Jedro

Investitor mora pred pričetkom gradnje oz. drugega posega v prostor pridobili za tak poseg predpisano dovoljenje (lokacijsko dovoljenje, odločbo o dovolitvi priglašenih del). Če takega dovoljenja nima, je dana podlaga za ukrepanje urbanističnega inšpektorja po 73. členu ZUN. Na ukrepanje pa ne vplivajo razlogi, zaradi katerih je investitor gradil brez dovoljenj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2241/97-11 z dne 16.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.7.1997, s katero je tožena stranka delno ugodila pritožbi tožnika zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 31.1.1996. S to odločbo je prvostopni organ odločil, da mora tožnik kot investitor do 16.3.1996 odstraniti prizidek tlorisnih dimenzij 8,20 m x 3,70 m, višine cca. 4,20 m, zgrajen iz klasične opeke in armiranega betona z ravno streho na zemljišču s parc. št. 1200, 674 k.o. S.Š. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka); da za objekt iz 1. točke veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/94, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93), navedene v 2. točki izreka; v 3. točki izreka je nadalje odločil, da če tožnik do 16.3.1996 ne bo opravil naloženega dejanja iz 1. točke, bo to opravilo pooblaščeno podjetje dne 29.3.1996 na stroške tožnika (3. točka); v 4. točki je bilo odločeno da bo stroške postopka, nastale z izvršbo, plačal tožnik, v 5. točki pa, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve. Tožena stranka pa je odpravila 3. točko izreka, ker prvostopenjski organ ni upošteval določbe 270. in 285. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, in je to besedilo nadomestila tako, da je odločila, da bo prisilna izvršba izvršena, če tožnik ne bo izvršil naloženih dejanj, in sicer na njegove stroške, v ostalem pa je tožena stranka pritožbo zavrnila. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97). Inšpektor namreč na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN odredi odstranitev vseh nedovoljenih posegov v prostor, ki jih investitor izvede brez lokacijskega dovoljenja oziroma brez odločbe o dovolitvi priglašenih del. Tožnikov prizidek je zgrajen brez kakršnegakoli upravnega dovoljenja, zato niti ni odločilno, ali bi moral za ta objekt pridobiti lokacijsko dovoljenje ali odločbo o dovolitvi priglašenih del. Dejstvo je, da za to ni pridobil nobenega dovoljenja. Tega ne zatrjuje niti sam tožnik. Ker je torej za izdajo takšnega inšpekcijskega ukrepa pomembno le, da je gradnja oziroma poseg v prostor opravljen brez kakršnega koli upravnega dovoljenja, je sodišče zavrnilo tudi nadaljnje tožnikove navedbe o sklenjeni pogodbi za izdelavo lokacijske dokumentacije ter nezmožnosti pridobitve lokacijskega dovoljenja. Sodišče je kot tožbeno novoto zavrnilo tudi tožnikove navedbe, da je v zapisniku o inšpekcijskem ogledu z dne 24.11.1995 zmotno ugotovljena parc. št., na kateri je sporna gradnja, in tudi nove razloge za nedovoljeno gradnjo, saj tožbenih novot stranka ne sme navajati v tožbi, če je imela možnost navajati ta dejstva v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Pri tem se je sodišče sklicevalo na 3. odstavek 14. člena ZUS. Ker je tožnik to možnost imel, je treba njegove nove ugovore zavrniti kot tožbeno novoto. Sodišče je navedlo tudi, da ZUN ne dela razlike med nelegalno zgrajenimi gradnjami glede na razloge, zaradi katerih so zgrajene, temveč postavlja pogoje, ki jih je treba za gradnjo izpolniti, v nasprotnem primeru pa se izrečejo ukrepi iz 73. člena ZUN.