Jedro

Opravičilo za izostanek z naroka mora biti podprto z dokazom.

Delo v tujini ni nenaden dogodek. Ravnanje tožnika, ki je bil o naroku obveščen mesec dni vnaprej, preložitev naroka pa je zaradi opisanega razloga zahteval le tri dni prej, pomeni zlorabo procesne pravice do opravičila (11. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi opr. št. I 98/04989 z dne 27.1.1998 v 1. in 3. točki izreka, po katerih mora toženec poravnati tožeči stranki 1,099.253,20 SIT glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od različnih zneskov in različnih datumov dalje in ji povrniti 27.218 SIT izvršilnih stroškov. Poravnati ji mora še 64.500 SIT pravdnih stroškov. Tako je odločilo po naroku za glavno obravnavo, ki ga je opravilo 14.3.2002 v toženčevi nenavzočnosti kljub njegovemu opravičilu. Le-to je prejelo dva dni pred narokom, v opravičilu pa je bilo navedeno le, da se tožnik pretežno nahaja na začasnem delu v tujini. Opravičilo je bilo oddano v Ljubljani 11.3.2002, v njem pa ni bilo navedeno, kje se bo toženec nahajal na dan razpisanega naroka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zavzelo je stališče, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana, saj je imel toženec možnosti utemeljiti vsaj ugovor, ki ga je vložil 24.3.1998, česar ni storil vse do konca glavne obravnave. Ni namreč podal nobenih trditev in predložil nobenih dokazov.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženec vložil revizijo iz razlogov, določenih v 1. in 3. točki prvega odstavka 70. člena ZPP in predlagal, naj vrhovno sodišče v izpodbijanem delu spremeni drugostopenjsko sodbo tako, da se pritožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da 5. člen ZPP določa, da mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Le v izjemnih primerih odloča o zahtevku tudi takrat, ko takšna možnost ni bila dana. V tem primeru pa ni bilo tako. Toženec se je opravičil za prvi in edini narok iz razloga, ker je bil službeno zadržan. Zakon ne določa, kaj mora opravičilo obsegati, niti da mora biti opravičilu priloženo dokazilo o razlogu za preložitev obravnave. Sodbi sta nezakoniti, ker ne vsebujeta razlogov o tem, zakaj odsotnost tožene stranke ni bila upravičena. Službena odsotnost je upravičen razlog. Nesprejemljivo je stališče sodišč, da bi tožena stranka lahko obrazložila svoj ugovor, saj je bil ta vložen še v času Zakona o izvršilnem postopku, ki ni določal, da mora biti ugovor obrazložen. Če bi sodišče upoštevalo opravičilo, bi tožena stranka lahko predložila še ostale listinske dokaze in predlagala zaslišanje prič. Toženec ni bil vabljen z vabilom za zaslišanje stranke, le to pa je obvezno. Ker je bila storjena ta absolutna bistvena kršitev, je sodišče posledično napačno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Drži, da mora dati sodišče vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (prvi odstavek 5. člena ZPP). Vendar drži tudi to, da je imel toženec vse možnosti, da se izjavi o tožbenem zahtevku in ponujenih dokazih, in za to je imel na voljo skoraj štiri leta. Če si je izbral možnost, da je zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine podal neobrazložen ugovor in že s tem dosegel, da se je izvršilni postopek nadaljeval v pravdi, se ne more zdaj uspešno sklicevati na to, da zakon takrat ni predpisoval obrazloženega ugovora. Obrazložitve ugovora ni prepovedoval. Toženec je prejel vabilo na glavno obravnavo skoraj mesec dni poprej in tudi v tem času ni navedel nobenih dejstev, ki bi utemeljevala njegov ugovor, in tudi ni ponudil nobenih dokazov. Ker se naroka ni udeležil, bi lahko koga pooblastil za zastopanje, pa tudi te možnosti ni izkoristil. Nikoli ni pojasnil, zakaj je tako ravnal. Res lahko stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in ponudi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP), vendar mora to tudi storiti. Kot rečeno, toženec na glavno obravnavo ni prišel, sporočilo, da se je ne more udeležiti, pa je poslal le tri dni poprej. To sporočilo šteje toženec kot opravičilo in meni, da bi moralo sodišče narok preložiti. Zakon o pravdnem postopku določa v prvem odstavku 115. člena, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. V 281. členu pa določa, da se predsednik senata prepriča, ali so povabljeni opravičili svoj izostanek. Pogoja za preložitev naroka sta torej dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek. Nižji sodišči sta pravilno ocenili, da trditve o tem, da se pretežno nahaja v tujini na začasnem delu, niso opravičljiv razlog. Zakon res ne predpisuje, da mora biti opravičilo za izostanek z naroka podprto z dokazom, vendar se to razume samo ob sebi, saj gre za trditev o neki okoliščini, ki naj bi imela pomemben učinek: sodnikov preizkus tehtnosti opravičila, preklic in preložitev naroka, obvestitev vabljenih strank in drugih udeležencev, zadržek v rednem poteku pravde in drugo. Za odločanje o tem tako ne zadostuje le strankina trditev, ki je ni mogoče preizkusiti. Pa celo, če bi v tej zadevi sodišče stranki verjelo, je posplošena trditev o tem, da se toženec pretežno nahaja na delu v tujini (Sarajevo), pri čemer ni navedel, da se bo tam nahajal čez tri dni na dan naroka, nezadostno opravičilo. In končno, ne glede na vse povedano bi celo v primeru upravičenega razloga za izostanek z naroka sodišče le tega ne bi smelo preložiti. Delo v tujini ni nenaden dogodek. Ob dejstvu, da je bil tožnik vabljen na narok mesec dni poprej, preložitev naroka pa je zaradi opisanega razloga zahteval le tri dni prej, pomeni takšno ravnanje zlorabo procesne pravice do opravičila. Sodišče mora onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP).

V obrazložitvah napadenih odločb je pojasnjeno, zakaj sodišče ni preložilo naroka, in to odločitev tudi tako utemeljilo, da jo je mogoče preizkusiti.

Nikakor se ni mogoče strinjati z revizijskim stališčem, da je vsakršna službena odsotnost upravičen razlog, saj v pravdah, ki se jih udeležujejo stranke, ki so zaposlene, ne bi bilo mogoče opraviti narokov. Odsotnost z dela za te namene omogoča delavska zakonodaja (poprej drugi odstavek 68. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 14/90, in zdaj 170. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/02).

Prav tako revizija nima prav, da mora sodišče vedno zaslišati stranki. Dokaz z zaslišanjem strank ni obvezen niti po noveli ZPP. Poprej je bil to celo subsidiaren dokaz, ki ga je sodišče izvedlo le, kadar ni bilo drugih dokazov ali če je navzlic temu bilo potrebno zaslišanje strank za ugotovitev pomembnih dejstev. Zdaj ta dokaz ni več takšne narave, ker je izenačen z drugimi dokazi in sodišče ga lahko izvede, da ugotovi pomembna sporna dejstva (257. člen ZPP), ni pa to obvezno. Toženec pa s popolno pasivnostjo niti ni dal vedeti, katera dejstva naj bi bila sporna. Ne gre torej za procesno kršitev, ker sodišče ni vabilo toženca z vabilom za zaslišanje strank.

Nerazumljivo je končno stališče revizije, da je takšna kršitev povzročila napačno uporabo materialnega prava. V čem naj bi bila uporaba napačna in za katero pravo naj bi šlo? Ni stvar revizijskega sodišča, da ugiba, kam meri revizija.

V vsem neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).