Jedro

V zvezi z odškodninskimi terjatvami oziroma ob njihovem uveljavljanju se domneva najlažja stopnja krivde (158. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), torej malomarnost, nepazljivost. Nižji sodišči tožniku ne očitata kaj več kot to. Takšno stanje stvari torej sodiščema ni narekovalo kakšne nadaljnje ali bolj poglobljene analize tožnikovega subjektivnega odnosa do posledice, ker to za potrebe sojenja v premoženjskopravnih sporih niti ni potrebno. Temeljno izhodišče za presojo krivde je pač vprašanje, ali je tisti, ki je (so)povzročil škodo, ravnal tako, kakor bi v danih okoliščinah ravnal - kot je v navadi in kot se pričakuje - vsak drug razsoden in pazljiv človek.

Izrek

1. Reviziji tožene stranke se ugodi in se delež odgovornosti pravdnih strank določi v razmerju 30 : 70. 2.Reviziji tožene stranke se delno ugodi in se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmeri v višini 1,000.000,00 SIT. V ostalem se ta revizija zavrne kot neutemeljena. 3. Ob odločitvi pod 1. in 2. se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se sodba glasi: " Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 913.500,00 SIT in ji povrniti 223.339,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1994 dalje do plačila - vse v 15 dneh." 4. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 38.250,00 SIT revizijskih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.9.1997 dalje do plačila - oboje v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 4.5.1992, ko je tožnik s svojim avtomobilom trčil v avtomobil zavarovanca tožene stranke, ki mu je v križišču z neprednostne ceste zaprl pot, razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči 560.000,00 SIT in ji povrniti 186.198,50 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1994 dalje. V zvezi s temeljem odgovornosti je ugotovilo, da sta voznika sozakrivila nesrečo v razmerju 30:70. Odškodnina za sedanje in bodoče telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem bi šla tožniku v višini 450.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 550.000,00 SIT od zahtevanih 1,500.000,00 SIT oziroma skupaj upoštevaje soodgovornost za nezgodo 700.000,00 SIT. Ker pa tožnik ni bil privezan z varnostnim pasom, je ta znesek zmanjšalo za 20 odstotkov in tako razsodilo, kot je bilo prej navedeno.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in odločilo, da mu mora tožena stranka plačati 765.000,00 SIT in mu povrniti 223.339,00 SIT pravdnih stroškov in še 6.179,00 SIT pritožbenih stroškov. Sokrivdo je porazdelilo v razmerju 15 : 85, tožnikov prispevek k večji škodi pa le na 10 %.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe stranki, in sicer tožeča iz vseh revizijskih razlogov tožena pa le zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča predlaga, naj vrhovno sodišče spremeni sodbo tako, da bo ugodeno tožbenemu zahtevku v celoti oziroma da prisojeno odškodnino zviša, podrejeno pa naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje prvemu ali drugemu sodišču. Tožena stranka pa predlaga spremembo sodbe v smislu svoje revizije.

Tožeča stranka očita sodišču druge stopnje, da enako kakor prvo sodišče ni ugotovilo in ni obrazložilo tožnikove krivde. Tožnik ni mogel in ni bil dolžan pričakovati takšnega dogodka. Če konkretna posledica ni bila predvidljiva, tožnik tudi ne more biti sokriv nesreče, če ni bil privezan z varnostnim pasom. Sodišče je bistveno kršilo določila zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker si glede vprašanj, ki se nanašajo na telesne poškodbe in posledice, ne more pomagati z izvedencem prometne temveč kvečjemu medicinske stroke. Obe sodišči pri odmeri odškodnine nista pravilno uporabili materialnega prava, ker nista dovolj upoštevali tožnikove mladosti in bodočih glavobolov, nadalje, da gre za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti srednje stopnje, posebej pa ni upoštevalo duševnih bolečin zaradi estetskih motenj, pri čemer pa pritožbeno sodišče protispisno ugotavlja, da jih je sodišče upoštevalo v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožena stranka pa trdi, da ob ugotovljenih okoliščinah (omejitev 60 km/h in tožnikova hitrost vožnje dobrih 80 km/h) pomeni 30 % soprispevka k škodi, zlasti, ker bi tožnik ob dovoljeni hitrosti preprečil trčenje.

Na vročeni reviziji stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo RS pa se o njiju ni izjavilo.

