Jedro

Pritožbeno sodišče pa tudi tokrat soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. in ki se sedaj nahaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra, še vedno potrebno. Na podlagi v izpodbijanem sklepu izpostavljenega izvedenskega mnenja je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se smiselno zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojencu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa pri A. A. ni bilo ugotovljeno. Kar se tiče pritožbenih navajanj, da so glede na zaključke izvedenskega mnenja zaprte vse možnosti, da bi obsojeni predčasno zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ pa je poudariti, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC pristojna tudi za varstvo in ne le za zdravljenje, A. A. pa zaradi že opisane nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, tudi ni mogoče namestiti v SVZ, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je bilo to sicer vse že obrazloženo tudi v sklepu pritožbenega sodišča z dne 13. 9. 2023, in kot je to obsežno pojasnilo tudi prvostopno sodišče v točkah 10 do 13 izpodbijanega sklepa, kjer je z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče obrazloženo, zakaj trenutno ni možna namestitev obsojenca v SVZ.

Izrek

I.Pritožba zagovornika obravnavanega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II.A. A. se oprosti plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da je izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. še vedno potrebno. Varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu je bil A. A. izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti X K 3812/2021 dne 22. 7. 2021 in je postal pravnomočen 16. 9. 2021, kasneje pa je bil še podaljševan s sklepi istega sodišča. Varnostni ukrep se je pričel izvajati 22. 9. 2021. Ukrep se izvršuje na Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra.

2.Zoper sklep prvostopnega sodišča se je pritožil zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se obravnavani namesti v SVZ, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4.Bistvo pritožbe je v navedbah, da se pridržana oseba A. A. zadržuje na Forenzičnem oddelku UKC zgolj in izključno zaradi "deklarirane ponovitvene nevarnosti, kar pa je primarna funkcija zavodov za prestajanje zapornih kazni in ne forenzičnega oddelka v okviru medicinske ustanove, katere funkcija naj bi bila prvenstveno v zdravljenju pacientov". Izpodbijani sklep namreč sledi izvedenskemu mnenju in pravno relevantno izpostavlja ponovitveno nevarnost, ki pa bi jo bilo mogoče zmanjšati z obravnavo na varovanem oddelku SVZ, v kolikor bi za to bili izpolnjeni pogoji v Zakonu o duševnem zdravju. Za obravnavo pridržane osebe na takšnem oddelku SVZ, brez njegove privolitve, pa izpodbijani sklep ocenjuje, da takšni pogoji niso podani, saj skladno z Odredbo o seznamu zdravstvenih zavodov z dne 24. 2. 2017 edino forenzični oddelek pri UKC izpolnjuje zahtevane pogoje. Pritožnik ob navedenem dodaja tudi, da pridržana oseba ne sme biti "žrtev" neurejenega stanja po Zakonu o duševnem zdravju, ker za obravnavo pridržane osebe na oddelku SVZ brez njegove privolitve, niso izpolnjeni objektivni pogoji, kar je po oceni zagovornika naloga pristojnih državnih organov.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožnik, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov le-teh ni obrazložil, iz vsebine pritožbe pa je razbrati, da graja dejansko stanje, pri čemer, kot v prejšnji pritožbi, tudi tokrat izpostavlja, da prvostopno sodišče sledi izvedenskemu mnenju, ki sicer pravno relevantno izpostavlja ponovitveno nevarnost, istočasno pa navaja, da je zdravljenje pridržane osebe možno le v okviru forenzične psihiatrije, s čemer se "pridržani osebi zapira vsakršna možnost, da bi predčasno zapustila forenzično psihiatrijo zaradi namestitve v SVZ".

7.Pritožbeno sodišče pa tudi tokrat soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A. in ki se sedaj nahaja v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra, še vedno potrebno. Na podlagi v izpodbijanem sklepu izpostavljenega izvedenskega mnenja je namreč prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je A. A. nevaren za okolico in da je nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v Enoti za forenzično psihiatrijo, Oddelka za psihiatrijo UKC. Da bi sodišče prve stopnje odpravilo varnostni ukrep, za kar se smiselno zavzema pritožba, bi bila ključna ugotovitev, da je pri obsojencu odpravljena nevarnost, da bi na prostosti storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje, kar pa pri A. A. ni bilo ugotovljeno. Kar se tiče pritožbenih navajanj, da so glede na zaključke izvedenskega mnenja zaprte vse možnosti, da bi obsojeni predčasno zapustil forenzično psihiatrijo in bil nameščen v SVZ pa je poudariti, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo na Oddelku za psihiatrijo UKC pristojna tudi za varstvo in ne le za zdravljenje, A. A. pa zaradi že opisane nevarnosti, da bi storil kakšno hudo kaznivo dejanje, tudi ni mogoče namestiti v SVZ, kjer gre le za zdravstveni zavod, kot je bilo to sicer vse že obrazloženo tudi v sklepu pritožbenega sodišča z dne 13. 9. 2023, in kot je to obsežno pojasnilo tudi prvostopno sodišče v točkah 10 do 13 izpodbijanega sklepa, kjer je z razlogi, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče obrazloženo, zakaj trenutno ni možna namestitev obsojenca v SVZ.

8.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9.Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, obsojeni pa je bil oproščen plačila sodne takse (četrti odstavek 95., prvi odstavek 97. in prvi odstavek 98. ter prvi odstavek 507. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 496, 496/2 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 70, 70a, 70a/1, 70a/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.