Jedro

Zgradba je sestavina nepremičnine, ki kot sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Predmet prodaje torej ni celoten objekt stečajnega dolžnika, pač pa sta predmet prodaje nepremičnini (dve parceli) s sestavinami, to je z zgradbami, ki se na njiju nahajata. Ker parcela, ki je v lasti pritožnikov, ni predmet izpodbijanega sklepa, prav tako ni predmet prodaje del objekta, ki se na njej nahaja, saj se objekt (brez zemljišča, na katerem stoji), ne more prodajati. Rešitev zapletenega zemljiškoknjižnega stanja ni mogoče doseči s preprečitvijo prodaje dolžnikovih nepremičnin v stečajnem postopku. Prodaja nepremičnega premoženja stečajnega dolžnika na dejanski stvarnopravni položaj pritožnikov namreč ne vpliva in ga tudi v ničemer ne poslabšuje ali ogroža. Pritožnika tako nimata pravnega interesa za vložitev pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 255) o prodaji premoženja stečajnega dolžnika nepremičnino parc. št. 3 in 4, obe k.o. x odločilo tako, da se prodaja premoženja opravi na podlagi javne dražbe z zviševanjem izklicne cene, da se premoženje prodaja kot celota, da je izklicna cena v višini 125.000,00 EUR in da se varščina določi v višini 12.500,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep sta se pritožila B. in P.H. (red. št. 257). Navajata, da predmet prodaje izpodbijanega sklepa v naravi predstavlja poslovni kompleks (proizvodne poslovne prostore) stečajnega dolžnika, ki se ne nahaja zgolj na parc. št. 3 in 4, temveč tudi na parc. št. 6, katere lastnika sta vsak do 1/2. Stečajni dolžnik ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, zato ne more prodati celotnega poslovnega objekta. Pritožnika predlagata, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Pritožba ni dovoljena.

4. Določba 126. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da ima vsaka stranka postopka zaradi insolventnosti pravico vložiti pritožbo proti sklepu, razen če zakon za posamezen sklep določa, da pritožbo lahko vložijo samo nekatere stranke. Druga oseba, ki ni stranka postopka, ima pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. V glavnem postopku zaradi insolventnosti je lahko stranka vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do dolžnika in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa. 5. Pritožnika nista upnika, saj do stečajnega dolžnika ne uveljavljata nobene terjatve in tako nimata procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep. Pritožbeni razlogi ne bi bili utemeljeni niti, če bi pritožnika imela procesno legitimacijo za vložitev pritožbe. Stečajni dolžnik z izpodbijanim sklepom na drugega ne bo prenesel več pravic, kot jih ima. Kot izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 9. 2014 (red. št. 241), ki je že odločalo v tem postopku in stališč upravitelja z dne 30. 6. 2014 (red. št. 233) se na parc. št. 3 in 4, ki sta nesporno last stečajnega dolžnika, nahaja enoten objekt, ki leži na obeh navedenih parcelah in v naravi predstavlja delavnico in pisarne. Parc. št. 4 in 3 nista povezani oziroma nimata skupne meje, pač pa ju ločuje zelo tanek pas parc. št. 6, ki ju tudi obkroža in je v solasti obeh pritožnikov, na kateri so vpisane služnosti v korist obeh parcel stečajnega dolžnika. Iz izpiska stanja parcel po GURS je razvidno, da imata pritožnika dejansko prav, ko trdita, da se poslovni objekt dolžnika delno nahaja na njuni parc. št. 6. Vendar pa ta del objekta ni predmet prodaje v izpodbijanem sklepu. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 18. členu določa, da je nepremičnina prostorsko omejen del zemeljske površine s sestavinami. Zgradba je sestavina nepremičnine (8. člen SPZ), ki kot sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic (16. člen SPZ). Predmet prodaje torej ni celoten objekt stečajnega dolžnika, pač pa sta predmet prodaje nepremičnini (dve parceli) s sestavinami, to je z zgradbami, ki se na njiju nahajata. Ker parc. št. 6, ki je v lasti pritožnikov, ni predmet izpodbijanega sklepa, prav tako ni predmet prodaje del objekta, ki se na njej nahaja, saj se objekt (brez zemljišča, na katerem stoji), ne more prodajati. Rešitev zapletenega zemljiškoknjižnega stanja ni mogoče doseči s preprečitvijo prodaje dolžnikovih nepremičnin v stečajnem postopku. Prodaja nepremičnega premoženja stečajnega dolžnika na dejanski stvarnopravni položaj pritožnikov namreč ne vpliva in ga tudi v ničemer ne poslabšuje ali ogroža. Pritožnika tako tudi nimata pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj si od njene rešitve ne moreta obetati nobene pravne koristi. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo, upoštevaje določbe 301. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP kot nedovoljeno zavrglo.