Jedro

Izjemoma je možna izbrisna tožba v primeru takšnih pravnomočnih sodnih odločb, katerih procesni pogoji njihove izdaje omogočajo pravdnim strankam zlorabo procesnih pravil in je zato lahko prizadet pravni interes tretjega, do izdaje takšne sodbe pa je prišlo z izigravanjem zakona in zavajanjem sodišča. Ker se lahko izpolnitev pogodbene obveznosti zahteva samo zoper pogodbeno stranko, je opredelitev pogodbene stranke kot toženca v zvezi s takšnim zahtevkom materialno pravna pravilna. Pri tem pa dejstvo, ali je pri predmetu pogodbe, če je to nepremičnina, v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na tožence, ni pravno pomembno.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 22. 3. 2017 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), s katerim je ta zahtevala neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v korist tožene stranke (v nadaljevanju toženca) pri nepremičnini z ID znakom ... in ... na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 632/2003 z dne 13. 2. 2012, sklepa Višjega sodišča v Celju Cp 335/2012 z dne 6. 9. 2012, sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 687/2012 z dne 13. 11. 2012, sklepa Okrožnega sodišča v Celju P 687/2012 z dne 14. 2. 2014 in sklepa Višjega sodišča v Celju Cp 238/2013 z dne 1. 8. 2013 ter pri teh nepremičninah vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, po katerem je vknjižena lastninska pravica v korist tožnice do celote. Sodišče je odločilo tudi o pravdnih stroških in tožnici naložilo, da tožencu v 15 dneh povrne 1.512,80 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi od nastopa zamude dalje.

2. Tožnica je v pritožbi zatrjevala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ker se je postavilo na stališče, da niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za izbrisno tožbo, ker sodba na podlagi pripoznave P 687/2012, na podlagi katere je prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi na toženca, ni bila razveljavljena ali spremenjena z izrednimi pravnimi sredstvi. Pri tem se je sklicevalo na odločbo VS RS II Ips 287/2008. Ta pa se nanaša na zamudno sodbo in ne na sodbo na podlagi pripoznave ter tudi na drugačno dejansko stanje. Tožnica v postopku P 687/2012 ni bila niti stranka niti stranski intervenient ter ni imela pravnega interesa za vlaganje izrednih pravnih sredstev. Glede na to, da je bila v času tega postopka pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, bi moral toženec kot tožnik v zadevi P 687/2012 ob I. H. oziroma njegovih pravnih naslednikih tožiti tudi tožnico kot zemljiškoknjižno lastnico nepremičnin, saj gre za nujna in enotna sospornika. Ker se v zvezi s presojanjem pogojev za izdajo sodbe na podlagi pripoznave sodišče ne sme ukvarjati z utemeljenostjo zahtevka po materialnem pravu in izvršljivostjo tožbenega zahtevka, tožnica tudi ne bi imela pravnega interesa za vlaganje kakšnih pravnih sredstev zoper sodbo, izdano v tem postopku. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je izjemoma mogoče pri obravnavi izbrisne tožbe presojati tudi pravnomočno sodbo, to pa le, kadar je ta rezultat zlorabe procesnih pravil pravdnih strank, ko gre za namen strank, da obideta prisilne predpise in prizadeneta pravni interes tretje osebe. Vendar pa je sodišče ob tem nepravilno navedlo, da slednjega tožnica ni niti zatrjevala, niti dokazala. Tožnica je že v tožbi navajala, da je bil toženec v postopku P 687/2012 v slabi veri, na prvem naroku 10. 10. 2016 pa tudi, da je prišlo v postopku P 687/2012 z izdajo sodbe na podlagi pripoznave za mahinacijo oziroma dogovor pravdnih strank, da so tožene stranke v tem postopku tak tožbeni zahtevek pripoznale v zvezi s sumom goljufij v zvezi s prodajo spornih nepremičnin ter da je tožnica prepričana, da je bila tožba v zadevi P 687/2012 vložena zoper A.A. in ne tudi zoper njo kot zemljiškoknjižno lastnico nepremičnin, izključno z namenom, da se s strani toženca zatrjevana goljufija sanira s pripoznavo takšnega postavljenega zahtevka. V kolikor bi bila tožena tudi tožnica, do izdaje takšne sodbe namreč ne bi moglo priti, saj ta takšnega zahtevka ne bi pripoznala. Ker v konkretnem postopku toženec takšnih pravočasnih trditev tožnice ni substancirano prerekal, bi jih sodišče prve stopnje moralo šteti za priznane in neprerekane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je bila tožnica v času vložitve tožbe pod opr. št. P 687/2012 v zemljiški knjigi že vknjižena kot lastnica spornih nepremičnin, bi torej morala biti zajeta kot stranka v tem postopku, zato pa je bila pripoznava tožbenega zahtevka toženca v tej zadevi v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Ker sodba učinkuje le med pravdnima strankama, pravic tretjega, to je tožnice v tej zadevi, ne more prizadeti. Zato pa gre za nezakonito sodno odločbo in ker tožnica druge možnosti ni imela, je takšno materialnopravno napačno vknjižbo napadala s predmetno izbrisno tožbo. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v pravdnem postopku P 687/2012 ni sodelovala po lastni volji. Tamkajšnji tožnik je tožbo vložil zoper prvotna lastnika nepremičnine in pogodbeni stranki kupoprodajne pogodbe z dne 12. 6. 1998, čeprav je bila v trenutku vložitve tožbe zemljiškoknjižna lastnica predmetnih nepremičnin tožnica. Šele kasneje pa je tožnik tožbo razširil še nanjo kot novo toženko. Glede na zgrešeno pasivno legitimacijo je bilo logično, da tožnica ni dala privolitve in se ni spustila v takšno pravdo. Priglašena stranska intervencija tožnice v tej pravdi pa ni bila dopuščena. Tožnici je bilo tako s tem onemogočeno učinkovito varstvo pravic, zavarovanih z Ustavo RS. Kršeno je bilo tudi načelo enakega varstva pravic in načelo kontradiktornosti.

