Jedro

Mejni ugotovitveni postopek se za mejaša soseda ne konča s podpisom zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku, v kolikor se odločba o ugotovljenih spremembah nanaša tudi na z njegove strani zatrjevane pravice na zemljišču, ki mu jih je predlagatelj mejnega ugotovitvenega postopka s sporazumno ugotovljeno mejo priznal in je zato upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 5. 3. 2002 se odpravi, ter zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Območne geodetske uprave A, Izpostava A z dne 10. 10. 2001, s katerim je prvostopni organ zavrgel predlog za obnovo postopka prenosa posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra, ki je bil uveden dne 16. 2. 2000. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je tožnik vložil predlog za obnovo postopka na podlagi 1., 2., 5. in 10. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožena stranka ugotavlja, da je v obravnavanem primeru zahtevo za prenos posestne meje podal AA, lastnik parcel št. 903/1, 904/2 in 903/2, vse k.o. B. Mejni ugotovitveni postopek se je končal s podpisom zapisnika z dne 21. 8. 2000, tako s strani pooblaščenca AA, kot s strani tožnika lastnika parc. št. 908 in 909. Tako podpisan zapisnik pa je podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi. Prvostopni upravni organ je zaradi sprememb v vrsti rabe zemljišč, nove oštevilčbe parcel in spremenjene površine parcel št. 903/1, 903/2 in 904/2 izdal odločbo z dne 8. 1. 2001. Iz navedenega pa je razvidno, da je tožnik v postopku prenosa posestne meje v naravo sodeloval le zaradi ugotovitve meje med navedenimi parcelami, ter je svojo pravico sodelovanja izčrpal s podpisom zapisnika o prenosu posestne meje v naravo po podatkih zemljiškega katastra. Prenos posestne meje v naravo se konča z zapisnikom, v konkretnem primeru se je končal z odločbo le zaradi ugotovitve sprememb parcel, ki so v lasti AA. Velikost, vrsta rabe, oštevilčba in katastrski razred parcel št. 903/1, 903/2 in 904/2 so stvar le lastnika zemljišč AA, ne pa tudi pritožnika, zato je predlog za obnovo postopka vložila neopravičena oseba. Tožena stranka se zaradi navedenega ne spušča v presojo, ali je pritožnik izkazal okoliščine, na katere se opira predlog za obnovo postopka.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so v prvostopenjski in drugostopenjski odločbi napačno ugotovljena dejstva, saj obe zaključujeta, da tožnik ne more biti stranka v postopku, ker meritorna prvostopenjska odločba z dne 8. 1. 2001 ne odloča o tožnikovih pravicah, ampak naj bi šlo pri njej le za ugotavljanje sprememb katastrskih podatkov pri zemljišču, ki je v lasti tožnikovega soseda AA. Ta ugotovitev pa je napačna, saj ureja spremembe tako na zemljišču AA, kot tožnika. Tožeča stranka glede meje, ki je bila ugotovljena z mejnim ugotovitvenim postopkom, nima pripomb, pač pa je prvostopni upravni organ z odločbo z dne 8. 1. 2001 spremenil oštevilčenje parcel in dejansko prestavil parcelno mejo med zemljišči AA in tožnika. Pri ugotovitvi meje v naravi, kot izhaja iz zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 21. 8. 2000, sta soseda s pomočjo upravnega organa ugotovila mejo med svojima zemljiščema po mejnikih št. 61, 62 in 63. Odločba z dne 8. 1. 2001 pa te meje ne upošteva, ampak potegne mejo po točkah 61 in 64. Na zemljišču, ki je v izključni lasti tožnika, je geodetski organ s sporno odločbo vzpostavil parcelo št. 903/1. Tako se določena meja iz zapisnika, glede na sporno odločbo, v celoti nahaja med dvema parcelama AA. Tožena stranka ni imela pravne podlage za uporabo točke 3.b 12. člena Navodila za ugotavljanje in zamejničenje posestnih meja parcel (v nadaljevanju: Navodilo). Odločba z dne 8. 1. 2001 nedvomno posega v pravice tožnika. Tožena stranka je zato napačno predlog tožnika za obnovo postopka zavrgla oziroma zavrnila njegovo pritožbo. Pri presoji pravne podlage predloga za obnovo postopka je treba tudi upoštevati, da je stranka vložila predlog za obnovo postopka skupaj z zahtevo za vročitev odločbe in je bil predlog za obnovo postopka vložen tudi iz razloga iz 9. točke 260. člena ZUP. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranka z interesom v tem postopku AA na tožbo ni odgovoril. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka - prenosa posestne meje v naravo.

