Jedro

Čeprav tožnik (voznik motornega kolesa) ni prilagodil hitrosti vožnje (ki pa je bila še vedno v okviru dovoljene) in tudi ni vozil čisto ob desnem robu cestišča (vendar po svojem voznem pasu), je po presoji revizijskega odločilni vzrok za nesrečo, da zavarovanec toženke (voznik osebnega avtomobila) ni vozil skrajno desno, torej po svojem voznem pasu. Zato je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med tožnika in zavarovanca toženke pravilno porazdelilo v razmerju 40:60.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (ob ugotovljeni tožnikovi 60-odstotni odgovornosti za nastalo škodo) toženki naložilo, da mora tožniku plačati 9.200,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila ter da mu mora povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je (ob ugotovljeni tožnikovi 40-odstotni odgovornosti za nastalo škodo) znesek 9.200,00 EUR nadomestilo s pravilnim zneskom 16.210,80 EUR(1). Spremenilo je tudi znesek pravdnih stroškov. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora toženka povrniti tožniku njegove pritožbene stroške.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da je tožnik k nastanku nesreče soprispeval le 40-odstotkov. Pritožbeno sodišče je upoštevalo le tožnikovo neprilagojeno hitrost, spregledalo pa, da je vozil 0,95 m od desnega roba cestišča, torej (upoštevaje, da je imel na razpolago vozišče v širini 1,25 m) skoraj ob sredini vozišča. Res je voznik osebnega vozila (ki je vozil s hitrostjo 23,16 km/h) zapeljal preko sredine ceste (ker je šlo za ozko cestišče), vendar mu zato ni mogoče očitati, da bi moral že pred vožnjo v nepregledni ovinek zapeljati na bankino. Meni, da je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnik soprispeval k nastanku prometne nesreče 60-odstotkov. V nadaljevanju se zavzema za znižanje odškodnine. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da vzpostavi prvostopenjsko sodbo.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da je zavarovanec toženke (voznik osebnega avtomobila) vozil s hitrostjo 23,16 km/h, tožnik (voznik motornega kolesa) pa s hitrostjo 39,44 km/h. Do nesreče je prišlo na cestišču, ki gledano v smeri vožnje tožnika poteka v desni nepregledni ovinek po klancu navzdol, kjer širina (2,5 m) in zmanjšana preglednost narekujeta izredno previdno vožnjo (s prilagoditvijo hitrosti in položajem vozila na cestišču). Mesto oplaženja je bilo 30 cm na voznem pasu tožnika. Oba udeleženca nesreče bi trčenje lahko preprečila. Tožnik tako, da bi vozil čim bližje desnemu robu vozišča in prilagodil hitrost, zavarovanec toženke pa tako, da bi peljal po svojem voznem pasu, za kar bi moral uporabiti tudi utrjeno bankino širine 0,6 m. 7. Materialnopravno podlago za odločitev glede odgovornosti za nastalo prometno nesrečo predstavlja drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Pri obojestranski krivdi, ki je ugotovljena v obravnavanem primeru, odgovarjata imetnika motornih vozil (tožnik in zavarovanec toženke) v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Sodišče prve stopnje je sicer odgovornost tožnika ocenilo z 60%, vendar pa je sodišče druge stopnje to odgovornost utemeljeno znižalo na 40%. Čeprav tožnik ni prilagodil hitrosti vožnje (ki pa je bila še vedno v okviru dovoljene) in tudi ni vozil čisto ob desnem robu cestišča (vendar po svojem voznem pasu), je po presoji revizijskega odločilni vzrok za nesrečo, da zavarovanec toženke ni vozil skrajno desno, torej po svojem voznem pasu. Upoštevaje tudi (različno) stopnjo nevarnosti, izvirajočo iz vsakega od v škodnem dogodku udeleženih motornih vozil, to je, da osebni avtomobil zaradi večjega volumna, teže in hitrostnih zmogljivosti za druge udeležence v prometu predstavlja bistveno večjo nevarnost od lahkega motorja, kakršnega je vozil tožnik(2), je materialnopravno pravilna presoja pritožbenega sodišča, ki je razmerje odgovornosti za konkretni škodni dogodek med tožnika in zavarovanca toženke porazdelilo v razmerju 40:60. 8. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. člena ZOR načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

9. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je tožnik v prometni nesreči 26. 7. 2000 utrpel hud pretres možganov, rane nad levim očesom, na levem kolenu in na sprednji strani vratu, odrgnine po telesu in obeh spodnjih in zgornjih okončinah, udarnino po levi strani čela in odprto ovalno odprtino v srcu. Sodišče druge stopnje je pri odmeri pravilno ovrednotilo bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Zato je sodišče druge stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

10. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče toženkino revizijo na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zavrnilo in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zvišalo je odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Op. št. (2): Primerjaj zadevi II Ips 133/2006 in II Ips 148/98.