Jedro

Pri odločitvi komu od staršev se otroka zaupata v varstvo in vzgojo, sodišče upošteva in išče največjo otrokovo korist.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I., III. in V. ter VI. izreka zavrne in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik in predlagateljica sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sklepom opr. št. III N 464/2020 z dne 24. 1. 2022 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se skupna mld. otroka strank tega nepravdnega postopka mld. C. C. in mld. D. D., zaupa v varstvo in vzgojo materi predlagateljici A. A. Oče B. B. je dolžan od dneva izdaje tega sklepa dalje plačevati za mld. sina C. C. 180,00 EUR preživnine in za mld. sina D. D. 200,00 EUR mesečne preživnine, skupaj 380,00 EUR. Tako določena preživnina se bo usklajevala v skladu s sklepom Vlade RS. Nato je odločilo o stikih med očetom in sinovoma C. C. in D. D., ki bodo potekali vsak drugi vikend od petka, ko oče pride po otroka v vrtec ali šolo in ju v ponedeljek ob 18.00 uri pripelje na dom matere ter vsako sredo, ko oče pride po otroka v vrtec ali šolo in ju do 18.00 ure pripelje na dom matere. Odločilo je še o tem, kako bodo stiki potekali v času zimskih, poletnih in drugih šolskih počitnic. Zavrnilo je predlog nasprotnega udeleženca za zaupanje obeh mld. otrok v varstvo in vzgojo očetu, nasprotnemu udeležencu. Zavrnilo je predlog nasprotnega udeleženca za začasno odredbo, da je starš, ki pripelje mld. otroka na stik, dolžan drugemu staršu izročiti osebno zdravstveno izkaznico za vsakega mld. otroka. O stroških nepravdnega postopka pa je odločilo tako, da trpi vsak udeleženec svoje stroške tega nepravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev sprejelo po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je med drugim dvakrat opravilo zaslišanje obeh udeležencev postopka ter zaslišalo strokovno delavko pristojnega CSD ter izvedenko klinično psihološke stroke dr. E. E., nato je pridobilo še poročilo delodajalca predlagateljice in pa poročilo I. osnovne šole F. Na podlagi vseh teh izvedenih dokazov, ki jih je pridobilo po naroku samo in po uradni dolžnosti oziroma sta jih predložila udeleženca postopka je sodišče ocenilo, da ima dovolj dokazov za sprejem končne odločitve in je zavrnilo zahtevo nasprotnega udeleženca, da se angažira novega izvedenca klinično psihološke stroke. Ocenilo je namreč, da je izvedenkino mnenje bilo podano strokovno, korektno, izvedenka je izvedla predpisano metodo dela in sodišče ni podvomilo v strokovnost mnenja izvedenke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost strank tega nepravdnega postopka razpadla v poletnem mesecu leta 2020, ko se je nasprotni udeleženec iz uradnega skupnega bivališča v H. odselil na naslov svojih staršev ..., pri tem pa je s sabo dne 29. 6. 2020 odpeljal tudi starejšega sina C. C., ki je nato vse poletje bival pri očetu, mlajši sin D. D. pa je ostal na naslovu pri materi. Sodišče je tekom dokaznega postopka ugotovilo, da imata starša kljub poteku časa še vedno visoko konfliktne odnose med sabo, saj o tem pričajo tudi vložene kazenske ovadbe, udeleženca pa sta se hudo prepirala na svetovanju na pristojnem CSD. Sodišče prve stopnje je postavilo mld. C. C. tudi zagovornika otrokovih pravic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz izvedeniškega mnenja izhaja ocena o osebnostnih lastnostih posameznega starša. Sodišče je ugotovilo, da izvedenka na podlagi vseh zbranih informacij ocenjuje, da mati zmore vzpostavljati več empatije do otrok in realno ter ustrezno prepoznavati njune potrebe, kar je posledično tudi bolj ustrezno ter jih posledično tudi bolj ustrezno zadovoljuje. Nasprotni udeleženec pa potrebe otrok razume poenostavljano in svoje potrebe postavlja pred potrebe otrok. Ugotovilo je, da sicer mld. C. C. ne kaže znakov odvisnosti od računalnikov in ekranov. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da preživi preveč časa za ekranom, kar mu omogoča zlasti oče. Izvedenka pa je ugotovilo, da se pri starejšemu C. C. že kažejo blagi vedenjski odkloni (opozicionalno-kljubovalno vedenje). Otrok je v določeni meri ambivalenten do matere, kar pa je glede na to, da neustrezno ravnanje mame z otrokom ni bilo dokazano in tudi ni nekih objektivnih razlogov za zavračanje mame, to znak, da je otrok s strani nekoga drugega, najverjetneje očeta zmanipuliran in s tem lahko govorimo o odtujevanju otroka od mame. Enaka ocena ogroženosti C. C. izhaja tudi iz mnenja CSD, ki je podal oceno ogroženosti otroka. Iz teh dokazov izhaja, da nasprotni udeleženec z C. C. čustveno manipulira, kar se je izražalo na način, da je pred Centrom za socialno delo nespoštljivo govoril o mami. Sodišče je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da oče nameni več pozornosti sinu C. C. in mu prepušča bolj dominantno vlogo kot mlajšemu sinu. Otrokoma ne posveča enakovredne pozornosti in daje prioriteto mld. C. C., s čimer, po oceni sodišča ni ravnal v korist obeh mld. otrok in jima je s tem povzročal škodo, predvsem v njunem medsebojnem odnosu. Sodišče pa je glede na izvedenkino sintezo vseh informacij in po oceni vseh ostalih dokazov v spisu ocenilo, da je mati tista, ki bo znala ne le na verbalni ravni, pač pa tudi dejansko bolje poskrbeti za oba mld. otroka. Sodišče je še ugotovilo, da ima nasprotni udeleženec glede potreb otrok pomanjkljivo znanje, razvoj otrok pa si predstavlja precej poenostavljeno, kar posledično vpliva na pomanjkljivo zaznavanje in zadovoljevanje potreb otrok. Sodišče je tako ocenilo, da je predlagateljica tista, kateri naj se otroka zaupata v varstvo in oskrbo in to za oba otroka. Posledično je zavrnilo predlog, da bi se otroka