Jedro

Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v zvezi s tožnikovim (ne)izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla le, da je tožnik z odjavo subvencioniranega tovornega vozila MERCEDEZ BENZ iz prometa pred iztekom roka, pri čemer vozilo ni bilo več prijavljeno v promet, kršil določila javnega razpisa in pogodbe. Ob tem sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni navedla, katero določilo Pogodbe o sofinanciranju z dne 2. 12. 2013 naj bi bilo z opisanim ravnanjem tožnika kršeno.

Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da v konkretnem primeru ostaja nejasno, katerih pogodbenih zavez tožnik ni izpolnil in ali naj bi do kršitve pogodbe prišlo zaradi odjave ali izgube lastništva subvencioniranega vozila. Sodišče tako utemeljenosti tožbenih navedb ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka iz sedme točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Eko sklada, Slovenskega okoljskega javnega sklada 36028-72/2019-6 z dne 20. 8. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Eko sklad (v nadaljevanju tudi tožena stranka) zavrnil vlogo tožnika za pridobitev nepovratne finančne vzpodbude za pnevmatike višjega energijskega razreda pri tovornih vozilih in avtobusih (1. točka izreka). Posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik 3. 12. 2019 oddal vlogo za dodelitev nepovratne finančne vzpodbude na Javni poziv 77SUB-PN19, pri čemer je tožnik s podpisom vloge izrazil strinjanje z izjavo o izpolnjevanju in sprejemanju pogojev, med drugim tudi, da ni kršitelj pogodbe, na podlagi katere je bila izplačana pomoč po javnem razpisu 23SUB-CTP13. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik odjavil iz prometa subvencionirano tovorno vozilo MERCEDEZ BENZ, pri čemer vozilo ni bilo več prijavljeno v promet, s čimer je tožnik kršil določila javnega razpisa in pogodbe, zaradi česar je vrnil subvencijo za navedeno vozilo. Navaja, da je v 7. točki Javnega poziva 77SUB-PN19 določeno, da so Splošni pogoji poslovanja Eko sklada (v nadaljevanju Splošni pogoji) sestavni del javnega poziva. Splošni pogoji v drugem odstavku 3. člena določajo, da do vzpodbud Eko sklada med drugim niso upravičeni tisti, ki imajo zapadle finančne obveznosti do Eko sklada ali ne izpolnjujejo drugih pogodbenih zavez po pogodbah, sklenjenih z Eko skladom. Citira šesto alinejo četrtega odstavka 4.b točke Javnega poziva 77SUB-PN19, v skladu s katero se nepovratna finančna vzpodbuda ne dodeli vlagateljem, ki imajo zapadle finančne obveznosti do Eko sklada ali ne izpolnjujejo drugih pogodbenih zavez po pogodbah, sklenjenih z Eko skladom ter kršiteljem pogodbe, na podlagi katere je bila izplačana pomoč po Javnem razpisu 23SUB-CTP13 in je bil prejemnik dolžan prejeta sredstva vrniti in plačati pogodbeno kazen, ker v naslednjih desetih letih od dneva pogodbene kršitve ne more zaprositi za dodelitev pomoči. Toženka je tožnika s poročilom z dne 13. 3. 2020 seznanila. Tožnik pa se je v odgovoru skliceval na sodbo Okrajnega sodišča v Grosuplju P 23/2019, s katero je sodišče zavrnilo zahtevek tožene stranke po plačilu pogodbene kazni, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ni kršil pogodbe s toženo stranko, saj je do odjave vozila prišlo zaradi naključnega uničenja vozila in ne po krivdi tožnika. Toženka sklepno ugotavlja, da je tožnik kršil Pogodbo o sofinanciranju z dne 2. 12. 2013. Sklicuje se na 13. točko obrazložitve prej navedene sodbe, iz katere izhaja, da je tožnik z odjavo vozila kršil pogodbeno zavezo. Navaja, da je tožnik vrnil prejeto subvencijo po več pozivih tožene stranke. Glede na navedeno ugotavlja, da pogoji za dodelitev vzpodbude po Javnem pozivu 77SUB-PN19 niso izpolnjeni, zato je vlogo tožnika zavrnila.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri citira šesto alinejo četrtega odstavka 4. točke Javnega poziva 77SUB-PN19 ter pojasni, da ne zapade pod nobeno izmed tam navedenih kategorij. Pri tem se sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Grosuplju P 23/2019 z dne 5. 12. 2019, s katero je sodišče pravnomočno zavrnilo zahtevek Eko sklada po plačilu pogodbene kazni iz razloga, ker tožnik ni kršil sklenjene pogodbe, saj je do odjave vozila prišlo zaradi naključnega uničenja, in ne zaradi krivde tožnika. Citira 18., 19. in 20. točko obrazložitve navedene sodbe, v katerih sodišče med drugim citira določilo 250. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Sodišče je v 20. točki obrazložitve pojasnilo, da iz namena določitve pogodbene kazni v konkretnem primeru izhaja, da je bila določena za primer namerne kršitve obveznosti z nadaljnjo prodajo tovornega vozila, in ne za primer, ko je vozilo iz naključnega razloga uničeno brez krivde tožnika. Pojasni, da je do uničenja in odjave vozila prišlo iz razloga, ki je zunaj sfere tožnika, zato tožnik ni nikoli namerno kršil nobene pogodbe, na podlagi katere je bila izplačana pomoč, zaradi česar ni bil dolžan plačati pogodbene kazni. Ker do odjave vozila ni prišlo zaradi ravnanja tožnika, se mu ne more očitati, da ni izpolnil pogodbenih zavez, sklenjenih z Eko skladom. Po mnenju tožnika je neizpolnjevanje pogodbenih zavez lahko le dejanje, ki je voljno, in ne tako, ki ima izvor izven sfere tožnika. Ker je pri ravnanju tožnika po Pogodbi o sofinanciranju z dne 2. 12. 2013 manjkal element volje, se mu ne more očitati neizpolnjevanja, niti kršitve pogodbenih obveznosti. Glede na navedeno meni, da je toženka napačno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila materialno pravo. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovni postopek toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika ter pojasni, da je tožnik z odjavo subvencioniranega tovornega vozila iz prometa pred iztekom triletnega obdobja, pri čemer vozilo ni bilo več prijavljeno v promet, kršil določila javnega razpisa in pogodbe. Ponovno se sklicuje na šesto alinejo četrtega odstavka 4.b točke navedenega javnega poziva, v skladu s katerim se nepovratna finančna vzpodbuda ne dodeli tistim, ki imajo zapadle finančne obveznosti do tožene stranke, ali ne izpolnjujejo drugih pogodbenih zavez po pogodbah, sklenjenih z Eko skladom ter kršiteljem pogodbe. Sklicuje se na 13. točko obrazložitve sodbe Okrajnega sodišča v Grosuplju P 23/2019 z dne 5. 12. 2019, iz katere izhaja, da je tožnik kršil pogodbeno zavezo, zato zavrača navedbe tožnika, da sodišče ni ugotovilo kršitve pogodbe. Le glede pogodbene kazni velja, da je ni dolžna plačati, v kolikor je do kršitve pogodbe prišlo iz razloga, ki je izven sfere pogodbene stranke, ki je pogodbo kršila. Ker do uničenja vozila ni prišlo po krivdi tožnika, to ne pomeni, da ni kršil pogodbe. S tem, ko je bilo vozilo tožnika iz prometa odjavljeno ter ni bilo več nazaj prijavljeno, namena javnega poziva in dane subvencije ni več mogoče doseči. Ker takšno ravnanje predstavlja kršitev pogodbene obveznosti, je bilo treba vlogo tožnika zavrniti.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost odločitve tožene stranke, da se vloga tožnika za pridobitev nepovratne finančne vzpodbude za pnevmatike višjega energijskega razreda pri tovornih vozilih in avtobusih zavrne.

7. Pravna podlaga obravnavanega primera izhaja iz 7. točke Javnega poziva 77SUB-PN19, ki določa, da so Splošni pogoji poslovanja Eko sklada sestavni del javnega poziva. Iz drugega odstavka 3. člena Splošnih pogojev izhaja, da do vzpodbud Eko sklada med drugim niso upravičeni tisti, ki imajo zapadle finančne obveznosti do Eko sklada, ali ne izpolnjujejo drugih pogodbenih zavez po pogodbah, sklenjenih z Eko skladom. Iz šeste alineje četrtega odstavka 4.b točke Javnega poziva 77SUB-PN19 izhaja, da se nepovratna finančna vzpodbuda ne dodeli tistim vlagateljem, ki imajo zapadle finančne obveznosti do Eko sklada ali ne izpolnjujejo drugih pogodbenih zavez po pogodbah, sklenjenih z Eko skladom ter kršiteljem pogodbe, na podlagi katere je bila izplačana pomoč pojavnem razpisu 23SUB-CTP13, in je bil prejemnik pomoči dolžan prejeta sredstva vrniti in plačati pogodbeno kazen, ker v naslednjih desetih letih od dneva pogodbene kršitve ne more zaprositi za dodelitev pomoči. 8. Sodišče je ob preizkusu tožbenih navedb ugotovilo, da izpodbijana odločba ni obrazložena na način, da bi jo sodišče lahko preizkusilo. Po 214. členu ZUP obrazložitev odločbe obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

9. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v zvezi s tožnikovim (ne)izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla le, da je tožnik z odjavo subvencioniranega tovornega vozila MERCEDEZ BENZ iz prometa pred iztekom roka, pri čemer vozilo ni bilo več prijavljeno v promet, kršil določila javnega razpisa in pogodbe. Ob tem sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni navedla, katero določilo Pogodbe o sofinanciranju z dne 2. 12. 2013 naj bi bilo z opisanim ravnanjem tožnika kršeno. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sicer sklicuje na v 2. točki obrazložitvi te sodbe citirana določila Splošnih pogojev ter določila Javnih pozivov 23SUB-CTP13 in 77SUB-PN19, v skladu s katerimi med drugim do vzpodbud tožene stranke niso upravičeni vlagatelji, ki ne izpolnjujejo pogodbenih zavez po pogodbah, sklenjenih z Eko skladom. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da v konkretnem primeru ostaja nejasno, katerih pogodbenih zavez tožnik ni izpolnil in ali naj bi do kršitve pogodbe prišlo zaradi odjave ali izgube lastništva subvencioniranega vozila. Sodišče tako utemeljenosti tožbenih navedb ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka iz sedme točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče pritrjuje ugovorom tožnika tudi v tem, da toženka ni popolno ugotovila dejanskega stanja. Iz izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, koliko časa je bilo subvencionirano vozilo v lasti tožnika ter prijavljeno v promet. Ob tem sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka obrazložitev izpodbijane odločitve sicer delno dopolnila v odgovoru na tožbo, vendar pa obrazložitev v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti pomanjkljivega oz. neobrazloženega izpodbijanega akta.

10. Sodišče v zvezi s tožnikovimi navedbami, da naj bi do odjave vozila prišlo zaradi uničenja vozila v prometni nesreči brez krivde tožnika še dodaja, da bi lahko, v kolikor tožnik pogodbenih obveznosti ni mogel izpolniti iz razlogov, za katere pogodbene stranke ne odgovarjajo, šlo za nemožnost izpolnitve iz prvega odstavka 116. člena OZ. Prvi odstavek 116. člena OZ namreč določa, da če je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, ugasne tudi obveznost druge stranke; če pa je ta že izpolnila del svoje obveznosti, lahko zahteva vrnitev po pravilih o vračanju tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Tudi iz sodne prakse izhaja, da se lahko pogodbena stranka reši svojih pogodbenih obveznosti bodisi tako, da se tako sporazume z ostalimi udeleženci obligacijskega razmerja ali če nastane kateri od v zakonu določenih položajev, ki je dolžnosti odvezuje (na primer nemožnost izpolnitve iz razlogov, za katere pogodbene stranke ne odgovarjajo).1

11. Glede na navedeno je sodišče tožbi na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

12. Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška pisarna, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 582/2005 z dne 21. 2. 2008.