (1.238.710,00 SIT), kar z upoštevanjem 20 % DDV znaša 1.486.452,00 SIT. Z upoštevanjem izvedenine 149.715,00 SIT znašajo stroški

1.636.167,00 SIT, kar glede na 42 % uspeh znaša 687.190,00 SIT. Stroški toženke znašajo 217.850,00 SIT (141.600,00 SIT izvedenina; 71.750,00 SIT taksa za odgovor na tožbo; potni stroški 4.500,00 SIT), kar glede na 58 % uspeh znaša

126.353,00 SIT. Stroški stranskega intervenienta znašajo

467.500,00 SIT (4250 točk), kar glede na 58 % uspeh znaša

271.150,00 SIT in jih je na podlagi 2. odstavka 154. člena dolžan povrniti tožnik. Po medsebojnem pobotanju stroškov tožnika in tožene stranke je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 560.837,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

20.1.2004.

Ker je tožnik s pritožbo delno -19 % uspel (od izpodbijanih

10.330.000,00 SIT, je uspel z 2.010.000,00 SIT) je v skladu z določbo 165. člena ZPP v zvezi s 2. odstavkom 154. člena ZPP upravičen do delne povrnitve pritožbenih stroškov. Za stroške pritožbe je sodišče druge stopnje tožniku priznalo 1146,25 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša

126.087,50 SIT. Z upoštevanjem 20 % DDV znašajo stroški

151.305,00 SIT, kar glede na 19 % uspeh znaša 28.748,00 SIT.

Tožena stranka in stranski intervenient pritožbenih stroškov nista priglasila. Pritožbene stroške tožnika je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.4.2005.