zaupala v varstvo in vzgojo nasprotnemu udeležencu. Prav tako je sodišče zavrnilo njegov predlog, da bi otroka zaupalo obema staršema, ker skupno starševstvo pri takem odnosu kot ga imata starša trenutno med sabo in da med njima ni skoraj nobene komunikacije, ni mogoč. Pri skupnem skrbništvu gre namreč za sklepanje kompromisov in za postavljanje potreb otrok na prvo mesto. Sodišče prve stopnje je glede preživnine ugotovilo potrebe vsakega od mld. otrok in je tudi ugotovilo preživninske sposobnosti očeta in matere. Ocenilo je skupne potrebe mld. C. C. na 240,00 EUR in za mld. D. D. 308,00 EUR. Na podlagi primerjave dohodkov obeh staršev pa je odločilo, da bo oče kril približno 65 % stroškov mld. otrok in je zato odmerilo za mld. C. C. preživnino v višini 180,00 EUR, za mld. D. D. pa v višini 200,00 EUR. Sodišče je nato še odločilo o stikih med očetom in obema otrokoma. Ne glede na dosedanje izvajanje stikov pa je sodišče sklenilo stike očeta z obema otrokoma omejiti, ker bo le takšno izvajanje stikov kot jih je določilo sodišče prve stopnje v njuno največjo korist. Sodišče je tudi v tem delu sledilo obrazložitvi izvedenke, ko je v trenutni situaciji predlagala, da se stiki z očetom pomembno zmanjšajo, saj je ogroženost otrok podprta z navedbami matere in s strani CSD ter z navedbami zaslišane strokovne sodelavke. Odločilo je še o načinu izvajanja stikov med počitnicami in prazniki. Sodišče je še sprejelo tudi sklep, da sta starša v izogib morebitnim sporom, ki bi jim lahko bila navzoča tudi otroka, ob predaji otrok dolžna dajati na stike tudi njune osebne dokumente, to je osebno in zdravstveno izkaznico, ker je to potrebno z vidika njunega svobodnega gibanja, identifikacije in izvajanja zdravstvene oskrbe. Sodišče je o stroškovni posledici tega postopka odločilo na podlagi drugega odstavka 55. člena ZNP-1, to je po prostem preudarku.

2. Zoper takšno odločitev, vsebovano v točki I., III., V. in VI. sklepa podajo pritožbo nasprotni udeleženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je nad izpodbijanim sklepom sodišča izredno razočaran, najbolj moteča pri pregledu obrazložitve sklepa je pristranskost pri ocenjevanju predloženih in izvedenih dokazov tekom postopka, saj sodišče uporablja ves čas dvojna merila pri svoji dokazni oceni. Sodišče je vse verjelo predlagateljici, ne glede na to ali so bile njene navedbe resnične ali ne, brezpogojno je tudi sledilo mnenju izvedenke in v dokazni oceni tega izvedenskega mnenja sodišče ni prepričljivo. Mnenje izvedenke je po mnenju nasprotnega udeleženca pristransko in tudi neustrezno, ker v mnenju izvedenka ni obravnavala vseh izpostavljenih okoliščin na strani predlagateljice, v povezavi z odnosom med njo in mld. C. C., ki bi lahko narekovali ugotovljen oziroma njegovo razvit ambivalenten odnos do matere. Sodišče večkrat navaja v sklepu ime strokovne sodelavke CSD, vendar ta oseba sploh ne obstaja in v tem postopku ni sodelovala. Nasprotna udeleženka je izvedenki neposredno dostavila določene listine s katerimi se nasprotni udeleženec ni seznanil in bi izvedenka morala to odkloniti. V pritožbi navaja, da nasprotni udeleženec nikoli ni želel urejati stikov na način, da ne bi kazal interesa za mld. D. D. ali da bi želel otroka razdvojiti. Kakršnakoli povezava teh dokumentov z nasprotnim udeležencem je zato nedopustna in ne more biti okoliščina iz katere bi sodišče štelo, da je predlagateljica primernejša za skrbništvo otrok. Nasprotni udeleženec je ves čas postopka opozarjal na materino nevzgojno in neprimerno vedenje do otrok, zlasti do mld. C. C. in je v ta namen tudi predložil sodišču kazenske ovadbe zoper predlagateljico. Dejansko stanje glede ambivalentnosti mld. C. C. ni bilo v celoti ugotovljeno, kajti tudi mnenje CSD je bilo nepopolno, saj sploh nikoli niso obravnavali nasprotnega predloga očeta, kjer je eksplicitno izpostavil nasilje matere nad mld. C. C. in tudi CSD nikoli ni podal nobenega mnenja oziroma poročila o tej zadevi iz česar se da sklepati, da CSD sploh ni bil seznanjen z vlogo nasprotnega udeleženca in se ni opredelil do nje. Sodišče prve stopnje je tako storilo več kršitev določb nepravdnega postopka, največjo kršitev pa predstavlja zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo novega izvedenca, saj se s tem otrokoma povzroča večja škoda. Tudi mnenja CSD so narejena na podlagi subjektivne ocene strokovne sodelavke. CSD je dajal poročila zgolj na podlagi predloga predlagateljice in brez upoštevanja nasprotnega predloga nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi izjavo, katero je mld. C. C. podal zagovornici. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z navedbami otroka in očeta, da je mati do njega groba, psihično in fizično, da nanj kriči in da ga kaznuje in da ve, da tepe očeta, da ga nadzoruje, ko izvršuje osebne stike z očetom. Oče je bil ves čas postopka postavljen v neenakopraven položaj starša in očitno mu je izvedenka zelo zamerila njegovo izjavo, da zmore poskrbeti za oba mld. otroka v celoti in da zaenkrat ne potrebuje strokovne pomoči tretje osebe. Tako ne drži dokazna ocena sodišča, da je bilo izvedenkino mnenje podano strokovno, korektno in da je svoje delo obrazložila v skladu s pravili stroke in ga ustno dopolnila in odgovorila na vsa postavljena vprašanja. CSD in izvedenka sploh nista upoštevala nasprotnega predloga nasprotnega udeleženca v katerem je povedal, da je mati do mld. C. C. nasilna in je nasilje matere nad otrokom sodišče v celoti prezrlo. Sodišče prve stopnje je napačno precenilo osebnostne lastnosti nasprotnega udeleženca in dokaze nasprotnega udeleženca, sodišče sploh ni presojalo s kritično distanco, še manj z izkustvenimi