Jedro

Ker je odločba o priznanju in odmeri starostne pokojnine postala pravnomočna, je toženec tožničino zahtevo za novo odmero pokojnine, ker v pokojninsko osnovo niso bila všteta izplačila dohodka iz naslova dobička, izplačanega v letu 1992, od katerega so bili plačani tudi prispevki, utemeljeno zavrgel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 4. 3. 2011 in sklep št. ... z dne 23. 11. 2010, ter da je toženec dolžan tožnici na novo odmeriti starostno pokojnino od 1. 8. 2005 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva znesek v višini 374,27 SIT oziroma 2647,00 EUR, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe, in da je toženec dolžan tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 1. 8. 2005 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki teče od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine vse do plačila in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je na podlagi odločbe toženke z dne 16. 8. 2005 pridobila pravico do starostne pokojnine od 1. 8. 2005 dalje in bila prepričana, da je bila starostna pokojnina odmerjena skladno s predpisi in veljavno zakonodajo, saj je toženki zaupala, sama pa ni razpolagala z znanjem, da bi lahko preverila pravilnost obračuna odmerjene pokojnine. Tožnici ni bilo znano, da ji toženka pri odmeri pokojnina ni upoštevala vse plače in druge prejemke, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili plačani s strani delodajalca tožnice tudi vsi prispevki. Toženka pri izračunu pokojninske osnove ni upoštevala zneska iz naslova obveznic podjetja, ki ji ga je leta 1992 plačal delodajalec A d.d., kljub temu, da so bili od tega zneska obračunani in plačani vsi prispevki. Tožnica meni, da pravno podlago v tej zadevi predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 5. členu določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtuljive pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče vzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa citirani zakon. Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja tudi iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavlja pravice v primerih nastopa zavarovanega rizika. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih samih zavarovancev. Zavarovanci utemeljeno pričakujejo, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, odrazili v višini same pokojnine. Načelo pravnomočnosti pomeni, da ni mogoče posegati v odločbo iz leta 2005, torej za nazaj od priznanja pravic. Tožnica trdi, da je to vedno mogoče storiti za naprej in da je potrebno vsako vlogo obravnavati kot nov zahtevek. Načelo pravnomočnosti in načelo retroaktivnosti nista absolutni načeli, kar je večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče v svojih odločitvah, pri čemer je v danem primeru utemeljena vsaj odločitev za naprej, in sicer, da toženka v bodočih pokojninskih dajatvah upošteva to, v kar v odločbi še ni upoštevala in o čemer še ni odločala z odločbo. Dejstvo, da je bilo o pravici ali o njenem posameznem delu že odločeno, ne pomeni, da so zaradi tega pravice, ki izhajajo iz plačila prispevkov izgubljene, oziroma da jih zavarovana oseba ne more več uveljaviti. Upravičenec ima vedno, ko del plač ni bil upoštevan v pokojninsko osnovo in hkrati ni bilo ugotovljeno, da gre za prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, možnost o tem zahtevati novo odločitev. Takšne odločitve ZPIZ-1 ne onemogoča, saj nima nobene določbe po kateri se pri oblikovanju pokojninske osnove ne bi upoštevali vsi dohodki, ki jih določa 39. člen ZPIZ-1. Odločitev je pravnomočna le v delu in za tiste dohodke, ki so navedeni in so bili upoštevani ali pa izločeni po predpisanem postopku, ne pa tudi za druge dohodke, zato ne gre za isto dejansko stanje. V danem primeru je bil vložen nov zahtevek, na podlagi novega dejanskega stanja, to je Zapisnika o opravljeni reviziji na ZPIZ-u, št. ... z dne 4. 2. 