3. Odgovor na tožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je ugotovilo (točka 11 obrazložitve sodbe) sodišče prve stopnje (in te ugotovitve niso pritožbeno izpodbijane), je tožnica z izbrisno tožbo izpodbijala zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice toženca pri nepremičninah parc. št. ..., obe k.o. ... (pri katerih je bila pred tem vpisana kot imetnica lastninske pravice tožnica), opravljen na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Celju P 687/2012 z dne 13. 11. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju Cp 238/2012 in v vrstnem redu (predhodne) predznambe lastninske pravice v korist toženca, zaradi česar je bila tožnica v zemljiškoknjižnem postopku izvedenega vpisa na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave P 687/2012, izbrisana kot imetnica lastninske pravice. Do vpisa lastninske pravice tožnice je namreč prišlo za tem, ko je bila pri teh nepremičninah v zemljiški knjigi že vpisana (oziroma je začela učinkovati) predznamba lastninske pravice v korist toženca, sodba na podlagi pripoznave pa je nadomestila kupoprodajno pogodbo z dne 12. 6. 1998, ki je bila podlaga vpisa predznamovane lastninske pravice v korist toženca.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da pravnomočna sodba na podlagi pripoznave P 687/2012, kot materialnopravna podlaga toženčeve vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni bila razveljavljena ali spremenjena. Ker sodišče v postopku po izbrisni tožbi ne more ugotavljati ničnosti oziroma neveljavnosti pravnomočne sodbe, niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za izbrisno tožbo (po 4. točki tretjega odstavka 243. člena ZZK-1). Takšno razlogovanje je pojasnjevalo in utemeljevalo tudi sklicujoč se na uveljavljena stališča sodne prakse, kot izhajajo iz odločbe VS RS II Ips 180/2015 in iz katere izhaja tudi, da je izjemoma možna izbrisna tožba v primeru takšnih pravnomočnih sodnih odločb, katerih procesni pogoji njihove izdaje omogočajo pravdnim strankam zlorabo procesnih pravil in je zato lahko prizadet pravni interes tretjega (ki ni stranka ali enotni sospornik v takšnih postopkih), do izdaje takšne sodbe pa je prišlo z izigravanjem zakona in zavajanjem sodišča. Zato je potrebno temu tretjemu, zaradi učinkovitega varstva njegove lastninske pravice, omogočiti z izbrisno tožbo izbris tudi takšnega vpisa, kateremu je sicer podlaga takšna pravnomočna sodna odločba. Takšno pravno razlogovanje sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno in izhaja iz navedene sodne odločbe in prepričljivega razlogovanja v njej. Zato pa so neutemeljene nasprotne pritožbene trditve in očitki.

