Jedro

Če se tožnica z revizijskimi trditvami, po katerih bi bilo treba parkirišče glede na njegovo lego neposredno ob hotelu šteti za del hotela, parkirana vozila pa za stvari, prevzete v hrambo, zavzema za presojo odgovornosti tožene stranke po pravilih o gostinski hrambi, ji je treba odgovoriti, da se z določbo prvega odstavka 724. člena ZOR predvidena odgovornost gostinca kot shranjevalca nanaša le na stvari, ki so jih "gosti prinesli s seboj". Presoja sodišč prve in druge stopnje, da gostov avtomobil ne spada v to kategorijo stvari, je materialnopravno pravilna.

Ker vidi tožnica podlago za krivdno odgovornost tožene stranke tudi v njeni opustitvi opozorila, da za hrambo avtomobilov ne odgovarja, je treba tudi s tem v zvezi tožnici odgovoriti, da obveščanje gostov o obsegu odgovornosti hotelirja ni njegova dolžnost. Glede odgovornosti, izključene po zakonu, namreč velja, da je ni in ne more nastati zgolj zaradi tega, ker hotelir svojih gostov na to ni opozoril oziroma jih ni s tem za vse možne primere vnaprej seznanil. Velja torej enako kot v obratni smeri, ko hotelir primerov svoje zakonite odgovornosti ne more izključiti zgolj z objavo o izkjučitvi odgovornosti, ki nima nobenega pravnega učinka (primerjaj z določbo 727. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob ponovnem sojenju tudi tokrat zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti zneska 28.500 DEM po prodajnem tečaju za DEM na dan plačila s pripadki, ki predstavlja po tožnici ocenjeno vrednost njenega osebnega avtomobila Audi 90, letnik izdelave 1991, ukradenega ji v noči med 25.3. in 26.3.1993 s parkirišča tožene stranke pred hotelom S. v R., katerega gost je tožnica tedaj bila. Glede na tak izid postopka je tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 156.147 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za tožnici na pravkar opisan način nastalo premoženjsko škodo.

Tožničino pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Glede na to, da je bilo v času kraje tožničinega avtomobila več tatvin osebnih avtomobilov, se je tožena stranka po revizijskih navedbah zavedala možnosti ponovnih kraj in bi morala kot skrben hotelir bodisi ustrezno poskrbeti za hrambo avtomobilov svojih gostov, bodisi izrecno opozoriti goste, da je bilo ukradenih že več avtomobilov ter da avtomobilov ne prevzemajo v hrambo in naj gostje zanjo sami poskrbijo. Tega ni storila, ker se je zavedala, da bi to odvračalo goste. Tožnica ob prihodu v hotel sicer res ni izrecno obvestila tožene stranke, da ima avto na parkirišču in da ga izroča v hrambo, vendar je tožena stranka zagotovo vedela, da se je tožnica glede na oddaljenost in prtljago pripeljala z avtom. Tožena stranka bi morala tožnico opozoriti, da avtomobili na njenem parkirišču niso zavarovani proti kraji in da za hrambo avtomobilov ne odgovarja.

Zaradi zamolčanja pomembnih okoliščin je tožena stranka krivdno odgovorna. Odgovorna pa je tudi objektivno, saj je treba šteti, da je vozilo vendarle prevzela v hrambo. Glede na lego parkirišča neposredno ob hotelu je namreč treba parkirišče šteti za del hotela, parkirana vozila pa za stvari, prevzete v hrambo. V primeru odgovornosti tožene stranke po pravilih o gostinski hrambi pa bi bila tožnica upravičena do polne odškodnine, saj je bila predvidena valorizacija omejitve obsega odgovornosti, določene že leta 1978 na znesek 10.000 tedanjih dinarjev. Če bi bil tožnici priznan samo ta znesek, ne bi dobila nič, kar zagotovo ni bila volja zakonodajalca. To bi nasprotovalo tudi načelu pravičnosti in načelu popolne odškodnine. Tožnica predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/2003 - uradno prečiščeno besedilo in št. 2/2004) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijana odločitev je oprta na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče ob preizkusu materialnopravne pravilnosti odločitve vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) in po katerih: - je bilo parkirišče hotela S. v času škodnega dogodka namenjeno hotelskim gostom, vendar neograjeno in odprto tudi za vozila drugih oseb; - ni bilo na parkirišču zapornice, čuvajnice ali kakšnih drugih oznak o varovanju vozil, parkirišče pa tudi sicer ni bilo varovano s strani tožene stranke; - tožnica ob prijavi v hotelu ni posebej povedala, da se je pripeljala z avtomobilom in da ga je parkirala na parkirišču, z delavci tožene stranke pa se tudi ni posebej pogovarjala o varovanju svojega vozila.

Glede na takšne dejanske ugotovitve je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da ni opore za sklepanje o nastanku plačilne obveznosti tožene stranke do tožnice ne po pravilih o hrambi nasploh (712. - 721. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) ali po posebnih pravilih o gostinski hrambi (724. - 729. člen ZOR), niti po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (154. člen in naslednji ZOR).

