Jedro

Za nadaljevanje kazenskega pregona po določbi 409. člena ZKP mora pristojni tožilec podati nove dokaze, torej take, ki še niso obstajali v času podaje prve zahteve za uvedbo preiskave ali pa so že bili, pa tožilec zanje ni vedel. Dokaza, na katera se tudi v pritožbi sklicuje oškodovanec kot tožilec, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot dokaza, ki ne ustrezata navedeni zakonski zahtevi.

Izrek

Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca B.K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I Ks 2708/2015 z dne 6. 7. 2017 na podlagi 409. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo oškodovanca kot tožilca B.K. z dne 14. 12. 2016 za uvedbo kazenskega postopka zoper obdolžena J.H. in M.S. zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvi odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), oškodovanca kot tožilca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Proti temu sklepu se je oškodovanec kot tožilec pritožil po svojem pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kar zadeva pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, je pritožba povsem neobrazložena. Ne navaja namreč, s čim bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo. Neobrazložene pritožbe pa ni mogoče preizkusiti. Zato pritožnik z uveljavljanjem navedenega pritožbenega razloga ne more biti uspešen.

5. Pritožba pa nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je presojalo, ali so v zahtevi za uvedbo kazenskega postopka zoper oba obdolženca z dne 4. 12. 2016 navedeni novi dokazi, na podlagi katerih se senat sodišča prve stopnje (šesti odstavek 25. člena ZKP) lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka po 409. členu ZKP.

6. Izvenobravnavni senat sodišča prve stopnje je namreč pravilno ugotovil, da se ponovna zahteva za opravo preiskave ne sklicuje na prav noben nov dokaz. Uradni zaznamek o zbranih obvestilih od B.C., z dne 15. 10. 2014, za katerega pritožnik trdi, da predstavlja nov dokaz, namreč to ni, fotografiji, posneti z mobilnim telefonom, kateri bi naj omogočali ugotavljanje identitete žensk, ki sta bili v gostinskem lokalu, ko bi naj bilo storjeno v zahtevi za preiskavo zatrjevano kaznivo dejanje, pa sta po pravilni oceni sodišča prve stopnje nezadostni za ugotovitev njune identitete. Iz fotografij namreč obe ženski nista jasno razvidni - ena si z roko zakriva obraz, druga pa je posneta od zadaj in se vidi le njena glava. Na uradni zaznamek o izjavi B.C. se je oškodovanec kot tožilec skliceval že v svoji zahtevi za uvedbo kazenskega postopka zoper oba obdolženca, ki jo je vložil po pooblaščencu dne 21. 1. 2015, nato pa še v pritožbi zoper sklep prvostopnega sodišča I Ks 2708/2015 z dne 17. 6. 2016, s katerim je le to na podlagi sedmega odstavka 169. člena v zvezi s prvim odstavkom 409. člena ZKP odločilo, da se zahteva za preiskavo zoper oba obdolžena zaradi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 zavrne. O tej pritožbi je odločalo Višje sodišče v Mariboru in s sklepom II Kp 2708/2015 z dne 30. 8. 2016, pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (l. št. 104).

7. Za nadaljevanje kazenskega pregona po določbi 409. člena ZKP mora pristojni tožilec podati nove dokaze, torej take, ki še niso obstajali v času podaje prve zahteve za uvedbo preiskave ali pa so že bili, pa tožilec zanje ni vedel. Dokaza, na katera se tudi v pritožbi sklicuje oškodovanec kot tožilec, pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot dokaza, ki ne ustrezata navedeni zakonski zahtevi. Zato je z napadenim sklepom pravilno odločilo in zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca zavrglo. To je storilo tudi iz razloga, ker v ponovni zahtevi za preiskavo z dne 14. 12. 2016 ni naveden opis kaznivega dejanja, ki bi ga naj storila oba obdolženca, kot je to obrazložilo v točki 4 napadenega sklepa. Zahteva za preiskavo z dne 14. 12. 2016 tako nima vsega, kar mora po določbi drugega odstavka 168. člena ZKP vsebovati.

8. Po obrazloženem, in ker pritožba v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadenega sklepa, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).