Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razsodilo, da je ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto učitelj športne vzgoje z omejitvami zakonita in da je ponujeno delo za tožnika ustrezno delo in pri tem pravilno obrazložilo glede očitkov tožnika, da v opisu del in nalog učitelj športne vzgoje z omejitvami, ki mu je bilo ponujeno, ni zajelo osnovne delovne obveznosti učitelja športa vzgoje tj. pouk športne vzgoje. Vzgojno izobraževalno delo v osnovni šoli obsega pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, kar izhaja že iz 38. člena ZOsn, zato zadošča zapis v ponujeni pogodbi o zaposlitvi, da opravlja zaposleni na delovnem mestu učitelj športa z omejitvami naloge, ki so vezane na neposredna izvajanja vzgojno izobraževalnega dela, saj to že po zakonu zajema pouk in ni nobene potrebe po dodatni opredelitvi v opisu del in nalog, da učitelj športne vzgoje izvaja pouk športne vzgoje ali pedagoško delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s sočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2016, nezakonita in da tožeči stranki dne 26. 12. 2016 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ter da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v matično evidenco zavarovancev ter vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in ga razporediti na delovno mesto "učitelj športne vzgoje" z omejitvami s polovičnim delovnim časom, ter mu obračunavati mesečno bruto plačo v višini 1.771,31 EUR in po plačilu davkov in prispevkov tožniku izplačati neto plačo, ter mu za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, od 27. 12. 2016 do ponovnega nastopa dela, izplačati mesečna nadomestila plač, kot je navedeno v točki 3/I. izreka sodbe. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek (II. točka izreka). Odločilo je, da stranki in stranski intervenient sami krijejo svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je kot prepozen zavrnilo tožnikov dokazni predlog, naj prvotožena stranka predloži veljavno sistemizacijo delovnih mest, vključno s sistemizacijo delovnega mesta učitelj športne vzgoje brez omejitev in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče pri presoji pravočasnosti dokaznega predloga ni upoštevalo določbe 84. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec je dokazno breme na njegovi strani. Dokazno breme glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je bila tožniku ponujeno ustrezno delovno mesto je bilo na toženi stranki kot delodajalcu. Tožnik je ves čas postopka trdil, da mu tožena stranka ni ponudila ustrezne zaposlitve, saj ponujeno delo ni obsegalo osnovne delovne obveznosti učitelja športne vzgoje in kljub navedenemu dejstvu, da je dokazno breme na toženi stranki slednja ustreznih dokazov, ki bi potrjevali nasprotno ni predložila. Po mnenju tožnika je njegov tožbeni zahtevek utemeljen že iz razloga, ker tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede domnevno ustreznega ponujenega delovnega mesta in utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonita zastopnica tožene stranke je izpovedala, da naj bi bila edina razlika v sistemizaciji med delovnim mestom učitelja športne vzgoje in učitelj športne vzgoje z omejitvami v tem, da se pri slednjem upoštevajo omejitve tožnika kot invalida III. kategorije invalidnosti, češ da naj bi opisa delovnih mest vsebovala tudi pouk športne vzgoje. Glede na izpoved je tožnik utemeljeno predlagal, da naj tožena stranka predloži sistemizacijo in je bil njegov predlog pravočasen. Pri presoji pravočasnosti pa je potrebno upoštevati tudi namen in učinek prekluzij določen za 286. členu ZPP. Bistveno je, da bi se s predložitvijo sistemizacije za delovno mesto učitelj športne vzgoje brez omejitve, v primerjavi z opisom delovnega mesta učitelj športne vzgoje z omejitvami, ki se nahaja v spisu dalo ugotoviti, ali tožniku ponujeno delo zajema tudi pouk športne vzgoje, kar je za odločitev v predmetni zadevi bistveno. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je povsem neutemeljeno in nepravilno stališče tožnika, da nobena od nalog delovnega mesta učitelj športne vzgoje z omejitvami ne predstavlja osnovne delovne obveznosti učitelja športne vzgoje, tj. pouk športne vzgoje, saj je v opisu del učitelja športne vzgoje z omejitvami izrecno navedeno, da učitelj opravlja naloge, vezane na neposredna izvajanja vzgojno izobraževalnega dela. Vse to izhaja že iz zakona. Takšna razlaga sodišča pa je napačna. Dejstvo je, da v opisu del učitelja športne vzgoje z omejitvami, ki je bilo ponujeno tožniku, niso zajete osnovne delovne obveznosti učitelja športne vzgoje, tj. pouka športne vzgoje, zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in sicer, da naj bi bi opis dela učitelja športne vzgoje z omejitvami zajemal tudi pouk športne vzgoje, čeprav le-ta v opisu dela ni taksativno naštet. Tožnik je zaslišan kot stranka večkrat jasno in nedvoumno poudaril, da v opisu ponujenega dela ni zajet pouk športne vzgoje. Tožena stranka, na kateri je bilo dokazno breme ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede ustreznosti ponujene zaposlitve, ker ni dokazala, da ponujeno delo zajema pouk športne vzgoje. Tožnik meni, da mu je tožena stranka v letu 2016, s konstruiranjem novega delovnega mesta učitelj športne vzgoje z omejitvami, pod pretvezo ponudila enako delo, kot mu je bilo ponujeno že z odpovedano pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove, takrat sicer pod nazivom delovnega mesta učitelj v podaljšanem bivanju. V posledici navedenega je sodišče dejansko stanje, tj. ustrezno oziroma neustreznost ponujene zaposlitve tožniku, zmotno ugotovilo, zaradi česar je izpodbijana sodba nezakonita. Protispisna pa je tudi ugotovitev sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da tožnik sploh ni zatrjeval, da ni zmožen opravljati ponujenega dela. Tožnik je že v prvi pripravljalni vlogi trdil, da bi po sodbi Pd 130/2014 tožena stranka morala tožniku zagotoviti takšno delo, ne pa z nazivom učitelj športne vzgoje ponujati tožniku neustrezno delo, ki lahko samo dodatno poslabša zdravstveno stanje tožnika, kar jasno izhaja iz mnenja Univerze v A., fakultete B. v A. z dne 25. 4. 2011. Prav tako sodišče ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ker se do izvedenega dokaza - mnenja z dne 25. 4. 2011 sploh ni opredelilo, s strani tožnika predlaganega dokaza postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke pa ni izvedlo. Sodišče pa je v izpodbijani sodbi tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, to pa je, da naj bi tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi v skladu s pravnomočno sodbo Pd 130/2014, kar pa ne drži. Tožena stranka bi po mnenju tožnika morala skladno s pravnomočno sodbo tožnika razporediti na delovno mesto učitelj športne vzgoje, ne pa skonstruirati novo delovno mesto učitelj športne vzgoje z omejitvami. Ker je sodišče napačno odločilo o glavni stvari je tudi napačna odločitev o stroških postopka. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z očitanimi bistvenimi kršitvami večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma zmotno uporabo materialnega prava. Tožnik v pritožbi predvsem izpostavlja, da sodišče prve stopnje na vrsto pravnih vprašanj ni odgovorilo oziroma ni sledilo pravnemu naziranju glede materialnopravnih vprašanj tožniku, ki pa jih tožnik razlaga drugače, kot sodišče prve stopnje. Vendar je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo svoja stališča, zato sodišču ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede očitanja absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa tožnik niti ne pojasni, kaj naj bi bilo nasprotje med tistim, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, zato se njegovih pavšalnih trditev sploh ne da preizkusiti. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da stranka lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navaja nova dejstva, predlaga nove dokaze in uveljavlja ugovore zaradi pobotanja in zastaranja, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njegova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnika in razloge pravilno obrazložilo v drugem odstavku 5. točke obrazložitve sodbe. Navedbe tožnika v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti dokaznega predloga upoštevati določbo prvega odstavka 84. člena ZDR-1, ki določa obrnjeno dokazno breme, so irelevantne.

7. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza s postavitvijo neodvisnega izvedenca medicinske stroke, ki ga je predlagal tožnik. Obrazložilo je, da je nepotrebna določitev izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki naj bi se opredelil do ustreznosti del po ponujeni sporni pogodbi o zaposlitvi glede na dejstvo, da tožnik niti ni trdil, da ni bil zmožen opravljati ponujeno delo, niti ni navajal, katere od opredeljenih delovnih nalog zanj, po njegovi oceni niso ustrezne, temveč je izpodbijal predvsem, da v opisu delovnih nalog niso zajete osnovne delovne obveznosti učitelja športne vzgoje, tj. "pouk športne vzgoje", kar pa ni predmet presoje sodnih izvedencev za medicino.