Po določbi 1. odstavka 267. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, predlog najprej preizkusi ali je dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. V konkretnem primeru tožena stranka svojo odločitev opira na citirano določbo 267. člena ZUP, ker meni, da je tožnik - mejaš svojo pravico do sodelovanja v mejnem ugotovitvenem postopku, ki ga je sprožil sosed AA, izčrpal s podpisom zapisnika o prenosu posestne meje v naravo.

Presoja tožene stranke bi bila nedvomno pravilna, v kolikor bi se mejni ugotovitveni postopek končal s podpisom zapisnika in bi se odločba z dne 8. 1. 2001 nanašala le na ugotovitve sprememb parcel, ki so v lasti AA. Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnikov sosed AA vložil zahtevo za ureditev posestne meje s sosednjimi parcelami po 33. členu Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74, 42/86, v nadaljevanju: ZZkat). Meja med tožnikom in AA - kot predlagateljem se je uredila s soglasjem obeh lastnikov, ugotovile in zamejničile so se mejne točke na posestnih mejah parcel, o čemer se je sestavil ugotovitveni zapisnik, ki so ga podpisali vsi prizadeti lastniki (1. in 2. odstavek 14. člena ZZkat). Po svoji vsebini je ta zapisnik soglasje lastnikov parcel o nespornem poteku posestne meje v naravi, je torej civilno pravna listina, ne pa upravni akt, ki bi se ga dalo izpodbijati v upravnem sporu.

Ugotovitveni zapisnik, sestavljen in podpisan po določbi 2. odstavka 14. člena ZZkat, je podlaga za evidentiranje posestnih meja v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi (3. odstavek 14. člena ZZkat) in ima po mnenju teorije status izvršilnega naslova. Pri evidentiranju soglasno ugotovljene meje v zemljiškem katastru pa je upravni organ (pri postopkih vzdrževanja zemljiškega katastra po 24. - 32. členu ZZkat) vezan na določbe Navodila (Uradni list SRS, št. 2/76), ki organu nalagajo, da obstoječe stanje v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi upošteva (12. člen Navodila). V obravnavanem primeru je razvidno, da je bilo ugotovljeno, da soglasno ugotovljena meja ni enaka kot katastrska, ter je zato ugotovljeno stanje posledica dejansko izvršenih sprememb. Organ je v skladu z Navodilom (12. člen 3. odstavek točka b) v zemljiško katastrskem načrtu ugotovil mejo, kot je bila nesporno ugotovljena z zapisnikom, obenem pa je kot posestno mejo evidentiral tudi mejo, ki jo izkazuje zemljiško - katastrski načrt. Del zemljišča med tako ugotovljenima mejama je postal nova parcela (903/1), za katero se do izvedbe zemljiškoknjižnega prenosa vodi kot nosilec pravic zemljiškoknjižni lastnik parcele, iz katere je nastala nova parcela. Z odločbo z dne 8. 1. 2001 je torej prvostopni organ ustanovil novo parcelo 903/1 na zemljišču, za katerega je bilo nesporno med obema lastnikoma v mejnem ugotovitvenem postopku ugotovljeno, da je last tožnika. Tožena stranka torej neutemeljeno navaja, da so ugotovljene spremembe parc. št. 903/1, 903/2 in 904/2 le stvar lastnika teh zemljišč AA, ne pa tudi tožnika. V obravnavanem primeru namreč odločba z dne 8. 1. 2001 ni odločba o parcelaciji, za katero je sodna praksa zavzela stališče, da je v postopku parcelacije mejni ugotovitveni postopek del postopka parcelacije (27. člen ZZkat), vloga soseda kot mejaša pa se v tem postopku izčrpa s podpisom zapisnika o mejnem ugotovitvenem postopku, kot zmotno meni tožena stranka. Odločba z dne 8. 1. 2001 namreč ustanavlja na zemljišču, za katerega sta oba lastnika zemljišč nesporno ugotovila, da je tožnikovo, parcelo, ki bo na podlagi le-te zemljiškoknjižno vpisana na AA, vendar le do tedaj, dokler ne bosta s tožnikom izposlovala pravnega naslova za prenos lastnine. Odločba po svoji naravi pomeni del mejnega ugotovitvenega postopka in dokončanje mejnega ugotovitvenega postopka pri organu, ki vodi kataster. Ker pa se nanaša tudi na pravice tožnika kot stranke v mejnem ugotovitvenem postopku (13. člen ZZkat), je tožnik tudi upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).