Če se tožnica z revizijskimi trditvami, po katerih bi bilo treba parkirišče glede na njegovo lego neposredno ob hotelu šteti za del hotela, parkirana vozila pa za stvari, prevzete v hrambo, zavzema za presojo odgovornosti tožene stranke po pravilih o gostinski hrambi, ji je treba odgovoriti, da se z določbo prvega odstavka 724. člena ZOR predvidena odgovornost gostinca kot shranjevalca nanaša le na stvari, ki so jih "gosti prinesli s seboj". Presoja sodišč prve in druge stopnje, da gostov avtomobil ne spada v to kategorijo stvari, je materialnopravno pravilna. Tak sklep narekuje ne le gola gramatikalna razlaga navedene zakonske določbe, temveč tudi njena razlaga po namenu spričo sočasne omejitve obsega odgovornosti gostinca kot shranjevalca za te stvari na znesek, ki ne bi deponentu na primer avtomobila zagotavljal nobenega omembe vrednega jamstva - namreč glede na običajno oziroma povprečno vrednost avtomobila. To velja tako za vrednostna razmerja, vzpostavljena z omejitvijo obsega gostinčeve odgovornosti po določbi prvega odstavka 724. člena ZOR glede na razmere ob njegovi uveljavitvi oziroma škodnem dogodku, kot tudi za vrednostna razmerja glede na razmere ob uveljavitvi na primer sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), ki ob domala identični ureditvi gostinske hrambe v 741. členu omejuje gostinčevo odgovornost kot shranjevalca za stvari, ki so jih gosti prinesli s seboj, na znesek 50.000 tolarjev - oziroma na znesek 150.000 tolarjev glede gostincev, ki gostom nudijo nastanitev (drugi odstavek 741. člena OZ). To pomeni, da revizijski argument o nujnosti upoštevanja "volje zakonodajalca", ki ga tožnica ponuja v prid ugoditvi njenemu zahtevku, narekuje ravno obratno sklepanje - namreč sklep, da odgovornost tožene stranke po pravilih o gostinski hrambi v danem primeru ni podana.

Nadalje tožnica s trditvami, da ob prihodu oziroma prijavi v hotelu ni obvestila tožene stranke, da ima avto na parkirišču in da ga izroča v hrambo, tudi še v reviziji sama priznava, da med pravdnima strankama ni bila (posebej) sklenjena pogodba o hrambi tožničinega avtomobila. Zato ne gre za odgovornost tožene stranke niti iz naslova pogodbeno prevzete obveznosti. S tem v zvezi je brez slehernega pomena revizijsko sklicevanje na možnost sklepanja tožene stranke o tožničinem prihodu z avtomobilom na podlagi oddaljenosti kraja tožničinega bivališča in njene prtljage, saj takšno sklepanje še ne bi moglo samo zase privesti do nobenih pravno upoštevnih učinkov - zlasti ne v smeri morebitne sklenitve pogodbe kot sporazuma strank o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR).

Odgovornost tožene stranke končno ni podana niti glede na splošna pravila o odškodninski odgovornosti iz 154. in naslednjih členov ZOR. Mnenje o krivdni odgovornosti tožene stranke utemeljuje tožnica v reviziji z očitkom opustitve pojasnilne oziroma seznanitvene dolžnosti tožene stranke, ki je tožnici ob prihodu zamolčala okoliščine, da je bilo tedaj že več primerov tatvin avtomobilov na tej lokaciji, da nima sklenjene pogodbe o zavarovanju proti kraji avtomobilov in da za hrambo avtomobilov ne odgovarja. Nujni pogoj za opredelitev opustitve kot nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja je predhodni obstoj dolžnosti. Nobena od naštetih opustitev pa ne izvira iz kršitve nasproti stoječega in predpisno, pogodbeno ali drugače vnaprej predvidenega oziroma zapovedanega dolžnostnega ravnanja tožene stranke. Sicer pa je treba glede revizijskega očitka o zamolčanju okoliščine, da so bili pogosti primeri tatvin avtomobilov s parkirišča tožene stranke, opozoriti, da ta okoliščina niti ne izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje (v razlogih sodbe sodišča druge stopnje je v drugačni zvezi omenjena le v okviru odgovora na pritožbene navedbe) na katere je revizijsko sodišče vezano. Ker vidi tožnica podlago za krivdno odgovornost tožene stranke tudi v njeni opustitvi opozorila, da za hrambo avtomobilov ne odgovarja, je treba tudi s tem v zvezi tožnici odgovoriti, da obveščanje gostov o obsegu odgovornosti hotelirja ni njegova dolžnost. Glede odgovornosti, izključene po zakonu, namreč velja, da je ni in ne more nastati zgolj zaradi tega, ker hotelir svojih gostov na to ni opozoril oziroma jih ni s tem za vse možne primere vnaprej seznanil. Velja torej enako kot v obratni smeri, ko hotelir primerov svoje zakonite odgovornosti ne more izključiti zgolj z objavo o izkjučitvi odgovornosti, ki nima nobenega pravnega učinka (primerjaj z določbo 727. člena ZOR).

Ker se tako izkaže, da edini uveljavljani in tudi po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je bilo treba tožničino revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.