Jedro

Podlago za dodatek za nepredvidljiv delovni čas predstavlja pravilnik tožene stranke o spremembah in dopolnitvah pravilnika o vrednotenju dela in prejemkih delavcev z dne 7.1.1994. Ta dodatek se mesečno obračunava za določena delovna mesta. Dodatek je določen s pravilnikom, ki je v skladu z določbo 53. člena KP za tekstilno industrijo Slovenije. Ta dodatek ni sestavni del osnovne plače, saj bi ga sicer tožena stranka moral vključiti v samo vrednotenje delovnega mesta in bi takšna osnovna plač morala biti zapisana v pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah 1, 2 in 3 izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožnici plačati razliko v plači za čas od 1.2.2000 do 13.6.2000 v skupnem znesku 25.292,25 SIT neto z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot sledi: - februar v znesku 4.998,13 SIT od 18.3.2000 dalje do plačila, - marec v znesku 5.546,38 SIT od 18.4.2000 dalje do plačila, - april v znesku 5.761,96 SIT od 18.5.2000 dalje do plačila, - maj v znesku 6.388,14 SIT od 18.6.2000 dalje do plačila, - junij v znesku 2.597,64 SIT od 18.7.2000 dalje do plačila.

Višji tožničin zahtevek se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnici stroške postopka v višini 4.925,50 SIT, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka je dolžna plačati sodno takso za tožbo in sodbo v višini 9.000,00 SIT." Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 17.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati prikrajšanje pri plači za obdobje od 1.2.2000 do 13.6.2000 v skupnem znesku 84.940,84 SIT bruto oz. 58.455,90 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tako kot sledi: - februar 2000 11.483,14 SIT neto od 18.3.2000 do plačila, - marec 2000 12.875,28 SIT neto od 18.4.2000 do plačila, - april 2000 13.238,02 SIT neto od 18.5.2000 do plačila, - maj 2000 14.829,33 SIT neto od 18.6.2000 do plačila, - junij 2000 6.030,12 SIT neto od 18.7.2000 do plačila.

Po predhodnem odvodu vseh davkov in prispevkov iz bruto zneska 84.940,84 SIT, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 1 izreka).

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 9.851,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (točka 2 izreka).

Tožena stranka je dolžna plačati sodno takso za tožbo in sodbo v višini 18.000,00 SIT (tč. 3 izreka).

Zoper to sodbo pod točko 1, 2 in 3 izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožničin zahtevek, njej pa naložiti povrnitev vseh stroškov postopka, skupaj s pripadki, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključevalo, ko ni verjelo izpovedi priče M. S. in navedbam tožene stranke. Obe sta jasno razložili, na kakšen način obračunava plačo tožena stranka in na kakšen način se pri toženi stranki upošteva dodatek za nepredvideni delovni čas. Prav tako je priča pojasnila, da prikrajšanje pri plači nikakor ni tako veliko, kot to trdi tožnica. V pritožbenem postopku pa vsekakor mora sodišče natančno oceniti, ali ima prav tožnica ali tožena stranka, ki uporablja izračune plač v skladu s pozitivno delovno zakonodajo in v skladu z svojimi pravilniki.

Tožena stranka prav tako meni, da je sodišče preuranjeno odločilo o tem, da mora tožena stranka plačati sodno takso za tožbo in sodbo v znesku 18.000,00 SIT. Sodišče takšno odločitev utemeljuje s tem, da je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks in da je uspela v pravdi, v tej posledici pa naj bi bila dolžna plačati tudi takso stranka, ki je zgubila pravdo. S takšnim stališčem pa se tožena stranka ne strinja.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da so delno podani. Ugotovilo je, da je podlaga za dodatek za nepredvidljiv delovni čas v pravilniku tožene stranke o spremembah in dopolnitvah pravilnika o vrednotenju dela in prejemkih delavcev z dne 7.1.1994 (dokaz C/1), ki ta dodatek za nepredvideni delovni čas tudi mesečno obračunava za določena delovna mesta, med njimi tudi za delovno mesto tožnice. Ta dodatek je določen s pravilnikom, ta pravilnik pa je v skladu z določbo panožne Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije (Ur.l. RS št. 58/94) z 53. čl., ki določa, da je višino in način izplačil teh in drugih dodatkov oz. elementov plač potrebno opredeliti v splošnem aktu podjetja. Tako je tožena stranka imela pravno podlago v določbi 53. čl. prej citirane panožne KP, da je lahko uvedla ta dodatek za nepredvideni delovni čas v skladu z svojim pravilnikom. Nadalje je ugotovilo, da je med strankama sporno le, ali se ta dodatek všteva v plačo ali ne. Zato sta obe stranki predložili svoja izračuna. Pritožbeno sodišče je preverilo izračun tožene stranke, ki je pri določitvi plače tudi upošteval omenjeni dodatek v skladu z svojim pravilnikom, in zavzelo stališče, da je izračun tožene stranke pravilen in zakonit v skladu z splošnim aktom tožene stranke. Namreč ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar nanje ni pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Poleg tega pa soglaša z vsemi dejanskimi stališči sodišča prve stopnje in se na njih tudi v celoti sklicuje.

Ker je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke po tč. 4, 358. čl. ZPP. Zato je pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki njen izračun razlike v plači za sporno obdobje, višji tožničin znesek pa je zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče znižalo stroške postopka po 1. odst. 154. čl. ZPP za polovico, tako da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka glede na njen delni uspeh v znesku 4.925,50 SIT, poleg tega pa je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za tožbo in sodbo v znesku 9.000,00 SIT glede na določbo 17. čl. Zakona o sodnih taksah - ZST (Ur.l. SRS št. 1/90, Ur.l. RS št. 14/91-50/98), ki določa, če že v pravdnem, izvršilnem ali kazenskem postopku taks oproščena stranka uspe, je dolžna takse, ki bi jo morala plačati ta stranka, če ne bi bila oproščena, plačati stranka, ki ne uživa oprostitve in sicer v sorazmerju s tem, koliko je oproščena stranka uspela v postopku, saj je bila tožnica oproščena plačila sodnih taks, uspela pa je s polovico svojega vtoževanega zahtevka.

Tožena stranka je delno uspela s pritožbo in sicer do ene polovice, zato ji mora tožnica povrniti polovico njenih pritožbenih stroškov v znesku 17.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.2.2003 dalje, kot to izhaja iz izreka tega sklepa; ti stroški pa so taksa za pritožbo - 125 odvetniških taks z 20% DDV - 15.000,00 SIT in sodna taksa za pritožbo v znesku 20.400,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe.