Jedro

Ker pri tožniku do spremembe delazmožnosti (invalidnost) in do telesne okvare ni prišlo v času obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč sta posledici poškodbe v otroštvu, nima pravic iz invalidskega zavarovanja in pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke, obe izdani 17. 4. 2008 in odločba z dne 7. 8. 2008, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, da se ugotovi, da je pri tožniku podana najmanj 50 % telesna okvara in ima tožnik pravico do invalidnine za telesno okvaro in, da je toženka dolžna o obeh pravicah izdati ustrezno odločbo, v roku 15 dni, pod izvršbo ter sklenilo, da stroški zastopanja tožnika bremenijo proračun.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz pritožbe je mogoče razbrati, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi tega, ker je sodišče samo ugotavljalo dejansko zdravstveno stanje tožnika čeprav za to ni usposobljeno. Pri tem je napačno povzelo tožnikove navedbe v pisnih vlogah. Meni, da je napačna ugotovitev, da pri tožniku do sprememb v njegovi delovni zmožnosti v času zavarovanja ni prišlo, saj objektivno ugotavljanje dejanskega stanja brez postavitve izvedenca ni mogoče. Nadalje meni, da sodišče ni navedlo pravno podlago za stališče, da bi bilo invalidnost mogoče ugotoviti le v primeru poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja v času zavarovanja in je pri tem napačno uporabilo določbo 60. čl. ZPIZ-1. Pri tožniku je nastopilo zdravstveno stanje, zaradi katerega ni zmožen za delo. Ker sodišče ne navede zadostnih razlogov za svojo odločitev, sodbe ni mogoče preizkusiti. Enake očitke ima pritožba glede odločitve, ki se nanašajo na telesno okvaro in priznanja invalidnine za telesno okvaro. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ne tistih, ki jih navaja pritožba in ne tistih, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

Glede očitkov, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb postopka.

Sodišče prve stopnje samo zaradi zavrnitve predlagane dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni kršilo določb postopka in v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni bistvene kršitve določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ker sodišče samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. čl. ZPP) in zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati. Le v primeru, da bi sodišče ocenilo, da iz medicinske dokumentacije in iz izvedenskih mnenj tožene stranke izhaja, da so izvidi in mnenja nejasna, nepopolna, sama s seboj v nasprotju ali je v nasprotju eno mnenje ali z drugim mnenjem ali izvidom in bi nastal utemeljen dvom v pravilnost takšnih izvidov in mnenj in bi navedene listine ne dale zanesljive dejanske podlage za pravilno uporabo materialnega prava iz 60. in 143. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), bi moralo sodišče dvom o resničnosti tožnikovih zdravstvenih težav in njegovem zdravstvenem stanju odstraniti. Po potrebi tudi s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Pritožbeno sodišče pri tem še poudarja, da sta invalidski komisiji prve in druge stopnje v skladu z določbo 266. čl. ZPIZ-1 izvedenska organa toženke, njuna sestava, delo ter postopek pred izdajo izvedenskega mnenja in pri podaji le tega pa so določeni v Pravilniku o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov ZPIZ Slovenije (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 113/2002). V sodnem postopku mnenje invalidske komisije prve in druge stopnje resda ne predstavlja izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. čl. ZPP, saj ima tak značaj le izvedensko mnenje izvedenca, ki ga v postopku določi razpravljajoče sodišče, vendar ta mnenja niso brez dokazne vrednosti, saj predstavljajo listinske dokaze. Gre za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je poverjeno z zakonom, gre torej za javne listine po 1. odst. 224. čl. ZPP. Za dejstva ugotovljena z javno listino se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je dokazovati, da so v jasni listini dejstva neresnično ugotovljena ali, da sama listina nepravilno sestavljena (3. odst. 224. čl. ZPP).

Pritožba sodišču prve stopnje smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi bila obrazložitev do te mere pomanjkljiva, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi v odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni, ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ne more slediti zgoraj navedeni pritožbeni navedbi, saj je sodišče prve stopnje obsežno navedlo razloge za svojo odločitev in jih tudi v zadostni meri obrazložilo. Tako glede invalidnosti, kakor tudi glede telesne okvare.

K ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, to pa izhaja tudi iz listin v upravnem spisu, je razvidno, da je tožnik leta 1970 ob starosti 8 let dobil udarec v desno oko in od takrat na to oko ne vidi ničesar. Januarja leta 1977 je bil hospitaliziran na infekcijski kliniki zaradi rubelle in mu je bila postavljena diagnoza: glavkom desnega očesa s slepoto le tega. Zaradi atrofije desnega zrkla so mu 24. 7. 2007 odstranili desno oko in vstavili protezo. Iz izvida oftalmologa iz decembra 2007 izhaja, da gre pri tožniku za stanje po vstavljeni očesni protezi desno, ostrina vida levega očesa s korekcijo pa je normalna. Tožnik je nazadnje opravljal delo „kamnoseštvo – obnova in izdelava portalov“. Tožena stranka je z dokončno odločbo z dne 7. 8. 2008 odločila, da pri tožniku ni podane invalidnosti po 60. čl. ZPIZ-1, saj pri njemu ni podanih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost zagotovitve oz. ohranitve delovnega mesta in sicer glede na to, da je bil že ob nastopu dela za to delo nesposoben, prav tako pa tožnik za 30 % telesno okvaro, ki je posledica poškodbe izven dela, pravice do invalidnine glede na določilo 144. čl. ZPIZ-1 ne more pridobiti, saj ni podane najmanj 50 % telesne okvare. Telesna okvara pa je nastala pred zavarovanjem, kar tudi onemogoča pridobitev pravice do invalidnine glede na 144. čl. ZPIZ-1. Po mnenju pritožbenega sodišča je v predmetni zadevi odločilno, da pri tožniku po vstopu v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni prišlo do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja ne glede invalidnosti, ne glede telesnih okvar. Tožnik zaradi poškodbe desnega očesa na to oko ne vidi od svojega 8. leta, na drugo oko pa z korekcijo normalno vidi, drugih zdravstvenih težav, ki bi vplivale na invalidnost oz. telesno okvaro pa ne navaja, niti tekom upravnega postopka pri toženi stranki niso bile ugotovljene, niti o tem ne obstaja nobena medicinska dokumentacija.

Sodišče prve stopnje je navedeno dejansko stanje popolnoma obrazložilo in takšno sprejema tudi pritožbeno sodišče, ob tem je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Glede invalidnosti je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 60. člena ZPIZ-1 kjer je podana definicija invalidnosti in kjer je izrecno določeno, da mora priti do sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca. Tožnik v času poškodbe in izgube vida na desnem očesu ni imel status zavarovanca saj je ta status pridobil šele ob vstopu v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tako je opredeljen tudi pojem zavarovanca v 8. členu ZPIZ-1. Podobno določa ZPIZ-1 v 143. členu, ko opredeljuje kdaj je podana telesna okvara saj mora ta nastati med zavarovanjem (2. odst. 143. člena ZPIZ-1), da zavarovanec pridobi pravico do denarnega nadomestila za to okvaro.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. čl. ZPP v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP je sklenilo, da pritožnik krije stroške pritožbe sam.