merili, predlagateljica pa je bila obravnavana s strani sodišča z veliko naklonjenosti in kot neka vrsta žrtve. Starša morata biti pri izvrševanju pravic in dolžnosti do otrok enakovredna. Sodišče je zato neutemeljeno dajalo prednost materi. Glede odločitve o načinu izvrševanja stikov sodišče sploh nima razlogov o tem, zakaj ni sledilo predlogu očeta, da se stiki izvršujejo še naprej tako kot je bilo določeno po začasni odredbi. Ogroženost otrok sodišče namreč ni obrazložilo. V tej zvezi se je sodišče sklicevalo na nepopolno in pomanjkljivo mnenje CSD ter njegovo oceno ogroženosti mld. C. C., očitki iz tega mnenja in iz ocene ogroženosti, so bili tudi predmet kazenske ovadbe, ki jo je sodišče zavrglo. Sodišče bi zato moralo postaviti novega izvedenca, ki bi tudi konkretno in substancirano podal mnenje in ne bi navajal zgolj pavšalnih navedb kot jih je navajala, s strani sodišča določena izvedenka. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo določbo člena 254 ZPP. Sodišče bi zato moralo stike določiti v drugačni obliki kot jih je sedaj in pri tem upoštevati glede stikov, da sta pri tem oba starša enakopravna. Glede določitve preživnine je po mnenju nasprotnega udeleženca sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo pridobitne sposobnosti matere, katero bi moralo ugotoviti na 1.223,00 EUR, skupaj z otroškimi dodatki. Sodišče je tudi napačno izračunalo stroške bivanja, ki odpadejo na mld. otroka in prav tako je previsoko ovrednotilo druge potrebe mld. otrok, kot so čistila in pralni praški, obleka in obutev za otroka, izdatek za šolo za mld. C. C., izdatek za frizerske storitve in izdatek za vrtec za mld. D. D. Določena preživnina je po mnenju nasprotnega udeleženca nerazumna, saj otroka nista ves čas pri predlagateljici, po izpodbijanem sklepu bosta namreč otroka v enem letu pri očetu 135 dni kar predstavlja več kot 1/3 celotnega časa. V času, ko otroka bivata z očetom jima ta mora zagotavljati vsaj takšne pogoje, kot jih imata pri predlagateljici. Sodišče se je v 69. točki obrazložitve sklepa postavi na stališče, da bo sedaj predlagateljica celo opustila nekaj nočnega nadurnega dela, da bo lahko skrbela za otroke in je s tem razlogom prisodilo očetu višji prispevek pri preživljanju mld. otrok kot 65 % in je to nepravilno, ker so te navedbe predlagateljice in tudi sodišča zgolj hipotetične in z ničemer izkazane. Meni, da je s tem pritožba utemeljena in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju predlagateljice je neutemeljen očitek, da je imelo sodišče dvojna merila pri ocenjevanju dokazne vrednosti izpovedb strank. Tekom postopka nikoli ni bilo izpostavljeno, da nasprotni udeleženec ni sposoben poskrbeti za vzgojo in varstvo obeh mld. otrok. Izpostavljeno pa je bilo, da nasprotni udeleženec ni sposoben prepoznati potreb otrok, se jim v zadostni meri posvetiti in otrokoma zagotoviti pogoje za zdrav razvoj. Postopek je pokazal povsem nekaj drugega kot je trdil nasprotni udeleženec. Izvedenka je namreč ocenila, da so stiki kot so se izvajali sedaj škodljivi in da jih je potrebno nadomestiti z drugo vsebino. Odločitev sodišča ne temelji samo na mnenju izvedenke. Po mnenju predlagateljice je izvedenka opravila poglobljeno strokovno študijo in analizo pomembnih dejstev za izdelavo mnenja. Sodišče je pravilno ocenilo osebnostno strukturo posameznega starša ter navezanost otrok na posameznega starša, sposobnost prepoznanja starša glede potreb mld. otrok, posvečanja pozornosti otroku in tako dalje. Izvedenka je odgovorila na vsa vprašanja, ki jih je zastavilo sodišče. Če stranka z mnenjem izvedenke ni zadovoljna, to še ne pomeni, da je mnenje napačno in strokovno sporno. Neutemeljen je očitek, da je predlagateljica vplivala na izvedenko oziroma na rezultate mnenja in da izvedenka ni upoštevala vseh pripomb nasprotnega udeleženca. Izvedenka s strani predlagateljice ni dobila nobenih listin, ki bi sploh lahko vplivale na mnenje. To je bilo razjasnjeno že na samem zaslišanju. Kakšen pomen ima takšno pisanje pa pritožba sploh ne pojasni. Izvedenka je v mnenju upoštevala odnos med samima staršema, odnos starša do otrok in otrok do staršev. Nasprotni udeleženec nima nobenega dokaza, da je mati otrokoma grdo govorila o očetu in da se je do njega neprimerno obnašala. Neprimernega odnosa tudi izvedenka ni zaznala in kaj takšnega niso zaznali tudi ne v vrtcu ali v šoli. Izvedenka je pravilno ocenila osebnost predlagateljice in jo je opisala kot ljubečo in skrbno mati, ki zna prepoznati otrokove koristi, ki zna zagotoviti otrokoma varnost in, ki zna zadovoljiti tudi tiste potrebe otrok, ki dajejo otrokoma uspešna krila za polet na zdravo in pravo življenjsko pot. Nasprotni udeleženec povsem pozablja, da je brez vednosti in soglasja matere mld. C. C. odpeljal in ga povsem izoliral od matere in od brata. To je prepoznal tudi Center za socialno delo in izvedenka. Mnenje CSD ima pomembno težo v družinskih postopkih in to mnenje ni izdelano samo na podlagi pogovora ampak tudi z uporabo preizkušenih, strokovno znanstvenih analiz. Sodišče ni imelo nobene podlage za angažiranje drugega izvedenca. Predlagateljica v celoti sprejema odločitev sodišča glede stikov, zato meni, da pritožbene trditve, vezane na določitev stikov niso utemeljene. Predlog, ki ga je dal nasprotni udeleženec nima podpore v izvedenskem mnenju. Pritožba je neutemeljena tudi glede izpodbijanje preživninske odločitve. Po mnenju predlagateljice je sodišče napravilo popolno oceno potreb obeh otrok in je pravilno ocenilo preživninske sposobnosti obeh staršev. Sodišče je pri višini preživnine upoštevalo tudi čas, ki ga bosta otroka prebila pri očetu. Stroške šolanja, stroške oblačil, obutve, obšolskih dejavnosti, frizerja, športnih rekvizitov itd., bo nosila predlagateljica in tudi stroške vrtca. Bivanje pri očetu se bo delno odrazilo pri prehrani, vendar pa to dejstvo ne opravičuje pritožbe. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nedokazane so pritožbene navedbe v katerih nasprotni udeleženec navaja, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni dokazov uporablja dvojna merila in da je pristransko ocenjevalo predložene in izvedene dokaze, ker naj bi verjelo prav vse kar je navajala predlagateljica, četudi za svoj trditve ni ponudila veliko dokazov. Sodišče prve stopnje je tekom tega postopka kot to izhaja iz obrazložitve sklepa iz točk 32., 33. in 34., izvedlo vse dokaze in sicer tiste, ki jih je v postopku predložila predlagateljica in tiste, ki jih je v spis vložil nasprotni udeleženec. V točki 32. je sodišče prve stopnje natančno naštelo katere dokaze je predložila predlagateljica in v točki 33. natančno, katere dokaze je predložil predlagatelj. Sodišče pa je po uradni dolžnosti pridobilo in vpogledalo tudi podatke in dokaze, katere je navedlo v točki 34. obrazložitve. Sodišče je dvakrat opravilo tudi zaslišanje obeh udeležencev postopka, zaslišalo je strokovno delavko pristojnega CSD ter izvedenko klinično psihološke stroke. To so tisti odločilni dokazi, na katerih pa je sodišče prve stopnje nato sprejelo, tudi po zaključku sodišča druge stopnje materialnopravno pravilno odločitev. Tako ta pritožbeni razlog ni podan in sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek in iz podatkov iz spisa ne izhaja, da bi pri izvajanju dokazov oziroma pri sprejemanju dokaznih predlogov, sodišče prve stopnje dajalo kakršnokoli prednost, kateremukoli od udeležencev tega nepravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb nasprotnega udeleženca, da naj bi bil tudi sam sposoben skrbeti za vzgojo in varstvo obeh mladoletnih otrok, kar je tekom tega nepravdnega postopka zatrjeval, vendar se te njegove trditve, kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje niso izkazale za verjetne. Nasprotni udeleženec je imel pripombe na delo izvedenke, ustno je bila izvedenka tudi zaslišana in nasprotni udeleženec ji je postavljal tudi vprašanja, ki se nanašajo na njegove trditve o tem, da je tudi sam sposoben poskrbeti za vzgojo in varstvo obeh mld. otrok, da je sposoben prepoznati njune potrebe ter jima nuditi varen dom. Te navedbe in pripombe pa se niso izkazale za verjetne, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni sledilo njegovemu nasprotnemu predlogu, da se dodelita otroka njemu ali obema staršema. Pritožba v tem delu ni utemeljena, ker je pravilna odločitev sodišča prve stpnje, da se otroka zaupata v vzgojo in varstvo materi otrok. Sodišče je svojo odločitev obširno in materialnopravno pravilno obrazložilo, ni le brezpogojno sledilo mnenju izvedenke, temveč je svojo odločitev sprejelo na podlagi dokazne ocene vsakega od dokazov posebej in vseh skupaj in je svojo odločitev oprlo na dokaze, katere je izvedlo na podlagi predloga obeh strank tega nepravdnega postopka in katere je izvedlo po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je temeljilo svojo odločitev tako na poročilih Centra za socialno delo, katere je štelo kot del strokovnih podatkov in je Centru za socialno delo podelilo tisti status, kateri mu pripada po določbah Družinskega zakonika in Zakona o nepravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izvedensko mnenje izvedenke in ga je ocenilo, da je narejeno v skladu s pravili stroke ter, da je strokovno utemeljeno in nepristransko.

6. Sodišče prve stopnje je podalo obširno dokazno oceno mnenja izvedenke. Mnenje izvedenke kliničnopsihološke stroke je dokazno ocenilo v točki 44. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedenka napravila svoje mnenje na opazovanju medsebojnih odnosov med otrokoma in vsakega od staršev posebej. Pri obeh starših je uporabljala psihodiagnostične pripomočke, katere je nato sodišče prve stopnje tudi naštelo. Sodišče je izvedenki posredovalo spis z vsemi listinami, tako da ga je lahko v celoti pregledala in prebrala, sodelovala je na naroku, ko sta bila starša zaslišana, na vpogled ji je bila dana tudi C. C. izjava, ki jo je dal zagovornici otrokovih pravic. Kot je navajala izvedenka na zaslišanju, sta imela enake možnosti predstaviti oba udeleženca tega nepravdnega postopka svoj vidik, enake informacije sta dobila na začetku in tekom obravnave, reševala sta enake preizkuse, imela sta enako možnost imeti interakcijo z obema otrokoma in skupaj z njima. Postopek je bil standarden, ni bilo nobenih protekcij, nobene naklonjenosti in ob vsem tem je izvedenka zatrdila, da ne gre za to kaj ona komu verjame, ampak je sklepala na podlagi informacij in strokovnega znanja in strokovnih metod. Izvedenka je sama zavrnila očitek, da ni prebrala celotnega spisa in da naj bi upoštevala s strani matere dodatno predložene dokaze. Izvedenka je opravila sintezo, na podlagi abstrakcije konkretnih informacij. Prav tako je povedala, da je strokovno nedopustno opreti mnenje na en izoliran podatek, ali enega od uporabljenih preizkusov. Tako je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo očitek nasprotnega udeleženca, katerega je podal tekom postopka na prvi stopnji, da starša nista imela enake obravnave. Sodišče prve stopnje je tako pravilno njenemu pisnemu mnenju, to je mnenju izvedenke klinične psihologije in navedbam na naroku kot dopolnilnemu pisnemu izvedenskemu mnenju, v celoti sledilo in zato pravilno ni angažiralo drugega izvedenca, ker ni zaznalo kakršnihkoli pomanjkljivosti ali nestrokovnosti pri izdelavi konkretnega izvedenskega mnenja. V pritožbi