Jedro

Če nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), ker prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialnopravnem zahtevku, postavljenem v tožbi, prav tako pa ni moč preizkusiti, na kakšni podlagi je sodišče prišlo do zaključka, da je podan dejanski stan po 1. alinei 1. odst. 82. čl. ZDSS-1, niso podani pogoji iz 1. odstavka 30. člena ZDSS-1 za opravo glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo: "Odločba tožene stranke št. 1501/1050-2002 z dne 9.12.2002 se v izreku pod tč. 1 odpravi in odločba tožene stranke št. 1700-7349/3-01 z dne 14.4.2003 se v celoti odpravi in je tožena stranka dolžna ponoviti postopek ter v ponovljenem postopku upoštevati zdravstveno stanje tožnika, ki je bilo ugotovljeno tekom sodnega postopka in izdati nov upravni akt v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča I. stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka".

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi poudarja, da za odločitev v zadevi ni potrebno ponovno ugotavljati tožnikovega zdravstvenega stanja. Ni sporno, da je tožnik od 12.7.1997 začasno zadržan od dela zaradi bolezni in da mu je z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki je postala dokončna 8.3.2000, priznana pravica do dela s polovico polnega delovnega časa od 30.10.1999 dalje. Glede na navedeno ne more biti sporno, da je tožnikova delovna obveznost znašala 4 ure na dan in ne poln delovni čas. V skladu z zadnjim odstavkom 29. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (nadalje: ZZVZZ) pripada zavarovancem nadomestilo plače zaradi začasne zadržanosti od dela za delovne dneve oz. delovne ure, ko je zadržan od dela, kot tudi za praznične in druge dela proste dni, določene z zakonom. Tožniku iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženec, torej pripada nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela za čas, ko bi sicer moral delati, vendar je bil zaradi svojega zdravstvenega stanja začasno zadržan od dela.

Glede na to, da je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in je njegova delovna obveznost znašala 4 ure na dan, je v skladu z določilom 2. alinee 2. odst. 34. čl. takrat veljavnega ZZVZZ in 249. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja tožnik iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja od dne dokončnosti odločbe o ugotovitvi invalidnosti ob predhodni ugotovitvi, da je bil začasno nezmožen za delo, upravičen do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela le za polovico delovnega časa (za 4 ure dnevno), kolikor bi sicer znašala njegova delovna obveznost. Kot invalid II. kategorije invalidnosti s pravico do dela s polovico polnega delovnega časa, pa je v skladu s predpisi, ki urejajo področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, upravičen do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom oz. do delne pokojnine, o kateri bi moral ZPIZ v skladu s 3. odst. odločbe z dne 3.2.2000 odločiti s posebno odločbo. Glede na to, da je s 1. tč. izreka toženčeve odločbe z dne 9.12.2002 v zvezi z njegovo odločbo z dne 14.4.2003 tožniku od 9.3.2000 dalje priznana pravica do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni za polovico polnega delovnega časa (za 4 ure), je, kot poudarja pritožba, povsem neutemeljeno razlogovanje sodišča, da toženec v predsodnem upravnem postopku ni v zadostni meri upošteval dejstva, da je tožnik zaradi duševne bolezni hud bolnik. Dejstvo, da tožnik v spornem obdobju svojega dela zaradi bolezni ni bil sposoben opravljati, je toženec pri izdaji odločb upošteval ter tožniku tudi priznal pravico do nadomestila plače zaradi začasne zadržanosti od dela za ves čas njegove delovne obveznosti, ki je glede na to, da je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, znašala 4 ure in ne 8 ur na dan. Ker po pritožbenem stališču dejanska okoliščina, da je tožnik hud duševni bolnik, za odločitev v zadevi ni odločilna, zdravstveno stanje tožnika pa je bilo v predsodnem postopku v celoti upoštevano, je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je izpodbijana upravna akta odpravilo v obsegu, kot izhaja iz izreka sodbe in tožencu naložilo izdajo novega upravnega akta, storilo kršitev iz 1. alinee 82. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Pritožba nadalje poudarja, da četudi sodišče pri tožniku ni našlo odgovornosti pri izpolnjevanju listine - potrdil o upravičeni zadržanosti od dela s strani osebne zdravnice, ta okoliščina ne more vplivati na njegovo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela, ki je določena z zakonom in se tožniku lahko prizna le za delovne dneve oz. delovne ure, ko je bil začasno zadržan od dela zaradi bolezni (torej za čas njegove delovne obveznosti), ne pa tudi zaradi tožniku priznane pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja do dela s polovico polnega delovnega časa, na podlagi katere je tožnik v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju upravičen do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, o katerem pa toženec sploh ni pristojen odločati. Pritožba še opozarja, da mnenje sodišča in njegovo stališče, ki se nanaša na postopek v delu, s katerim tožencu nalaga, da v ponovljenem postopku upošteva zdravstveno stanje tožnika, ki je bilo ugotovljeno tekom sodnega postopka, ne more biti sestavni del izreka sodbe, temveč zgolj obrazložitve, v kateri sodišče obravnava dejansko in pravno podlago sodbe. Z izrekom sodbe sodišče v skladu s 1. odst. 310. čl. Zakona o pravdnem postopku odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in na stranske terjatve. Izrek sodbe, ki obsega tudi navodila sodišča pristojnemu organu v primeru ponovnega odločanja glede na zahtevek, postavljen v tožbi, predstavlja prekoračitev tožbenega dela zahtevka (kršitev 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 310. čl. ZPP). Pritožba nadalje sicer zgolj iz previdnosti opozarja, da sodišče nima ustreznega strokovnega znanja za ugotavljanje zdravstvenega stanja, iz obrazložitve sodbe pa tudi ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče zaključilo, da je tožnik hud duševni bolnik. Pritožba zato oporeka tej dejanski ugotovitvi sodišča, za katero je sodišče tožencu naložilo, da jo je v ponovljenem postopku dolžan upoštevati ter znova poudarja, da ta ugotovitev za odločitev v predmetni zadevi ni bistvena oz.

ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih toženčevih odločb. Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za postopek iz 1. odst. 84. čl. ZDSS-1. Po določbah

19. čl. ZDSS-1 se v postopku v socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače, konkretno določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami). Po določbah 98. čl. ZPP mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju.

Sodišče pa mora med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila. Iz obravnavnega zapisnika z dne 17.3.2005 izhaja, da je za toženca pristopila V. Z. in da jo je sodišče smatralo kot toženčevo pooblaščenko (to je navedlo tudi v uvodu sodbe). V zapisniku je nadalje navedba, da je pooblastilo izkazano v spisu, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da pooblastila za imenovano v predloženem spisu ni, niti ni v spisu navedeno, da bi bilo zanjo pri prvostopenjskem sodišču registrirano generalno pooblastilo toženca. Zato gre za bistveno kršitev po 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na kar pazi pritožbeno sodišče glede na določbe 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti.

Iz določb 310. čl. ZPP pa jasno izhaja, da sodišče s sodbo odloči o zahtevku. To izhaja tudi iz določb 81. in 82. čl. v zvezi z 73. čl. ZDSS-1. Po določbah 81. čl. zakona sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit; če pa tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Ne glede na določbo 2. odst. 81. čl. zakona pa lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, glede na določbe 82. čl. zakona izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, ali pa izpodbijani upravni akt odpravi in odloči o podlagi tožbenega zahtevka ter naloži tožencu izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka, vendar oboje (1. in 2. alinea 1. odst. 82. čl. zakona) le v primeru, če bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, ali če bi bilo ugotavljanje višine pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.

Iz določb 1. in 2. odst. 81. čl. ter s tem povezanimi že povzetimi določbami 82. čl. zakona torej jasno izhaja, da je v socialnem sporu primarno načelo meritornega, ne pa kasatornega sojenja; torej odločanje o pravici, zahtevani s tožbenim zahtevkom ter s tem v zvezi presojanje zakonitosti prvostopenjske in drugostopenjske toženčeve odločbe, saj velja za socialni spor načelo polne iurisdikcije. Ker postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa tudi obrazložitev, je jasno tudi, da mora biti v izreku vsebovana tako presoja tožbenega zahtevka o vtoževani pravici, kar v konkretnem primeru ni, kot tudi presoja izpodbijanih (prvostopenjskega in drugostopenjskega) upravnih aktov.

V izreku sodbe torej ni vsebovana presoja tožbenega zahtevka (v zvezi s tožbenim zahtevkom je tudi v obrazložitvi sodbe - zadnji odstavek na str. 4 - navedeno zgolj in še to v zvezi z odločitvijo o stroških, da "sodišče ni ugodilo po vsebini celotnemu zahtevku tožeče stranke"); poleg tega pa sodišče ni z ničemer obrazložilo, zakaj bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami.

Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti, saj sodišče ni obrazložilo, na kakšni podlagi je prišlo do zaključka, da obstojijo že navedeni zakonsko predpisani pogoji, ob katerih je edinole dopustno kasatorno sojenje v socialnem sporu, poleg tega pa v izreku sploh ni presojalo tožbenega zahtevka. Posledično gre za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki ima, enako kot kršitev po 11. tč. 2. odst. 339. čl. zakona, vselej za posledico razveljavitev sodbe. Prvostopenjsko sodišče je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, očitno spregledalo, oz. ni upoštevalo vseh prej navedenih značilnosti socialnega spora, v katerem je načelo polne iurisdikcije primarno in v katerem se sodi o vtoževani pravici, torej o pravici, ki ima podlago v materialno-pravnih predpisih s področja socialne varnosti in o zakonitosti s tožbo izpodbijane toženčeve dokončne ter z njo v zvezi prvostopenjske odločbe.

Pritožbeno sodišče je mnenja, da opisanih nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj kot že rečeno, prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialno-pravnem zahtevku, postavljenem v tožbi, pravtako pa, kot že obrazloženo, ni moč preizkusiti, na kakšni podlagi je prišlo do zaključka, da je podan dejanski stan po 1. alinei 1. odst. 82. čl. ZDSS. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo odpraviti opisane kršitve.