Jedro

Ker gre za dva vzporedno vodena izvršilna postopka istega upnika zoper solidarna dolžnika iste terjatve, je pri ugotavljanju obsega izterjevane terjatve treba upoštevati plačila, opravljena v obeh zadevah.

Upnik ima pregled nad izterjavo iste terjatve zoper vsakega solidarnega dolžnika v posebnem izvršilnem postopku. Glede na načelo poštenosti je bilo zato od njega upravičeno pričakovati sodelovanje pri ugotavljanju obsega izterjevane terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep v izpodbijani 1., 3. in 4. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlogu za nasprotno izvršbo z dne 16. 2. 2017, ki je bil utesnjen z vlogo z dne 15. 1. 2018, delno ugodilo in upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) A. A. naložilo, da mora v roku 15 dni od vročitve sklepa dolžniku (upniku po nasprotni izvršbi) B. B. povrniti znesek v višini 4.083,38 EUR (1. točka izreka), v preostalem delu je zahtevek za nasprotno izvršbo zavrnilo (2. točka izreka), upniku (dolžniku po nasprotni izvršbi) naložilo povrnitev 300,62 EUR stroškov postopka s predlogom za nasprotno izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek za povračilo stroškov je pa zavrnilo (3. točka izreka), odločilo, da upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) sam nosi svoje stroške postopka s predlogom za nasprotno izvršbo (4. točka izreka), vlogo dolžnika (upnika po nasprotni izvršbi) z dne 16. 2. 2017 v delu, ki vsebuje predlog za izvršbo, zavrglo (5. točka izreka).

2. Zoper 1., 3. in 4. točko se je pritožil upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi). Meni, da pogoji za nasprotno izvršbo sploh niso izpolnjeni, zato bi moralo sodišče predlog dolžnika za nasprotno izvršbo v celoti zavrniti. Sodišče je zoper dolžnika izdalo sklep o izvršbi, iz katerega izhaja, da mora plačati 10.432,32 EUR ter stroške izvršilnega postopka. Tekom izvršilnega postopka ni prišlo niti do delne ali celotne spremembe sklepa o izvršbi, izvršba ni bila izrečena za nedopustno, niti ni bila odpravljena. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je dolžnik tekom postopka upniku plačal znesek 9.438,77 EUR, torej manj, kot mu je s sklepom o izvršbi naloženo. Dejansko tako dolžnik upniku ni plačal, kot mu je bilo naloženo s sklepom o izvršbi, pač pa manj. Pogoji za nasprotno izvršbo niso izpolnjeni. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je do plačila upnikovega dolga prišlo tako s plačilom dolžnika, kot tudi s plačilom njegove sestre C. C. Po stališču upnika plačila, ki jih je izvršila C. C., ni mogoče šteti kot preplačilo dolga, ki naj bi ga izvršil dolžnik B. B. Ravno to pa je sodišče storilo. Plačila, ki so bila izvedena v drugem izvršilnem postopku, ki ga je upnik vodil pred naslovnim sodiščem zoper dolžnico C. C., ne morejo biti predmet tega konkretnega izvršilnega postopka. Predmet nasprotne izvršbe so lahko le plačila, ki so bila opravljena v konkretnem izvršilnem postopku, ne pa tudi morebitna druga plačila ali plačila tretjih oseb. Po stališču upnika je vodenje postopka nasprotne izvršbo omejeno le na plačila, ki jih v konkretnem postopku izvrši dolžnik. Vsako drugo stališče pomeni, da izvršilno sodišče posega v ugotavljanje obstoja terjatev, kar pa ni v njegovi pristojnosti. Če dolžnik in C. C. menita, da sta skupaj plačala več, kot bi bila dolžna plačati upniku, potem ne moreta zahtevati, da se slednje ugotovi v postopku nasprotne izvršbe le enega izmed njiju, pač pa bi morebitna preplačila morala zahtevati v pravdnem postopku. Ker je dolžnik v konkretnem izvršilnem postopku plačal manj, kot mu je bilo s sklepom o izvršbi naloženo, ne more z nasprotno izvršbo terjati ničesar. Upnik meni, da bi sodišče moralo predlog za nasprotno izvršbo v celoti zavrniti, zaradi česar bi moralo dolžnikom naložiti plačilo vseh stroškov postopka.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

6. V izpodbijanem delu je sodišče prve stopnje predlogu za nasprotno izvršbo delno ugodilo in upniku naložilo, da mora dolžniku povrniti znesek 4.083,38 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik zoper dolžnika in C. C. vodil dva izvršilna postopka, v katerih je izterjeval isto glavnico v znesku 10.432,31 EUR, saj gre za solidarna dolžnika. Sodišče prve stopnje je upoštevalo plačila, ki jih upnik prejel za poplačilo tega dolga, tako v tem konkretnem izvršilnem postopku, kot tudi v izvršilnem postopku, ki ga je vodil zoper dolžnico C. C. Po opravljenem izračunu je ugotovilo, da je upnik iz naslova iste glavnice prejel 4.088,92 EUR več, kot znaša njegova terjatev, glede na to, da je dolžnik zahteval manj, mu je sodišče prisodilo toliko, kot je zahteval. Svojo odločitev je pravilno in natančno obrazložilo, zato se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanjo v celoti sklicuje.

7. Pritožnik v pritožbi navaja, da niso izpolnjeni pogoji za nasprotno izvršbo, saj je sodišče samo ugotovilo, da je dolžnik B. B. plačal manj, kot mu je bilo s sklepom o izvršbi dovoljeno, plačila v drugi izvršilni zadevi pa, po mnenju upnika, izvršilno sodišče v konkretnem primeru ne more upoštevati. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tako stališče upnika napačno. Ni sporno, da upnik izterjuje svojo obveznost po izvršilnem naslovu, v katerem sta mu dva dolžnika dolžna plačati terjatev, torej iz izvršilnega naslova izhaja, da gre za solidarna dolžnika. V tem primeru upnik lahko zahteva izpolnitev od kateregakoli solidarnega dolžnika ali od obeh, vendar je treba upoštevati, da obveznost preneha, ko jo eden izmed njiju izpolni (395. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Posledično to pomeni, da zmanjšanje terjatve zaradi poplačevanja s strani enega solidarnega dolžnika vpliva tudi na obseg terjatve zoper drugega solidarnega dolžnika. Upnik je za izterjavo iste terjatve vložil dva izvršilna predloga zoper solidarna dolžnika in se vodita dve ločeni izvršilni zadevi za izterjavo iste terjatve. Za takšno vlaganje predloga za izvršbo ni zakonske ovire in je upnik to tudi smel storiti. Potrebno pa je spremljanje obeh postopkov glede obsega terjatve, ki se izterjuje. V okviru določbe 3. člena ZIZ mora sodišče preprečiti, da se izvršba opravi v večjem obsegu, kot je treba za poplačilo terjatve, in skrbeti, da upnik z izvršbo ni poplačan več, kot mu gre po izvršilnem postopku. To se je zgodilo v konkretnem primeru, ko se je solidarna obveznost dolžnikov z izvršbo poplačevala v več ločenih izvršilnih postopkih, kot da gre za različne terjatve. Glede na to, da gre za dva vzporedno vodena izvršilna postopka istega upnika zoper solidarna dolžnika iste terjatve, je pri ugotavljanju obsega terjatve, ki se izterjuje, potrebno upoštevati plačila, opravljena v obeh zadevah, ker narava terjatve zahteva skupno obravnavo.

8. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ni pogojev za dovolitev. V prvem odstavku 67. člena ZIZ je namreč določeno, da ko je izvršba že opravljena, lahko predlaga dolžnik pri sodišču nasprotno izvršbo in zahteva, naj mu upnik vrne tisto, kar je z izvršbo dobil, med drugim tudi, če je upnik prejel več, kot znaša njegova terjatev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik za solidarno terjatev, ki jo je izterjeval zoper oba solidarna dolžnika v dveh izvršilnih postopkih, prejel več kot znaša njegova terjatev. Tej ugotovitvi sodišča prve stopnje upnik ne nasprotuje, navaja le, da sodišče plačila solidarne dolžnice, zoper katero je vodil drug izvršilni postopek, ni mogoče upoštevati, kar pa je glede na zgoraj navedeno napačno.

9. Ker je torej pravilna odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi nasprotne izvršbe, je sodišče tudi pravilno upniku naložilo povrnitev dolžniku stroškov v zvezi s predlogom za nasprotno izvršbo in posledično glede na uspeh s predlogom za izvršbo zavrnilo upnikove stroške postopka v zvezi s predlogom za izvršbo. Ni mogoče mimo dejstva, da pregled nad izterjavo iste terjatve zoper vsakega solidarnega dolžnika v posebnem izvršilnem postopku ima upnik. Glede na načelo poštenosti (9. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je bilo od njega upravičeno pričakovati sodelovanje pri ugotavljanju obsega terjatve, do katerega izterjave je še upravičen. Tako bi se lahko izognil stroškom nasprotne izvršbe.

10. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1., 3. in 4. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zavrnitev pritožbe zajema zavrnitev pritožbenih stroškov.