nasprotni udeleženec pavšalno navaja, da je izvedensko mnenje neustrezno, ker izvedenka ni odgovorila na številne pripombe nasprotnega udeleženca k mnenju in ni obravnavala vseh izpostavljenih okoliščin na strani predlagateljice v povezavi z odnosi med mld. C. C., ki bi lahko narekovale njegov ugotovljen razvit ambivalenten odnos do matere. Ta del pritožbe ni utemeljen, ker nasprotni udeleženec razen tega, da ni pojasnjeno kaj je narekovalo ugotovitvam o ambivalentnosti C. C. do matere in so tista vprašanja na katera izvedenka naj ne bi odgovorila, ostala zgolj na ravni pavšalnosti, saj razen tega v pritožbi nasprotni udeleženec ne pojasni, na katera konkretna vprašanja izvedenka ni odgovorila. Izvedenka pa je odgovorila in pojasnila vprašanje kako je prišla do tega, da se pri starejšemu C. C. zaradi ravnanj očeta kažejo pri njegovi vzgoji blagi vedenjski odkloni (opozicionalno-kljubovalno vedenje). Glede na vse dostopne informacije iz mnenja izhaja, da je deček podobno vedenje občasno do mame že izkazoval in tudi pri izvedenki je pokazal ambivalentnost, kar jasno kaže na njegov notranji konflikt, povezan z odnosom do mame. Otrok namreč poudarjeno izraža naklonjenost do očeta, ambivalentnost do matere pa se kaže v tem, da išče mamino bližino, v naslednjem trenutku pa se umakne in jo označuje negativno. Pri otrocih, pri katerih je ambivalenca izražena na tak način, je povečano tveganje za pojav težav na področju duševnega zdravja v prihodnosti. Glede na to, da neustrezno ravnanje mame z otrokoma ni bilo dokazano, prav tako ni nekih objektivnih razlogov za zavračanje mame, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je to znak, da je otrok s strani nekoga drugega, najverjetneje očeta zmanipuliran in s tem lahko govorimo o odtujevanju otroka od mame. Izvedenka je s tem v zvezi tudi prepričljivo opisala razgovor z mld. C. C., kar vse je sodišče prve stopnje opisalo v točki 53. obrazložitve. Takšno obnašanje mld. C. C. je podobno opisano tudi s strani zaslišane strokovne delavke na CSD in je strokovnjaku jasno znamenje, da to ni plod otrokovega razmišljanja in njegove odločitve. V zvezi s strokovno delavko, katera je bila zaslišana pa sodišče druge stopnje podaja pojasnilo nasprotnemu udeležencu, da je tekom postopka podala takšno mnenje oseba s podatki F. F., ki je strokovna delavka CSD in je bila zaslišana na naroku dne 9. 10. 2020 (glej listovna št. 159 spisa) in bo sodišče prve stopnje moralo to pisno napako v priimku te osebe s popravnim sklepom, popraviti (člen 328 ZPP).

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca in ko navaja, da je kakršnakoli povezava dokumentov, katere naj bi dala predlagateljica izvedenki neposredno, okoliščina in razlog, zaradi katerega bi sodišče štelo, da je predlagateljica primernejši starš za skrbništvo otrok. Kot je že obrazloženo zgoraj, odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na posameznih podatkih, temveč na sklopu vseh izvedenih dokazov in na prepričljivi dokazni oceni vseh izvedenih dokazov. Sodišče je izvedenki posredovalo spis z vsemi listinami, tako da ga je lahko v celoti pregledala in prebrala, sodelovala je na naroku, ko sta bila starša zaslišana. Izvedenka je zavrnila očitek nasprotnega udeleženca že v postopku na prvi stopnji, da ni prebrala celega spisa in da naj bi upoštevala s strani matere dodatne predložene dokaze. Izvedenka je pojasnila, da je naloga strokovnjaka klinične psihologije tudi v tem, da zbere informacije iz različnih virov, upošteva različne konkretne situacije in potem na podlagi tega naredi sintezo, ki je abstrakcija konkretnih vprašanj. Pri tem je povedala, da je strokovno nedopustno oprijeti se pri tem na en izoliran podatek, enega od uporabljenih preizkusov ali podatkov. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ni obravnavalo trditev nasprotnega udeleženca glede tega, da je materina vzgoja neprimerna in da je neprimerno vedenje matere do otrok, zlasti do mld. C. C. Sodišče prve stopnje je v točki 52. obrazložitve zapisalo, da glede na to, da neustrezno ravnanje mame z otroki ni bilo dokazano, prav tako ni nekih objektivnih razlogov za zavračanje mame, je s tem odgovorilo na trditve nasprotnega udeleženca o neprimernem obnašanju matere do otrok. Izvedenka je tudi navajala, da pri otrocih znakov, ki bi jasno kazali na prisotnost nasilja s strani enega ali drugega starša v času izvedenskega pregleda ni zaznala, kar je razvidno tudi iz navedb zaslišane strokovne delavke. Zaradi tega sodišče prve stopnje ni sledilo očetovemu izvajanju o nasilju, ki naj bi se izvajalo s strani matere nad mld. C. C., neposredno in posredno s tem, da naj bi bil navzoč pri nasilju, katerega naj bi izvajala nad nasprotnim udeležencem. Tudi strokovna delavka, ki je zapisovala zapise z razgovorom z C. C. ni zaznala pri njem nobene posebne stiske, niti strahu. Iz poročila z dne 13. 10. 2020 pa izhaja, da je glede nasilja mld. C. C. povedal, da sta se včasih oba starša glasno drla, da pa zdaj ni več temu tako in da ni bil do njega nihče nasilen, da ga ni udaril ali tepel. Glede na te zapise in siceršnje opažanje obnašanja otroka, ko strokovna delavka pa tudi izvedenka s tem v zvezi nista opazili kaj posebnega pri otroku, je sodišče tem ugotovitvam izvedenke in strokovne delavke sledilo. Izvedenka je glede nasilja matere pojasnila, da je ta očetova perspektiva dogajanja nasprotna s predlagateljičino in da je do svojih ugotovitev prišla na podlagi jasnih standardov in smernic. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je pri svojem delu držala strokovnih načel. Sodišče prve stopnje pa se je tudi opredelilo do navedb nasprotnega udeleženca glede podanih kazenskih ovadb.