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Bistveno kršitev postopka vidi v tem, da je sodišče odločalo brez glavne obravnave, kar pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Meni, da bi se sodišče moralo prepričati, da so za izdajo lokacijskega dovoljenja za obravnavani objekt izpolnjeni pogoji in da je samo vprašanje časa, kdaj bo to dovoljenje izdano. Postopek ovira namreč neizdaja soglasja solastnika nepremičnine, ki tega soglasja ne izda iz nagajivosti, poleg tega pa ta solastnik živi v Združenih državah Amerike in se s problematiko vzdrževanja hiše sploh ne ukvarja. Zato je bil tožnik prisiljen vložiti tožbo za izdajo sodbe, ki bo nadomestila potrebno soglasje. O tem obstojajo tudi vsi potrebni dokazi. Na podlagi teh je prvostopni upravni organ tudi izdal odločbo z dne 18.5.1999, s katero je odložil izvršbo odločbe iz leta 1996. Sodišče tudi ni upoštevalo dodatnih razlogov, ki jih je navedel v tožbi, in se pri tem sklicevalo na tožbene novote. Te razloge v pritožbi ponavlja, češ da je s prizidkom preprečil porušitev osnovnega objekta, ki je star okoli 100 let, trdi da tega ni mogel uveljavljati v predhodnem postopku. Inšpekcijski postopki so praviloma hitri, ne smejo pa biti površni, zato bi že inšpektor sam ugotovil razloge, zakaj je bil prizidek zgrajen. V postopku je bilo tudi kršeno načelo zaslišanja strank, saj inšpektor tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o vseh pravno relevantnih dejstvih v zvezi z nedovoljeno gradnjo, torej tudi o vzrokih za gradnjo. Moral bi ga tudi podučiti o tej njegovi možnosti, saj je tožnik kot zdravnik vendarle prava neuka stranka. Teh pomanjkljivosti postopka prvostopno sodišče ni ugotavljalo in tudi ne odpravilo. Sodišče pa je tudi zmotno uporabljalo materialno pravo, saj 37.a člen Zakona o graditvi objektov izrecno določa, da za rekonstrukcijo objekta, zgrajenega pred letom 1967, ni treba predložiti lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Tožnik je želel le obvarovati star objekt in ga zaščiti z novo streho, če tega ne bi storil, bi se objekt porušil. Poleg tega je navedena gradnja na dvorišču stavbe na M. ulici, kjer so hiše v strnjeni vrsti in se sporne gradnje niti ne vidi. To je uvidel tudi inšpektor in je sam predlagal da se rušenje objekta odloži, dokler tožnik ne bo pridobil potrebne dokumentacije za rekonstrukcijo. Glede na to predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sporno, saj tožnik tega ne zanika, da pred pričetkom gradnje prizidka ni pridobil nobenega dovoljenja za gradnjo, ki bi ga glede na določbe ZUN moral pridobiti. Na odločitev v stvari ne vplivajo okoliščine oziroma razlogi, ki jih za svoje ravnanje navaja tožnik, saj ZUN ne dela razlik pri ukrepih inšpektorja po 73. členu ZUN, glede na razloge, ki so investitorja vodili v gradnjo brez predpisanih dovoljenj. Zato so pravno nepomembni razlogi, ki jh navaja tožnik, ne glede na to, ali jih je uveljavljal ves postopek, ali pa šele v tožbi oziroma pritožbi.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi niso bila kršena pravila postopka, saj je bil tožnik pri inšpekcijskem ogledu prisoten in je zapisnik podpisal, torej je imel možnost izjaviti se o vseh relevantnih ugotovitvah, dejstvih in okoliščinah pred izdajo inšpekcijske odločbe. Prav tako niso bila kršena pravila postopka v upravnem sporu. Ker je prvostopno sodišče odločalo o tožbi na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, ni bilo dolžno opraviti glavne obravnave (4. odstavek 72. člena ZUS).

Tožnik si narobe razlaga tudi določbo 37.a člena Zakona o graditvi objektov. Ta namreč določa, da ob vložitvi zahteve za rekonstrukcijo obstoječega objekta ni treba predložiti lokacijskega in gradbenega dovoljenja za obstoječi objekt, ne pa, da za rekonstrukcijo obstoječega objekta ni treba pridobiti lokacijskega dovoljenja in gradbenega dovoljenja, kot napačno meni tožnik.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.