Jedro

Serviser nevarnega stroja mora pri delu ravnati najmanj s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in ob predpostavki, da je seznanjen tudi z nevarnostjo nenaden vklopitve stroja v pogon; pred delom se je zato dolžan z odgovorno osebo dogovoriti o izklopu stroja iz električnega omrežja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da tožena stranka odgovarja tožeči stranki za dne 2.10.1985 nastalo škodo do 1/2. Pritožbe tožeče, tožene stranke in stranskega intervenienta na strani tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo je objektivna. Napačna pravna presoja odškodninskega primera je podana tudi zato, ker ni bilo ugotovljeno, da je prišlo do škodnega dogodka zaradi nenadnega neugotovljenega in nekontroliranega vklopa elektrike v času, ko je tožnik opravljal servis na resonančnem situ. Gre torej za krivdno odgovornost tožene stranke in ne le za njeno objektivno odgovornost. Tožnika za dogodek ne zadeva krivda. Stroj, ki ga je poškodoval, je servisiral prvič. Delovodja tožene stranke bi mu moral zagotoviti varno delo tako, da bi ročno izklopil električno napeljavo. Samo tožena stranka je bila dolžna zagotoviti tožniku varno delo, ta pa je bil zadolžen za strokovno plat popravila stroja.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi mogle utemeljevati ugoditev revizijskemu predlogu, revizija razen splošne navedbe o njihovem obstoju ne konkretizira. Zato je revizijsko sodišče v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ugotavljalo le morebitni obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, pa pri tem ugotovilo, da takšnih kršitev v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Nenadna vključitev mirujočega resonančnega sita, ki je povzročila nastanek tožnikove škode, nedvomno spada v obseg obratovanja nevarne stvari, za kar objektivno odgovarja njen lastnik (tožena stranka). Ugotavljanje eventualne (tudi) krivdne odgovornosti delovodje tožene stranke je zato sicer drugotnega pomena, vendar pa ob trditvah pravdnih strank zasluži potrebno pozornost. Glede na trditveno podlago v odgovoru na tožbo pa o (so)odgovornosti tožnika prihaja v poštev le še uporaba določbe 3. odstavka 177. člena ZOR o delni oprostitvi odgovornosti lastnika nevarne stvari zaradi delne krivde oškodovanca za nastalo škodo. Nekontrolirani pogon resonančnega sita (kdo ga je vklopil, ni bilo mogoče ugotoviti) sam po sebi spada v okvir dejanskih okoliščin, ki po eni strani poleg objektivne odgovornosti tožene stranke nakazujejo tudi njeno krivdno odgovornost, po drugi strani pa so podlaga za opredelitev prispevka samega tožnika k nastali škodi. Serviser (tožnik), ki mora ravnati najmanj s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker se predpostavlja, da ne pozna samo delovanje stroja, temveč tudi možnost nastanka napak in njihovo odpravo, mora biti seznanjen tudi z načinom vključitve in izključitve naprave iz električnega omrežja. Revizijsko sodišče se v tem pogledu strinja s pravno razlago izpodbijane sodbe, da bi se delovodja tožene stranke in serviser pred delom morala dogovoriti, kdo in kako naj izklopi električno energijo. Sklicevanje sodišča druge stopnje na določbe zakona o varstvu pri delu (Uradni list RS, št. 33/74) je zato pravno pravilno. Tožnikova soodgovornost je torej v tem, da bi se moral prepričati, ali z delom lahko začne brez nevarnosti. V tem obsegu pa je revizijska trditev, da je tožnik servisiranje resonančnega sita tokrat opravil prvič, temu prej v škodo, kot v korist. Ob prvem stiku z okvarjeno napravo bi namreč moral biti še toliko bolj pazljiv.

V ugotovljenem dejanskem stanju torej ni podlage, ob kateri bi bilo mogoče izključiti ali znižati soodgovornost tožnika za sebi nastalo škodo. Odločitev vmesne sodbe, po kateri za nastalo škodo odgovarjata stranki vsaka do 1/2, je zato pravilna. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani, ker pa tudi ni razlogov, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZOR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).