8. Kot že obrazloženo zgoraj, sodišče prve stopnje na podlagi poročil CSD in mnenja izvedenke ni ugotovilo, da bi obstajale kakršnekoli okoliščine, ki bi tudi s strani matere vplivale na ambivalenten odnos mld. C. C. do nje. Nasprotno, iz mnenj CSD izhaja, da so pri ravnanju nasprotnega udeleženca že tekom poletnih mesecev leta 2020 ugotavljali poskus odtujevanja mld. C. C. od matere. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da iz teh dokazov izhaja, da je nasprotni udeleženec z C. C. čustveno manipuliral, kar se je izražalo na način, da je pred njim nespoštljivo govoril o mami, onemogočal je njun stik, posledično pa silil C. C., da izbira med staršema, s tem, ko je želel biti prisoten v hiši v H. ob stikih. Iz z ocene ogroženosti za mld. C. C., izdelane pri CSD F. dne 15. 9. 2020 izhaja, da je s strani nasprotnega udeleženca podana srednja stopnja ogroženosti mld. C. C. V posledici čustvene manipulacije je tako imel C. C. sovražen odnos do mame in je zavračal pozitivne izkušnje, ki jih je imel z njo. V posledici čustvene manipulacije je tako imel C. C. sovražen odnos do mame in je zavračal pozitivne izkušnje, ki jih je imel z njo, do mame ni kazal spoštovanja, je bil na strani očeta, kadar je bil v konfliktu z mamo in je odklanjal stike z maminimi sorodniki in se je celo zlagal, da z mamo ni bil na morju, zato je Center za socialno delo zoper nasprotnega udeleženca v zvezi s temi ravnanji podal tudi kazensko ovadbo. Sodišče se je seznanilo z navedbami nasprotnega udeleženca, češ da bi do ambivalentnosti do mame lahko prišlo zaradi njenega, s strani očetovega opisnega obnašanja, to je, da je mld. C. C. brcnila, zmerjala, žalila in bila fizično agresivna pred njim in tudi do nasprotnega udeleženca. Izvedenka pa je na to odgovarjala, da je to njegova perspektiva dogajanja, v nasprotju s predlagateljico in da je do svojih ugotovitev prišla na podlagi jasnih standardov in smernic izvedenskega dela in so tako neutemeljene pritožbene navedbe pritožnika, da se sodišče prve stopnje in izvedenka nista opredelila tudi do njegovih nasprotnih predlogov in glede njegovih izpostavljenih trditev o nasilju matere nad mld. C. C. Ta okoliščina pa tudi ni bila edina, da je sodišče sprejelo predmetno odločitev o tem, da se mld. otroka dodelita v varstvo in vzgojo materi. Sodišče je ugotovilo, da je konec junija 2020 oče odpeljal C. C. od doma in mu je onemogočil stike z materjo in bratom, z mlajšim sinom D. D. pa je v tem času izvajal minimalne stike. V izvajanje stikov pa je privolil šele po tem, ko je bil seznanjen z uvedbo postopka na sum čustvene manipulacije oziroma s sestavo ocene ogroženosti. Vse to je potrjeno iz ugotovitve izvedenke, da oče otrokoma ne posveča enakovredne pozornosti in da daje prioriteto C. C., s čimer po oceni sodišča ni ravnal v korist mld. otrok in jima je s tem povzročal škodo, predvsem v njunem medsebojnem odnosu. Sodišče je tudi na podlagi tega ocenilo, da je na ta način oče, v nasprotju z materjo pokazal, da ne prepoznava potreb otrok, ki sta med seboj povezana in drug na drugega navezana in za katera je tudi dolgoročno koristno, da kot sorojenca rasteta skupaj, medtem ko si je predlagateljica za to prizadevala ves čas postopka. Sodišče je glede na izvedensko sintezo vseh informacij in po dokazni oceni vseh ostalih dokazov v spisu ocenilo, da je, vendarle mati tista, ki bo znala ne le na verbalni ravni, pač pa tudi dejansko bolje poskrbeti za oba mld. otroka skupaj. Dokazna ocena vseh dokazov skupaj, predvsem mnenje izvedenke, poročila CSD, osnovne šole, vrtca, pa tudi navedbe obeh udeležencev postopka kažejo tudi po zaključku sodišča druge stopnje, da je v največje koristi mld. otrok, kateremu je sodišče zavezano, bilo ugotovljeno, da ima nasprotni udeleženec glede potreb otrok pomanjkljivo znanje, razvoj otrok pa si predstavlja precej poenostavljeno, kar posledično vpliva na pomanjkljivo zaznavanje in zadovoljevanje potreb otrok. Sodišče je ocenilo, da bo glede na ravnanje očeta, ki v nastali situaciji v večji meri ogroža zdravje njegovih dveh otrok, okolje pri materi v večjo podporo zdravemu razvoju in v njuno večjo korist. Zato je utemeljeno in materialnopravno strokovno pravilno zaključilo, da je predlagateljica tista, kateri naj se otroka zaupata v varstvo in vzgojo. Posledično je pravilno zavrnilo predlog, da bi se otroka zaupala v varstvo in vzgojo nasprotnemu udeležencu, prav tako pa tudi njegov podredni predlog, da bi ju zaupalo obema staršema. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bo določitev matere kot skrbnice imela za oba otroka dolgoročne negativne posledice. Sodišče prve stopnje pa je tudi nalogo CSD ocenilo kot takšno, da jo je opravilo korektno, strokovno in profesionalno v skladu z etičnimi načeli in je sodišče prve stopnje tudi v povezavi z mnenjem izvedenke ocenilo vsa poročila CSD in jih je tudi upoštevalo pri svoji odločitvi.

9. Nasprotni udeleženec nadalje neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave mld. C. C. in ga kot očeta ni seznanilo s to izjavo. Izvedenka je namreč navedla, da je pri upoštevanju želja otrok potrebno biti zelo previden in se zavedati, da otrokova želja ni vedno njegova največja korist. Kadar se od otrok pričakuje odgovor kje bi radi živeli, se tako nanj prelaga rešitev in odgovornost za rešitev konflikta in to za otroka predstavlja veliko breme. Glede izjave C. C. je ocenila, da otrok sicer pri tej starosti že lahko izpove svojo željo, vendar je potrebno vsakega otroka posebej oceniti in v kontekstu vseh informacij ugotavljati, ali je ta želja otroka pristna ali ne. Sodišče prve stopnje se tako tudi ni odločno opredelilo glede želje mld. otroka C. C., je pa to zajeto v mnenju izvedenke, ker iz mnenja izvedenke izhaja, da se je ta izvedenka seznanila z izjavo mld. C. C., pa se je do te izjave opredelila kot že opisano zgoraj, da je pri otroku, v tem starostnem obdobju potrebno njegovo željo obravnavati z rezervo. Odločitev o tem, komu se oba otroka dodelita v varstvo in vzgojo je tako s strani sodišča prve stopnje pravilno materialnopravno obrazložena in iz samega teka postopka na prvi stopnji ni mogoče razbrati, da je sodišče dalo kakršnokoli prednost predlagateljici, to je materi pri odločanju o tem vprašanju. Kot že obrazloženo zgoraj, je sodišče prve stopnje v procesu iskanja največje koristi mld. otrok, kateremu je sodišče vezano skladno z določbami DZ ugotovilo, da ima nasprotni udeleženec glede potreb otrok pomanjkljivo znanje, razvoj otrok pa si predstavlja precej poenostavljeno, kar posledično vpliva na pomanjkljivo zaznavanje in zadovoljevanje potreb otrok. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi v nastali situaciji bil v večji meri ogrožen zdrav razvoj obeh otrok pri očetu, medtem ko je okolje pri materi v večjo podporo njunemu zdravemu razvoju in je v njuno večjo korist. Sodišče prve stopnje pa še poudarja, da oba starša potrebujeta vsak svojo individualno terapijo in da bosta morala tudi sklepati kompromise pri nadaljnjem razvoju otrok ter postavljati potrebe otrok na prvo mesto. Tako ne držijo pritožbene trditve nasprotnega udeleženca, da sodišče ni upoštevalo izjavo mld. C. C., ki jo je napisal pri svoji zagovornici. Sodišče prve stopnje je ocenilo izjave mld. C. C. glede neprimernih ravnanj matere do nje in ker pritožnik v pritožbi izrecno ne izpostavlja o katerih dokaznih predlogih po zaslišanju prič, ki naj bi jih predlagal tožnik, sodišče prve stopnje o njih ni odločalo, je sodišče druge stopnje zaključilo, da pritožba nasprotnega udeleženca glede izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, vsebovane v točki I.1. ni utemeljena in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

10. Nasprotni udeleženec graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve sodišča o izvajanju stikov in je mnenja, da sodišče z izpodbijano odločbo ni ravnalo v največjo korist mld. otrok. V pritožbi nasprotni udeleženec ponuja svoj način izvajanja stikov, v katerem pa se zavzema za izvajanje stikov po začasni odredbi, izdani v tem postopku. V zvezi z dosedanjim načinom izvajanja stikov pa je sodišče prve stopnje sledilo obrazložitvi izvedenke, ki predlaga, da se v trenutni situaciji stiki z očetom pomembno zmanjšajo, saj je to podprto z navedbami matere ter z oceno ogroženosti s strani CSD in navedbami zaslišane strokovne delavke, pa tudi glede na navedbe mld. C. C. v podaljšanjem bivanju, ko je šola v poročilu z dne 22. 11. 2021 zapisala, da je C. C. sicer redko pripravljen govoriti o sebi, je pa v sproščenem pogovoru o popoldanskih dejavnostih povedal, da mu je ljubše biti v H., kjer ima blizu sošolce in se lahko igra zunaj. Sodišče se je opredelilo do predloga nasprotnega udeleženca, da naj se stiki ohranijo v tem obsegu kot so bili izvajani po začasni odredbi in je sodišče sklenilo stike očetu z obema otrokoma omejiti in je tako le-te v njuno največjo korist določilo tako, da otroka z očetom bivata vsak drugi vikend od petka, ko gre oče ponju v vrtec oziroma v šolo in ju v ponedeljek ob 18.00 uri pripelje na dom matere, prav tako ima stik z njima še vsako sredo. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi sledilo priporočilu izvedenke, da otroka več časa preživita pri mami in da bo glede na dosedanje ravnanje očeta pri izvajanju stikov v večji meri ogrožen zdrav razvoj obeh otrok, v kolikor se bo nadaljevalo s takšnimi stiki, na drugi strani pa je okolje pri materi v večjo podporo zdravemu razvoju in v največjo korist obeh otrok. Pri dosedanjih stikih z očetom so bili pri mld. C. C. prisotni znaki odtujevanja mld. C. C. od matere in takšno izvajanje stikov in dogajanje, ki to spremlja C. C. niso v korist in njegovo stisko poglabljajo. Odtujevanje očeta otroka do matere je prisotno. Glede mld. D. D. pa je sodišče ugotovilo, da ima rad oba starša. Tudi glede mld. C. C. je izvedenka ugotovila, da s tem, ko z mamo nima veliko stikov, takšni stiki niso v največjo korist obeh otrok. Otroka, predvsem mld. C. C., je s strani očeta deležen manj ustreznega, manj vključujočega ravnanja, kar pri mld. C. C. pušča posledice in opozicionalno-kljubovalno vedenje, ki pri tej starosti že lahko predstavlja znake vedenjske motnje in se to kasneje lahko odrazi v otrokovi stiski. Pred pojavom trenutnega režima stikov, je bilo tega celo še več. Izvedenka je tudi navajala, da ob izvedenskem mnenju ni mogla oceniti prave želje glede stikov pri mld. C. C., medtem, ko mld. D. D. glede na svojo starost in razvojno obdobje niti ni sposoben izraziti lastne, neodvisne volje glede stikov. Izvedenka je podala tudi oceno izjav otroka in sodišče je sledilo mnenju izvedenke, da se stiki z očetom pomembno zmanjšajo, ker je ocena ogroženosti podprta z navedbami matere in z oceno ogroženost, podano s strani CSD in z navedbami zaslišane strokovne delavke ter iz drugimi dokazi, kot to izhaja iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bosta oba otroka živela v družinski hiši skupaj, kot sorojenca. Ob tem imata pri materi, ki živi v družinski hiši, takojšen in samostojen dostop do igrišča, narave, prijateljev in sosedov ter je na ta način, ob večji navzočnosti njune matere in babice poskrbljeno za njuno varstvo. Po oceni sodišča pa je mati tudi tista, ki bo očetu omogočala stike in bo nanje otroka tudi primerno pripravila, saj je ona tista, ki si je ves čas za stike tudi prizadevala in si s komunikacijo želi vzpostaviti odnos med očetom in obema otrokoma. Odločitev o načinu izvajanja stikov tudi v času sodnih počitnic je sodišče prve stopnje obrazložilo in ocenilo kot takšno, da je otrokoma v največjo korist. Sodišče je ugotovilo, da si je mati uredila službo samo dopoldan, prav tako pa je prosta ob sobotah in nedeljah, kot vse to izhaja iz dopisa njenega delodajalca z dne 29. 