8. Toženi stranki je bilo na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 130/2014 z dne 22. 9. 2015 naloženo, da tožnika za čas od 28. 12. 2009 dalje prijavi v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ga pozove nazaj na delo ter vzpostavi delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter tožnika razporedi na delovno mesto učitelj športne vzgoje z omejitvami: brez fleksijskih obremenitev ledvene hrbtenice, brez stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, brez dvigovanja bremen nad 10 kg, brez kontaktnih športov, brez orodne telovadbe, brez hitrih rotacijskih gibov v ledveni hrbtenici ter s specificiranimi omejitvami pri posameznih športih, s polovičnim delovnim časom. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tovrstno obveznost tožena stranka realizirala, ko je tožniku vročila redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 10. 2016 iz razloga invalidnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, s polovičnim delovnim časom na delovnem mestu učitelj športne vzgoje z omejitvami. Tožena stranka je ob upoštevanju pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 563/2009 z dne 7. 9. 2011, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami in s polovičnim delovnim časom, sistemizirala delovno mesto "učitelj športne vzgoje z omejitvami". S takšno sistemizacijo je soglašalo tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in hkrati je tožena stranka zaprosila za ugotovitev tožnikove preostale delovne zmožnosti in prejela odgovor ZPIZ-a z dne 13. 10. 2016, da je bilo na podlagi dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije v C. ugotovljeno, da je tožnik zmožen za delo učitelj športa z omejitvami s polovičnim delovnim časom. Glede na navedeno so neutemeljene tožnikove trditve, da tožena stranka ni izvršila pravnomočne sodbe opr. št. Pd 130/2014 z dne 22. 9. 2015 in da mu je v podpis ponudila neustrezno pogodbo o zaposlitvi.

9. Povsem neutemeljene so pritožbene trditve, da je tožena stranka s sistemizacijo delovnega mesta učitelj športne vzgoje z omejitvami, pod pretvezo tožniku ponudila enako delo kot mu je bilo ponujeno z nazivom delovnega mesta učitelj v podaljšanem bivanju, za katero pa je sodišče že ugotovilo, da je neustrezno (delovno mesto učitelj v podaljšanem bivanju). Iz predloženih opisov delovnih mest za učitelja športne vzgoje z omejitvami (priloga B16) in delovnega mesta učitelj v podaljšanem bivanju (B17), ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo in ocenilo (tretji odstavek 7. točke obrazložitve sodbe) izhaja, da opisa delovnih mest nista identična. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 20. 10. 2016 za delovno mesto učitelj športne vzgoje z omejitvami, v celoti upošteva omejitve, ki izhajajo iz izreka sodbe Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 130/2014 z dne 22. 9. 2015 in zakaj sodišče ocenjuje, da ponujeno delo ustreza tožnikovi usposobljenosti in delovni zmožnosti.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve tožnika, da se sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. V skladu z načelom proste presoje o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP), odloči sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila dokazna ocena vsebinsko neprepričljiva.

11. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 s sprem.) v 119. členu določa, da je določena vrsta nalog skupna vsem učiteljem in sicer obsega delovna obveznost učitelja pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, vajenci, dijaki oziroma študenti višjih šol, pripravo na pouk, popravljanje in ocenjevanje izdelkov in drugo delo, potrebno za uresničitev izobraževalnega programa in je tako opis del in nalog v določenem obsegu nujno identičen za vse učitelje. Glede na določbo drugega odstavka 29. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn, Ur. l. RS, št. 12/96 s sprem.), se z učnim načrtom določijo vsebina predmeta, standardi znanj in cilji pouka pri predmetih, kar pomeni, da gre za predpisan dokument, ki je vezan na posamezen predmet in niti ne more biti individualno prilagojen posameznemu učitelju in njegovim delovnim zmožnostim. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog tožnika, da naj tožena stranka v spis vloži učni načrt, ki bi ga tožnik moral izvajati po ponujeni sporni pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delovno mesto učitelj športne vzgoje z omejitvami, že po zakonu zajema pouk športne vzgoje in ni nobene potrebe po dodatni opredelitvi v opisu delovnega mesta, namreč da učitelj športne vzgoje izvaja pouk športne vzgoje ali pedagoško delo, kar je trdil tožnik.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je ponujena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto učitelj športne vzgoje z omejitvami z dne 20. 10. 2016 zakonita in da je ponujeno delo za tožnika ustrezno delo in pri tem pravilno obrazložilo glede očitkov tožnika, da v opisu del in nalog učitelj športne vzgoje z omejitvami, ki mu je bilo ponujeno, ni zajelo osnovne delovne obveznosti učitelja športa vzgoje tj. pouk športne vzgoje. Sodišče prve stopnje je pravilno v obrazložitvi utemeljilo, da obsega vzgojno izobraževalno delo v osnovni šoli pouk in druge oblike organiziranega dela z učenci, kar izhaja že iz 38. člena ZOsn, in da zato zadošča zapis v ponujeni pogodbi o zaposlitvi, da opravlja zaposleni na delovnem mestu učitelj športa z omejitvami naloge, ki so vezane na neposredna izvajanja vzgojno izobraževalnega dela, saj to že po zakonu zajema pouk in ni nobene potrebe po dodatni opredelitvi v opisu del in nalog, da učitelj športne vzgoje izvaja pouk športne vzgoje ali pedagoško delo, kot to zmotno meni tožnik.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP), odgovor na pritožbo pa ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato jih tožena stranka krije sama (155. člen ZPP).