Jedro

Pri tožniku ne gre za trajno zmanjšanje respiratorne funkcije hujše stopnje, zato nima telesne okvare zaradi stanja pljuč in je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 5. 2010 in 6. 8. 2010, ter da je pri tožniku podana telesna okvara od 24. 3. 1980 dalje in ima od tega dne dalje tudi pravico do invalidnine.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotki. Meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker niso bili upoštevani novi izvidi in dejstva, ki jih je tožnik predložil v dokaz, da zdravljenje ni zaključeno in se komplicira. Materialno pravo je sodišče uporabilo napačno, ker ni upoštevalo določb mednarodne zakonodaje, na katero se je skliceval tožnik ves čas postopka. Bistvena kršitev je podana s tem, da se tožnik ni imel možnosti izjaviti o glavnih vprašanjih spora in novih okoliščinah, ker za obravnavo ni vedel, pooblaščenka pa je prosila za preložitev obravnave. Meni, da je telesna okvara podana, vsi izvedenci so njegovo zdravljenje in rehabilitacijo napačno razumeli. Tudi rok za pričetek izplačevanja že enkrat priznane socialne kategorije ni bil pravilen že na samem začetku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jo navaja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba očita sodišču, da se tožnik ni imel možnosti izjaviti o glavnih vprašanjih spora in novih okoliščinah, ker za obravnavo ni vedel, je pa pooblaščenka prosila za preložitev. V kolikor bi pritožbeni očitek bil resničen bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče na podlagi sodnega spisa ugotavlja, da ima tožnik že od vložitve tožbe dalje pooblaščenko, ki ga v pravdi zastopa. Tožeča stranka je bila tako pravilno vabljena na prvi narok za glavno obravnavo dne 15. 3. 2012, nanjo sta pristopila tako tožnik osebno, kakor njegova pooblaščenka. Na glavno obravnavo za dne 26. 10. 2012 je bila tožeča stranka pravilno vabljena, vabilo je bilo pooblaščenki vročeno dne 20. 9. 2012. Protispisna je navedba pritožbe, da je pooblaščenka prosila za preložitev obravnave, in da tožeča stranka za glavno obravnavo ni vedela, saj je vabilo za glavno obravnavo pooblaščenki, kot je bilo že navedeno, izkazano (pripeto k list. št. 56). Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 26. 10. 2012 prav tako ne izhaja, da bi pooblaščenka zaprosila za preložitev obravnave, da bi se tožnik še dodatno izjasnil o relevantnih vprašanjih. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ni podan.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, tako s pomočjo listin v sodnem in v upravnem spisu, kakor tudi s pomočjo izvedenskega mnenja specialistke pulmologinje. Osnovni predmet spora se je nanašal na to, ali je pri tožniku podana telesna okvara po V. A točka 1b Sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam; Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89) oziroma, ali je pri tožniku podana kakšna druga telesna okvara v zvezi s pljučno funkcijo. Pritožbeno sodišče se strinja s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na mnenju sodne izvedenke specialistke pulmologinje. Pri tožniku ne gre za trajno zmanjšanje respiratorne funkcije hujše stopnje. Iz ugotovitev izvedenke, ki ima svojo podlago v izvidih zdravnika z dne 3. 2. 2010, 19. 4. in 24. 4. 2012, je pri tožniku, pri testiranju funkcionalnega stanja kardiorespiratornega sistema, pljučna funkcija z difuzijo in ergospirometrijo pokazala vrednosti pljučne funkcije v mirovanju in pri obremenitvah v mejah normale, kar izključuje pljučno hipertenzijo kot posledico eventuelne pljučne bolezni. Tudi z računalniško tomografijo (CT toraksa) je bilo ugotovljeno, da gre pri tožniku za klinično sliko kroničnega mukopurulentnega bronhitisa, ki je nekajkrat zabeležen pri pulmologu. Ugotovljena je bila tudi majhna aksialno hiatalna hernija želodca, ki je znan triger za poslabšanje kroničnega mukopurulentnega bronhitisa in občutka težav pri dihanju.

V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pravilno ter v zadostni meri obrazložilo. Ni mogoče sprejeti pavšalnega očitka pritožbe, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede upoštevanja novih izvidov je že sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve sodbe, glede izvida pregleda z dne 3. 7. 2012, podalo celotno obrazložitev. Pri tem izvidu gre za trombozo na desni roki, sodišče prve stopnje pa je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 6. 8. 2010, kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja in novi izvidi so lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer ZPIZ-1, ki v prvem odstavku 143. člena določa, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Zavarovanec pridobi pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjene dovolj pokojninske dobe. Kot telesna okvara se priznavajo le stanja, ki so kot telesne okvare določene v Seznamu. Pri tožniku ne obstaja nobena telesna okvara iz poglavja V Pljuča in srce Seznama.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.