7. Utemeljene so sicer pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje ob zaključku, da tožnica ni zatrjevala, da je šlo v postopku izdaje pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave P 687/2012 za izigravanje zakona in zavajanje sodišča, spregledalo pritožbeno izpostavljene trditve tožnice na naroku 10. 10. 2016, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaradi tega takšen zaključek sodišča prve stopnje ni pravno zmoten. Tožničine trditve o pravno zmotnem tožbenem zahtevku v pravdi P 687/2012, ker tožnica v njej ni bila zajeta kot toženka in v kateri je s pripoznavo tožbenega zahtevka toženca, glede na procesne posebnosti izdaje sodbe na podlagi pripoznave, bilo omogočeno izigranje tožnice kot takratne zemljiškoknjižne lastnice nepremičnin, namreč niso utemeljene. V pravdni zadevi P 687/2012 je namreč (sedanji toženec) kot tožnik od V. H. in I. H. oziroma njegovih pravnih naslednikov, zahteval ugotovitev in priznanje dne 12. 6. 1998 med njimi sklenjene kupoprodajne pogodbe, s katero sta mu A.A. kot prodajalca prodala nepremičnine, vpisane pri vl. št. ... k.o. ... ter njuno sodelovanje pri zapisu te pogodbe v notarski obliki pri notarju, skupaj z zapisom zemljiškoknjižnega dovoljenja za vpis lastninske pravice pri teh nepremičninah na tožnika. Tožnik je torej s predmetno tožbo od tožencev, kot pogodbenih strank sklenjene kupoprodajne pogodbe, zahteval priznanje oziroma ugotovitev sklenjene kupoprodajne pogodbe in izpolnitev njune pogodbene obveznosti prenosa lastninske pravice na tožnika. Ker se lahko izpolnitev pogodbene obveznosti zahteva samo zoper pogodbeno stranko (125. člen OZ, enako 148. člen ZOR), je opredelitev pogodbene stranke kot toženca v zvezi s takšnim zahtevkom materialno pravna pravilna. Pri tem pa dejstvo, ali je pri predmetu pogodbe, če je to nepremičnina, v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica na tožence, ni pravno pomembno. Zato opredelitev tudi zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine kot tožene stranke v taki tožbi oz. pravdi ni potrebna. Trditve tožnice, da bi glede na to, da je bila ona v času vložene takšne tožbe zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, ki so bile predmet te pogodbe in bi zato morala biti tožena stranka (ker bi naj predstavljala skupaj s prodajalci nujno in enotno sospornico), so tako pravno zmotne. Zato pa so s takšnimi pravno zmotnimi trditvami utemeljevane trditve o zlorabi procesnih pravic pravdnih strank postopka P 687/2012, katerih namen bi naj bil izigravanje tožnice, neutemeljene. Zato so tudi takšni pritožbeni očitki neutemeljeni.

8. Izbris tožničine lastninske pravice v zemljiški knjigi sicer ni omogočila sama pravnomočna sodba na podlagi pripoznave P 687/2012, ampak pred tožničino vknjižbo lastninske pravice pri spornih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana predznamba lastninske pravice v korist toženca, ki je kasneje, skupaj s pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave, s katero je bila ta predznamba opravičena, v skladu z določbami ZZK-1 (52/I in II in 54/I in II členi) tožencu omogočila vpis lastninske pravice v vrstnem redu predznamovane lastninske pravice, ob tem pa je, glede na sama zemljiškoknjižna pravila (55 člen ZZK-1), bil izveden posledičen izbris tožničine lastninske pravice. Torej je bil izbris tožničine lastninske pravice v zemljiški knjigi posledica učinkov predznambe lastninske pravice v korist toženca in opravičitve te predznambe.

9. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).