2009 in novo javljenih podatkov, o katerem je potrebno odločiti po vsebini, podlaga zato pa je tudi 125. člen ZUP. Tudi po določbah 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2008 in naslednji), ki določa, da se podatki lahko naknadno spremenijo, če pristojni organ naknadno, na predpisan način, ugotovi spremembo podatkov ter tudi v primeru, če se s preverjanjem podatkov ali kako drugače ugotovi, da so v matični evidenci vpisani nepravilni, netočni ali nepopolni podatki je možna naknadna sprememba podatkov. Toženka strogo uporablja ZUP, tolmači ga ozko, nepravilno in vedno v škodo zavarovancev. Od posameznika je nemogoče pričakovati, da v 15 dneh od prejema odločbe toženke, ko ima možnost za pritožbo, preveri pravilnost le-te, pri čemer v odločbi, v kateri so navedeni samo členi, ni ne v izreku, ne v obrazložitvi navedeno, da je karkoli sporno oziroma, da je toženka uporabila drugačne podatke, kot so bili sporočeni s strani delodajalca zavarovancu. Posameznik bi moral razpolagati s plačilnimi listi za 35 do 40 let nazaj, pri čemer obveznost zavarovancev ni, da bi hranili plačilne liste, temveč je to obveznost delodajalca in toženke, ki bi morala sproti usklajevati te podatke. Če zavarovanec ugotovi, da je prišlo do napačne uporabe zakona ali napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in samovoljnega ravnanja lahko vloži nov zahtevek, saj je nedopustno, nepravično in v nasprotju z načelom materialne resnice, da bi zavarovanec izgubil določeno pravico za v naprej in za vedno. ZPIZ-1 nima posebne določbe, da je možen določen postopek v teh primerih, vendar pa tudi nima določbe, da to ni mogoče in v tem primeru je zahtevek zavarovanca utemeljen vsaj v delu, ki se nanaša na obdobje od vložitve zahteve za ponovno odmero pokojnine dalje. Toženka ni ravnala v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka, po katerem mora organ varovati pravice strank. Gre za sprenevedanje toženke, zlasti ob upoštevanjem njene raznolike prakse v teh primerih in pomeni grob poseg v ustavno načelo enake obravnave in nesprejemljivo prenašanje odgovornosti toženke na tožečo stranko, ki na vnos podatkov ni imela vpliva in tudi ni bila seznanjena z odločitvijo toženke o izločitvi zneskov plač, čeprav se je zadeva nanašala tudi nanjo. Enaka obravnava je ustavna pravica, ki je varovana z Ustavo RS, poseg v to ustavno pravico je podan tudi v primeru, če posameznik, ki sicer izpolnjuje z zakonom določene pogoje, zaradi neustavnega oziroma nezakonitega postopka te svoje pravice ne bi mogel uveljavljati. Možen je zaključek, da toženka ni imela podlage za zavrženje zahtevka tožnice za nov (ponovni) izračun starostne pokojnine na podlagi podatkov, sporočenih v letu 2009 na obrazcih M4/M8 za leto 1992, posledično pa je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka nepravilna. Naslovno sodišče je v podobnih primerih, ko so se zavezanci pritožili zoper odločbe toženke o novi odmeri pokojnine, ob upoštevanju odločbe Ustavne sodišča RS, št. U-I-392/98 že zavzelo stališče, da so bili zneski iz naslova dobička družbe, izplačani v letu 1992 v skladu z osnovami in merili, ki so v spornem obdobju veljali za delitev plač, kar posledično zahteva vštetje tudi teh zneskov v pokojninsko osnovo zaradi višje odmere pokojnine, sedaj z izpodbijano sodbo pa je sodišče sprejelo povsem drugačno stališče. Iz sodb Ps 417/2008 in Ps 684/2008 izhaja stališče, da je citirani zapisnik o opravljeni reviziji razlog za nov postopek pri toženki in sicer za novo odmero pokojninske osnove, izračunane na podlagi dohodka izplačanega v obliki vrednostnih papirjev. Temu mnenju je večkrat pritrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče predvsem z obrazložitvijo, da je glede na temeljna načela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zlasti pogojenosti pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, po temelju zahtevek zavarovancev po vključitvi izplačil iz dohodka iz leta 1992 v pokojninsko osnovo in novo odmero pokojnine, pravilen in utemeljen. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 16. 8. 2005 o vštetju obveznic v pokojninsko osnovo tožeče stranke ni bilo odločeno, zato odločitev v tem delu ni mogla postati niti dokončna niti pravnomočna (kot npr. v sodbah Psp 568/2008, Psp 814/2007, Ps 2198/2008) in je tako odločba toženke z dne 4. 3. 2011 že z sklepom z dne 23. 11. 2010 nezakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 4. 3. 2011, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper sklep Območne enote Koper z dne 23. 11. 2010. Z navedenim sklepom je Območna enota Koper odločila, da se zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrže. Iz upravnega spisa tožene stranke in po ugotovitvah sodišča prve stopnje je razvidno, da je bila tožnici z odločbo z dne 16. 8. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 8. 