Jedro

Četudi tožena stranka ne bi objavila prostih delovnih mest, pa bi kljub temu s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ta pogodba o zaposlitvi ni nezakonita, saj se skladno 6. odstavkom 109. člena ZOFVI s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, delovno razmerje lahko sklene le za določen čas enega leta. Tako tožnici (ki nima ustrezne izobrazbe za delovno mesto, na katerem dela) delovno razmerje sklenjeno za določen čas ni moglo preiti v delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je delovno razmerje, ki ga je tožeča stranka sklenila s toženo stranko, pridobilo značaj delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, zato je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 8. 2010 nezakonito prenehalo, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo in da je tožena stranka dolžna tožečo stranko od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od vključno 1. 9. 2010 naprej, prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ji za ves čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi ji pripadale, če bi delala, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 8. 2009, od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter ji izplačati pripadajoče neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo, t.j. od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da tožbenim zahtevkom tožnice ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka vsaj v letih 2007 in 2008 ni ravnala skladno s 23. členom ZDR, po katerem mora delodajalec, ki zaposluje nove delavce, prosto delovno mesto oziroma vrsto dela objaviti in s 6. odstavkom 109. člena ZOFVI, po katerem se sicer delovno razmerje sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nobeden od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela, saj tožena stranka dokazil o tem, da je v teh dveh letih objavila prosta dela in naloge za delovno mesto pomočnice vzgojitelja, ni dostavila. Ker tako tožnica zaradi tega na razpisu ni mogla kandidirati, s toženo stranko pa je vseeno sklenila pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sta bili ti sklenjeni v nasprotju z zakonom. Tako je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj 54. člen ZDR določa, da se v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Glede na to bi morala tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedati iz razloga nesposobnosti, ne pa da ji je delovno razmerje zaključila z iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Nadalje še navaja, da tudi iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi ne izhaja, da je bil razlog za njihovo sklenitev ta, da se na razpis za prosto delovno mesto ni javil nobeden od kandidatov, ki bi izpolnjeval pogoje za sklenitev delovnega razmerja, ampak je bil naveden razlog, ki ni opredeljen v 52. členu ZDR, zaradi česar so tudi iz tega razloga pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene v nasprotju z zakonom. Tako je sodba sodišča prve stopnje napačna.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru prereka pritožbene navedbe in ker je prepričana, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje zakonita in pravilna, pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Tožnica je imela s toženo stranko zakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas, zato ji je to pravilno prenehalo z iztekom v pogodbi o zaposlitvi določenega roka in ni prešlo v delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas, saj ni imela ustrezne izobrazbe za delovno mesto pomočnica vzgojiteljice. Tožena stranka je za vsako šolsko leto z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ker se na razpis prostega delovnega mesta ni prijavil kandidat z ustrezno izobrazbo. Ker 20. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da v primeru, če nobeden od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, delodajalec z enim od prijavljenih kandidatov sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do enega leta, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela, je torej tožena stranka imela za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico zakonito podlago.

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj tožena stranka v letih 2007 in 2008 ni ravnala skladno s 23. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), za tak primer pa 54. člen ZDR določa, da se šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, tako da bi tožena stranka lahko pogodbo o zaposlitvi odpovedala le iz razloga nesposobnosti.

ZOFVI v 6. odstavku 109. člena določa, da se delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Tako sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas je v skladu z določbo 52. člena ZDR, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas lahko sklene tudi v primerih, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba. V primeru, da tožena stranka v letih 2007 in 2008 ne bi objavila prostih delovnih mest in je kljub temu s tožnico sklenila pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ti pogodbi o zaposlitvi nista nezakoniti, saj se skladno 6. odstavkom 109. člena ZOFVI s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, delovno razmerje lahko sklene le za določen čas enega leta. Tako tožnici delovno razmerje sklenjeno za določen čas za delovno mesto pomočnica vzgojiteljice nikakor ni moglo preiti v delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, saj za zasedbo tega delovnega mesta nima ustrezne izobrazbe.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da iz sklenjenih pogodb o zaposlitvi ne izhaja, da je bil razlog za njihovo sklenitev ta, da se na razpis za prosto delovno mesto ni javil nobeden od kandidatov, ki bi izpolnjeval pogoje za sklenitev delovnega razmerja. Iz vsebine pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnico, izhaja, da je sklenjeno delovno razmerje iz razloga nadomeščanja, iz razloga povečanega obsega dela ali pa iz razloga organizacije dela. Tako iz vsebine jasno izhaja, da je bilo s tožnico sklenjeno delovno razmerje za določen čas zato, ker tožnica ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto pomočnica vzgojiteljice, zaposlitev pa je nujna zaradi zagotovitve nemotenega opravljanja dela tožene stranke, kar je razlog po 6. odstavku 109. člena ZOFVI. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da iz določb ZDR, ki urejajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne izhaja zahteva, da bi moral biti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno naveden že v pisni pogodbi o zaposlitvi, zato ga tožena stranka lahko dokaže tudi v sodnem postopku (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 240/2009 z dne 11. 1. 2011).

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno pripomogla, skladno s 155. členom ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške.