Jedro

Predlagana meja se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov. Po določbi 6. točke četrtega odstavka 35. člena ZEN mora geodetska uprava zavrniti zahtevo za evidentiranje urejene meje, če podatki ne omogočajo evidentiranja predlagane meje v zemljiškem katastru, kar pomeni tudi, da morajo iz elaborata izhajati podatki, ki so bili podlaga za s strani geometra pokazano mejo. Enako bi izhajalo iz 8. točke. Ker prvostopni organ ni ustrezno preveril elaborata (pravilnosti njegove sestave in vsebine), ni mogel svoje odločitve opreti zgolj na soglasje o strinjanju s potekom meje, ki ga je podal tožničin pooblaščenec in solastnik parcele.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Območne geodetske uprave Ljubljana, Geodetska pisarna Logatec, št. 02112-119/2010-32 z dne 25. 10. 2012, se v 1. točki izreka, v delu, ki se nanaša na evidentiranje urejenega dela meje med parc. 1866/1 in 1845/5 odpravi in v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v katastrski občini … kot urejen evidentiral del meje parcele 1866/1 s sosednjimi parcelami, med drugimi tudi s tožničino - 1845/5. V ostalih točkah je kot urejene evidentiral dele meja drugih parcel, do točke 9; v 10. točki je evidentiral izravnalni del meje med parcelami; v 11. točki ugotovil parcelacijo; ter v 12. točki navedel, da je grafični prikaz obvezna priloga aktu. V obrazložitvi je navedel, da je A. vložila zahtevo z več zahtevki za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje parcele 1866/1 s sosednjimi parcelami, izravnanega dela meje in parcelacijo. Zahtevi je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) ter Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje. Iz elaborata je razvidno, da so kot stranke v postopku sodelovali, med drugimi tudi tožnica, zastopana po pooblaščencu solastniku B.B.. Geodetska uprava je opravila preizkus vloge po 35., 61. in 51. členu ZEN ter ugotovila, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev. V zvezi s tožnico je ugotovila, da je po pooblaščencu sodelovala na mejni obravnavi ter tudi podpisala izjavo o strinjanju s potekom predlaganih delov meja. Geodetska uprava je preverila, ali podatki o delih mej, novih delov mej in parcelah omogočajo njihovo evidentiranje ter ugotovila, da je ta pogoj izpolnjen.

Drugostopni organ je pritožbo tožnice zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da navedb, ki smiselno pomenijo umik podanega soglasja ter sklicevanje na drug postopek, v katerem je bil urejen drug del meje parcele 1845/5, v tem postopku ne more upoštevati.

Tožnica v tožbi navaja, da je solastnica parcele 1845/5, ki je nastala leta 1941 in je bila takrat velika 181 m2 ter trikotne oblike. Leta 1957 je bilo na zgornjem levem koncu odvzetih 52 m2, površina parcele je od takrat 129 m2. Leta 2009 so mimo te parcele prenavljali cesto, zato so uredili zgornjo mejo z odločbo 02112-339/2009-24 z dne 7. 7. 2010 (odločba 2010). Takrat z možem nista vedela, da pri urejanju te meje osnovnega arhiva niso upoštevali, ter sta na mejni obravnavi in geodetski upravi neuspešno poskušala razložiti, da nekaj ni v redu. V letu 2010 so začeli urejati drugo mejo, ta postopek se je končal z izpodbijano odločbo. Sredi julija 2012 sta z možem želela urediti tretjo mejo pri parceli, ko so jima na geodetskem podjetju v … povedali, da v odločbi 2010 ni bil upoštevan prvi arhiv ter da je sedaj parcela precej manjša kot bi morala biti. Zato sta na geodetsko upravo 30. 7. 2012 vložila predlog za obnovo postopka odločbe 2010. Predlogu je bilo ugodeno in narejen nov elaborat, izvedena mejna obravnava, vendar postopek še ni pravnomočno zaključen. Odločbo izpodbija, ker v postopku niso bila upoštevana vsa dejstva (arhiv), zaradi katerih je pravna opredelitev stanja povsem drugačna in kar je pripeljalo do napačne določitve te meje, geodetsko podjetje pa je zanjo vedelo že v trajanju postopka. Prvo pomembno dejstvo je, da je po določitvi meje parcela precej manjša, kot bi morala biti. V odločbi piše, da je iz elaborata razvidno, da se površine izravnanih parcel ne spreminjajo za več kot 5 % oziroma 500 m2, njuna parcela pa je sedaj manjša za več kot 30 %. Tega jima na mejni obravnavi niso povedali. Drugo pomembno dejstvo pa je, da odločba 2012 temelji na napačni osnovi in je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno. Osnova za določitev meje v odločbi, zoper katero vlaga tožbo, je evidentirana meja po odločbi 2010, ki je v postopku obnove. Ker je geodetsko podjetje iz … takoj ugotovilo, da gre za napačno osnovo, bi to moralo poznati tudi geodetsko podjetje, ki je urejalo konkretno mejo. Torej to ne more biti novo dejstvo, ki ga v času trajanja postopka geodetsko podjetje ni poznalo. Vsako geodetsko podjetje mora pri odmerjanju meje v vsakem upravnem postopku upoštevati vsa pretekla dejstva. Odmera meje je bila torej narejena v nasprotju s strokovnim določanjem meje. Tretje pomembno dejstvo pa je, da je bila točka 5470 na novo določena ter naj bi se z njo stranke v postopku strinjale ali ne, čeprav bi morala biti samo označena v prostoru, ker je bila enkrat že določena ter strinjanje lastnikov sploh ni relevantno. Tako so ji povedali v nekem drugem postopku. S tem, ko geodetsko podjetje, ki je urejalo mejo, ni upoštevalo prvega arhiva, se ni prilagodilo kronološkim pravnim dejstvom in jima je z možem vzelo del lastnine, kar je nezakonit poseg v njuno lastninsko pravico. Če bi se prvi in osnovni arhiv upoštevalo, bi bila točka 5470 postavljena precej nižje kot sedaj. Ker arhiv ni bil upoštevan, ne ve, ali sta na pravem mestu tudi točki 5431 in 4545. Lahko da bi morale biti vse točke postavljene bolj levo. Parcela je bila v osnovi trikotne oblike in velika 181 m2. Tri točke, ki so jo določale, bi bilo treba postaviti v prostor na podlagi prvega arhiva, z možem sta našla tri mejnike, na podlagi katerih se da določiti vsako točko v prostoru iz tega arhiva, nato pa na zgornjem levem koncu odvzeti 52 m2, ker je bilo storjeno kasneje. Tukaj je torej možno odstopanje za 5 %, drugi dve točki pa bi morali ostati nespremenjeni. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku A. se z urejeno mejo strinja, smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Tožnica ugovarja poteku urejene meje med njeno parcelo 1845/5 in parcelo ceste – 1866/1. V zvezi z urejeno mejo na podlagi izpodbijane odločbe je ugotoviti, da je bila meja v tem delu urejena in določeni novi zemljiškokatastrski točki 5431 in 5470. Tožnica meni, da ti točki ne bi smeli biti na novo določeni, ker sta bili že določeni in se sklicuje na arhiv iz leta 1941 in 1957. Po določbi 20. člena ZEN je urejena meja meja, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiškokatastrskih točk, določene s predpisano natančnostjo. Tožnica torej nima prav, da je mejo, urejeno v letu 1941 ali 1954 šteti za urejeno mejo v smislu 20. člena ZEN. Ima pa prav v nadaljevanju. V postopku urejanja meje se mora upoštevati za določitev predlagane meje zadnje vpisane podatke in podatke iz zbirke listin iz evidence, ki jo vodi geodetski organ. Le na podlagi podatkov zemljiškega katastra lahko geodetsko podjetje na mejni obravnavi lastnikom parcel pokaže predlagano mejo. Predlagana meja se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov (drugi odstavek 29. člena ZEN). Iz elaborata, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, pa ni razvidno, na podlagi katerih podatkov zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov, je bila predlagana meja, s katero sta se tožnica in njen solastnik, kot je bila pokazana, strinjala. Iz 3. člena Pravilnika izhaja, da za določitev predlagane meje po podatkih zemljiškega katastra in za ugotovitev, ali se pokazana meja razlikuje od podatkov zemljiškega katastra, geodet uporabi zadnje vpisane podatke zemljiškega katastra in podatke iz zbirke listin. Iz šestega odstavka 3. člena pa, da geodet določi za predlagano mejo tisto pokazano mejo oziroma mejo, ki jo je določil sam, ki poteka po meji dejanskega uživanja ali po meji grajenih ali naravnih objektov in izpolnjuje pogoj skladnosti z mejo po podatkih zemljiškega katastra. Iz določbe 18. člena Pravilnika pa tudi, da mora skica, ki je sestavni del elaborata, vsebovati podatke iz 3. člena tega pravilnika, ki so bili uporabljeni za ugotovitev poteka meje po podatkih zemljiškega katastra.

V obravnavanem primeru navedeno iz zapisnika o mejni obravnavi in skic, ki so sestavni del zapisnika in elaborata, ni razvidno. Iz zapisnika mejne obravnave izhaja, da je geodetsko podjetje odmerilo lokalno cesto po zunanjem robu cestnega sveta, ni pa navedeno, kot je navedeno zgoraj, katere zadnje vpisane podatke oziroma podatke iz zbirke listin je geodetsko podjetje uporabilo. Glede na navedeno podatki elaborata ne omogočajo preizkusa, ali predlagana meja ustreza določbi drugega odstavka 29. člena ZEN, da se predlagana meja ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov. Sodišče zato ne more zavrniti tožničinega ugovora, da je stanje arhiva geodetskega organa bilo upoštevano.

Po določbi 6. točke četrtega odstavka 35. člena ZEN mora geodetska uprava zavrniti zahtevo za evidentiranje urejene meje, če podatki ne omogočajo evidentiranja predlagane meje v zemljiškem katastru, kar pomeni tudi, da morajo iz elaborata izhajati podatki, ki so bili podlaga za s strani geometra pokazano mejo. Enako bi izhajalo iz 8. točke. Ker prvostopni organ ni ustrezno preveril elaborata (pravilnosti njegove sestave in vsebine), ni mogel svoje odločitve opreti zgolj na soglasje o strinjanju s potekom meje, ki ga je podal tožničin pooblaščenec in solastnik parcele. V ponovnem postopku reševanje zadeve bo moral organ ponovno preveriti elaborat v odpravljenem delu in presoditi ali se zemljiškokatastrski točki 5431 in 5470, kot predlagana meja, ujemata s podatki zemljiškega katastra, upoštevajoč stopnjo natančnosti katastrskih podatkov.

Ker je bilo v katastrskem postopku napačno uporabljeno materialno in procesno pravo, je odločba prvostopnega organa v odpravljenem delu nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

V zvezi s predlogom za povrnitev stroškov postopka pa sodišče o njem ni odločalo, ker stroškov postopka tožnica ni zaznamovala, plačana sodna taksa pa se ji bo vrnila po uradni dolžnosti.