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, tožene pa v celoti.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo in je zato preizkus le-te strogo omejen ne samo na tisti njen del, ki se izpodbija z revizijo, temveč tudi z okvirom razlogov, ki so v njej navedeni. Uradni preizkus se omejuje le na pravilno uporabo materialnega prava in procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Iz tega med drugim izhaja, da mora revident opredeljeno navesti, za kakšno in katero kršitev postopka gre. Tožeča stranka tega ni storila, saj v reviziji ne pojasni, v čem naj bi bil kršen zakoniti postopek, ko se je sodišče glede uporabe varnostnega pasu oprlo na izvedenca cestnoprometne in ne medicinske stroke. Če ima v mislih relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 354. člena ZPP, jo velja opozoriti, da bi jo morala uveljavljati že v pritožbi, da bi jo lahko sodišče upoštevalo v revizijskem postopku (arg. iz 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP). Ob zelo naklonjenem obravnavanju te revizije bi bilo mogoče šteti, da z njeno trditvijo, da nižji sodišči nista ugotavljali in obrazložili obstoja tožnikove krivde, uveljavlja kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, dasiravno neposredno ne očita, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V zvezi z odškodninskimi terjatvami oziroma ob njihovem uveljavljanju se domneva najlažja stopnja krivde (158. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), torej malomarnost, nepazljivost. Nižji sodišči tožniku ne očitata kaj več kot to. Takšno stanje stvari torej sodiščema ni narekovalo kakšne nadaljnje ali bolj poglobljene analize tožnikovega subjektivnega odnosa do posledice, ker to za potrebe sojenja v premoženjskopravnih sporih niti ni potrebno. Temeljno izhodišče za presojo krivde je pač vprašanje, ali je tisti, ki je (so)povzročil škodo, ravnal tako, kakor bi v danih okoliščinah ravnal - kot je v navadi in kot se pričakuje - vsak drug razsoden in pazljiv človek. Da tožnik ni bil razsoden, se ni trdilo, druga pomembna okoliščina pa je, ali je ravnal tako, kot se pričakuje od pazljivega voznika. To primerjavo pa sta sodišči opravili s tem, ko sta ugotovili, kaj tožnik ni ukrenil oziroma po čem se ni ravnal, oziroma, kaj bi moral ukreniti in po čem se ravnati.

Tožnikova revizija torej niti ni omogočila preizkusa izpodbijane odločbe z vidika procesnih kršitev, namignjene takšne kršitve ni, preizkušane po uradni dolžnosti pa tudi ne.

Temelj odgovornosti. Pritrditi velja revizijskemu stališču tožene stranke, da je bil tožnikov soprispevek k odgovornosti za škodo 30-odstoten. Po drugem odstavku 178. člena ZOR odgovarja pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila, če je krivda obojestranska, vsak imetnik vozila za škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Za tožnika je bilo ugotovljeno, da je vozil s hitrostjo 80 km/h (izvedenec je ugotovil celo 82 km/h), kar pomeni, da je dovoljeno hitrost 60 km/h presegel za 33 %. Ugotovljeno je bilo nadalje, da je vozil premalo pazljivo, zaradi česar ni reagiral pravočasno (po izvedencu naj bi znašala hitrost njegovega avtomobila tik pred trčenjem še 60 km/h, torej toliko, kolikor je bila največja dovoljena hitrost). Iz obeh ugotovljenih okoliščin je mogoče sklepati, da se ni ravnal ne po predpisu, ki prepoveduje vozniku, da bi v naselju vozil z večjo hitrostjo kot 60 km/h (46. člen zakona o temeljih varnosti cestnega prometa - Ur. list SFRJ, št. 50/88, 63/88, 80/89, 29/90 in 11/90 v zvezi z Ur. listom RS, št. 13/91 - ZTVCP), ne po zapovedi, da mora voznik, ki se približuje križišču, voziti z večjo previdnostjo, ki ustreza prometnim razmeram na križišču (prvi odstavek 51. člena ZTVCP). Pri štiripasovni cesti (po dva pasova v vsako smer), ki je vrhu tega zelo prometna, je vsekakor potrebno računati s tem, da se vozila s stranskih cest težko vključujejo v promet, zlasti še tista, ki pri tem zavijajo v levo. Seveda lahko ti vozniki upravičeno pričakujejo, da se bodo vozila na prednostni cesti gibala v mejah dovoljene hitrosti. Ob soprispevku k nezgodi, ki sta ga ugotovili sodišči na strani zavarovanca tožene stranke, je tožnikova odgovornost zanjo po prepričanju revizijskega sodišča takšna, kot jo je ugotovilo že sodišče prve stopnje, torej 30-odstotna.

Tožnikov prispevek k velikosti škode. Tožnikove sokrivde za nesrečo sodišči nista gradili na dejstvu, da tožnik ni bil privezan z varnostnim pasom, ampak sta to dejstvo upoštevali le kot okoliščino, ki je pripomogla k temu, da je bila škoda večja (prvi odstavek 192. člena in 205. člen ZOR). Predpis iz 192. člena ZOR je potrebno razumeti tako, kot se glasi njegov naslov "deljena odgovornost" in ne morda deljena krivda. Gre torej za to, da ima pri ugotavljanju obsega škode oškodovanec, ki je tudi sam pripomogel (hrvaško besedilo ZOR "pridonio" in srbsko "doprinio"), da je nastala škoda ali da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Zakaj, strogo pravno gledano ne more iti za krivdo, ker se lahko škoda protipravno prizadene le drugemu in ne sebi, in ko je oškodovanec udeležen pri svoji škodi, ne krši pravice drugega. Zato je potrebno prispevek oškodovanca v smislu 192. člena ZOR presojati le po objektivnem in ne subjektivnem merilu. Tako tudi ni potrebno razglabljati, kot skuša to predstaviti revizija, o tožnikovem subjektivnem odnosu do konkretne posledice. Ugotovljeni 10-odstotni tožnikov prispevek v tem smislu po prepričanju vrhovnega sodišča nikakor ni pretiran, zlasti ne ob dejstvu, da je vir pretežnega dela tožnikove negmotne škode v njegovem udarcu z glavo v sprednje steklo, ki ga pripet varnostni pas ob sili trka, kot je bila obravnavana, lahko po izvedenčevem mnenju prepreči. Višina odškodnine. V zvezi s prestanimi telesnimi bolečinami meni revizija, da je potrebno posebej upoštevati tožnikovo mladost. Ni videti ne na podlagi izvedenskega mnenja ne sodeč po življenjskih izkušnjah, da bi glavoboli bolj prizadeli mladega vendar že zrelega moža (tožnik je bil ob nesreči star 32 let) bolj kot starejšo osebo. Glede bodočih glavobolov, v zvezi s katerimi je potrebno upoštevati oškodovančevo pričakovano življenjsko dobo, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da so ti primerno upošteti v odmerjeni odškodnini 450.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin. Pač pa je njihov odsev na duševnem področju v odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 550.000,00 SIT res prešibek. Tako se ob ugotovljenih posledicah, ki zmanjšujejo tožnikovo življenjsko aktivnost, pokaže kot primerno zadoščenje iz tega naslova znesek 1,000.000,00 SIT. V tem ima torej revizija prav. Zopet pa ji ni mogoče pritrditi v stališču, da bi v to odškodnino morali vključiti tudi duševne bolečine zaradi estetskih motenj, s čimer naj bi se strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Le-to ni izrazilo takšnega mnenja, saj je v obrazložitvi napadene sodbe le zapisalo, da je prvo sodišče ugotovilo zamaknjenost tožnikovega nosu v desno in v okviru odškodnine iz tega naslova zajelo ves obseg tožnikove funkcionalne in ne torej tudi estetske prizadetosti. Da sodišče estetske motnje, kakor se izraža revizija, ni upoštevalo v obravnavani obliki škode, je prav, ker bi to lahko tožnik spričo ne velikega obsega celotne škode uveljavljal le kot posebno obliko škode (in uspešno le, če bi šlo za skaženost), pa tega ni storil. Revizijsko sodišče je tako po pooblastilu, ki mu ga daje prvi odstavek 395. člena ZPP, ugodilo reviziji tožene stranke tako, da je soodgovornost pravdnih strank določilo v razmerju 30:70, tožnikovi reviziji pa tako, da je zvišalo odmerjeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1,000.000,00 SIT. Od te in nespremenjene odškodnine za telesne bolečine 450.000,00 SIT, skupaj od 1,450.000,00 SIT, gre torej tožniku le 70 % ali 1,015.000,00 SIT, kar se zmanjša za omenjeni 10-odstotni tožnikov soprispevek k velikosti škode na 913.500,00 SIT.

Ta sprememba (spričo razponov po odvetniški tarifi) ni vplivala na stroškovno razsojo na prvi stopnji. Po zdaj ugotovljenem razmerju odgovornosti za škodo tožeči stranki ne gredo stroški v zvezi s pritožbo. Pač pa gredo glede na uspeh revizijski stroški obema strankama, in sicer tožeči od zneska, s katerim je uspela v revizijskem postopku (od zneska 148.500,00 SIT ji gre 50.400,00 SIT pravdnih stroškov) in toženi v celoti (od zneska 150.000,00 SIT ji gre 12.150,00 SIT revizijskih stroškov), kar da po pobotanju znesek 38.250,00 SIT.