2005 dalje. Tožnica zoper navedeno odločbo ni vložila pritožbe, tako da je ta po preteku 15-dnevnega roka od vročitve (5. 9. 2005) postala pravnomočna. Tožnica je dne 19. 2. 2010 vložila zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem zneska 2.647,00 EUR izplačanega v letu 1992, v pokojninsko osnovo, na podlagi katerega pa je bil pri Območni enoti Koper dne 23. 11. 2010 izdan sklep o zavrženju starostne pokojnine v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno obrazložilo razloge pravilnega ravnanja toženke glede zavržene vloge tožnice. Z navedenimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da se z novo zahtevo o ponovni odmeri starostne pokojnine ne bi posegalo v pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine. V 4. točki 129. člena ZUP je določeno, da organ zahtevo zavrže, če se v isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile z njo naložene določene obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero opira zahtevek nista spremenila. V danem primeru je bilo glede starostne pokojnine, tako glede same pravice kakor višine te dajatve, že pravnomočno odločeno. Ni mogoče govoriti o tem, da se pravnomočnost ne more raztezati na dohodek tožnice in naslova dobička izplačanega v letu 1992. Tožnici je bila z odločbo priznana pravica do starostne pokojnine, z njo je bilo odločeno o višini pokojnine, ta je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. ZPIZ-1, ki se kot pravni predpis uporablja v predmetni zadevi, v 1. odstavku 39. člena določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma od zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerih koli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša, v 4. odstavku pa, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V kolikor je toženec pokojninsko osnovo izračunal v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je bila starostna pokojnina odmerjena napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov je namenjen sistem pravnih sredstev, ker zoper odločbo ni bila vložena pritožba je ta postala pravnomočna. Pravnomočna odločba res ni absolutno nespremenljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi, vendar v tem primeru tudi izredno pravno sredstvo ni bilo vloženo. Tožnica je le na podlagi podatkov, ki so ji sicer bili znani že pri izdaji pravnomočne odločbe, tožnica navaja, da so ji bili znani od 16. 11. 2007, ko je pridobila obrazec M-4/M-8 podala dne 9. 2. 2010 zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine.

Stališče sodne prakse je jasno. Če zavod pritožbo upokojenca zoper zavrženje njegove zahteve o ponovni odmeri starostne pokojnine zavrne, upokojenec spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine ne more doseči drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in to v zakonsko določenih rokih. Takšno stališče izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS v številnih sodbah (VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012; VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012; VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012; VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011, VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2012, itd). Tako pritožbeno sodišče tudi ne more slediti pritožbeni navedbi, da je kršeno splošno načelo enakosti pred zakonom in tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o neenaki obravnavi zavarovancev in s tem podane kršitve temeljnih človekovih pravic, niti o kršitvi načela zaupanja v ustavo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da se morajo vplačani prispevki odražati v obsegu, na teh prispevkih temelječih pravic. Pravica do pokojnine uživa tudi dvojno ustavno varstvo. Varovana je s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). V predmetni zadevi ne gre za poseg v ustavno varovano pravico do socialne varnosti ali za poseg v lastninsko pravico. Obe ustavni kategoriji sta bili ob odmeri pokojnine pri tožnici upoštevani. V predmetni zadevi je bila zahteva v predsodnem postopku zavržena – takšna odločitev s strani sodišča prve stopnje je potrjena, ker je bilo o zadevi že odločeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, s katerim se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi z 154. členom ZPP, tožnica, ki v pritožbi ni uspela, sama krije stroške pritožbe.