12. 2021. 11. Nasprotni udeleženec podaja tudi pritožbo glede določitve višine preživnine za mld. C. C. v znesku 180,00 EUR in za mld. D. D. v višini 200,00 EUR, ker naj bi bila preživnina previsoko odmerjena glede na potrebe otrok in glede na dejstvo, da bosta veliko časa na stikih, otroka preživela tudi pri očetu. V tej zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo preživninske sposobnosti matere in da bi moralo izračunati, da njeni prihodki mesečno dosegajo znesek 1.223,00 EUR, z otroškim dodatkom. Sodišče prve stopnje je opravilo povprečen izračun dohodkov predlagateljice v letu 2021 in je pri tem upoštevalo, da prejema predlagateljica plačo okoli 800,00 EUR, poleg tega pa dobiva tudi otroški dodatek v znesku 210,71 EUR mesečno. Sodišče pri preživninski sposobnosti matere ni upoštevalo otroškega dodatka in denarne pomoči. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je mati od delodajalca prejela znesek 1.900,00 EUR iz naslova regresa in od FURS-a še 415,67 EUR. Sodišče je tako opravilo povprečno oceno njenih dohodkov od leta 2021 in pri tem ni upoštevalo otroški dodatek in denarno pomoč in je tako pravilno izračunalo, da znaša njen povprečni mesečni dohodek okoli 1.000,00 EUR. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da bo pretežni del vzgoje odpadel na mater, kateri sta otroka dodeljena v varstvo, vzgojo in oskrbo, na drugi strani pa je sodišče prve stopnje upoštevalo dejstvo, da pa nasprotni udeleženec, kot oče prejema povprečno mesečno 1.470,00 EUR, prejel pa je tudi letni regres v višini 1.024,00 EUR. Sam je priznal, da ima še kakšen dodaten dohodek, kar vse kaže na to, da ima oče višje preživninske sposobnosti od matere. Oba udeleženca pa sta izpovedala, da si stroške za šolo in vrtec delita na pol. Sodišče je opravilo oceno materinih dohodkov brez otroških dokladov in jih je ocenilo na okoli 1.000,00 EUR, očetovih pa na okoli 1.570,00 EUR, kar predstavlja za 1/3 višje prihodke od matere. Po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo potrebe obeh otrok in sicer mld. C. C. na 264,00 EUR in za mld. D. D. 308,00 EUR. Pri tem sodišče druge stopnje poudarja, da pri določanju stroškov ne gre zgolj za matematični izračun stroškov, saj je sodišče prve stopnje pri tem upoštevalo, da bo mati v večji meri skrbela za dnevne potrebe otrok, ki se v pretežni meri ne oceni v denarju. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo skupne zneske in posamezne potrebe za vsakega od mld. otrok, s katero oceno se sodišče druge stopnje strinja in pritožnik pritožbeno nedokazano izpodbija višino posameznih stroškov, katere je navedla predlagateljica. Glede dejstva, da se bodo stroški za prehrano za mld. D. D. s pričetkom njegovega šolskega leta zmanjšali, pa to predstavlja lahko razlog za spremenjene okoliščine, sicer pa se bodo glede na starost obeh otrok stroški le še povečevali glede na to, da bosta otroka z rastjo potrebovala večji obseg novih oblačil, kakor tudi ostale potrebe in zato ocena potreb obeh mld. otrok, po zaključku sodišča druge stopnje ni pretirana. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri oceni ni upoštevalo dejstva, da bosta otroka preživela tudi več časa med izvajanjem stikov pri očetu. V tem obdobju, ko bosta otroka na stikih bo nekoliko večji strošek, potreben strošek za prehrano obeh mld. otrok, katerega pa je sodišče prve stopnje že tako ocenilo na minimalni stopnji. Tako je materialno pravno pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede določitve višine preživnine za vsakega od mld. otrok in pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

12. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vso, v sklepu citirano materialno pravo in sicer določbe členov 138 do 141 DZ glede odločitve o varstvu in vzgoji obeh otrok. Pravilno je uporabilo določbo člena 189 DZ, po kateri se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Pravilno je uporabilo tudi določbo prvega odstavka 141. člena DZ, po katerem ima otrok pravico do stikov z obema staršema in oba starša imata pravico do stikov z otrokom. Pravilno pa je uporabilo tudi določbo drugega in petega odstavka te določbe in je zato materialno pravno pravilno odločilo tudi glede izvajanja stikov. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot jih očita nasprotni udeleženec v pritožbi. Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1).

13. Tako pritožnik kot predlagateljica sta priglasila pritožbene stroške. Pri odločanju o pritožbenih stroških pa sodišče druge stopnje sledi odločitvi sodišča prve stopnje, kjer je sodišče prve stopnje o stroških postopka na prvi stopnji odločilo na podlagi drugega odstavka 55. člena ZNP-1, torej po prostem preudarku. Sodišče prve stopnje je namreč uredilo vsa pomembna družinsko pravna vprašanja med obema otrokoma in staršema, ki so otrokoma in staršema v največjo korist. Sodišče druge stopnje je takšno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo in, ker so sedaj pravnomočno urejena medsebojna razmerja med obema staršema in med otrokoma je zato potrebno, da tudi vsak od udeležencev tega pritožbenega postopka poravna svoje stroške, ki so mu v zvezi s pritožbo in odgovorom na pritožbo nastali.