Jedro

Tožena stranka je pri tožeči stranki opravila postopek revizije po ZLPP in v revizijskem poročilu z dne 1. 6. 1995 med drugim ugotovila, da tožeča stranka od 1. 1. 1991 dalje plačuje premije življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem za svoje managerje, s čimer so obremenjeni njeni nematerialni stroški. Upravičenci za vračilo zavarovalnih premij (zavarovalne vsote za doživetje) pa so njeni delavci managerji. Tožena stranka je zaključila, da je s plačilom premij za managersko zavarovanje prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 10. točki 48.a člena ZLPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka utemeljeno zatrjuje, da v spornem primeru ni podan nobeden od dejanskih stanov iz 48.a člena ZLPP. Tožena stranka temelji svojo odločitev na 10. točki 48.a člena ZLPP. Ta vsebuje štiri dejanske stanove, ki bi upravičevali toženo stranko, da ravna po prvem in drugem odstavku 48.b člena ZLPP, če bi njihov obstoj ugotovila pri pregledu iz prvega odstavka 48. člena ZLPP. Tožena stranka pa pri pregledu ni ugotovila nobenega od njih, ugotovila tudi ni tistega, ki ga ZLPP opredeli kot "drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Na tega se je tožena stranka v tem postopku tudi sklicevala. Toda v revizijskem poročilu ni glede spornega dejanja tožeče stranke (plačevanje premij za življenjsko zavarovanje) dejanske ugotovitve, da je bilo to dejanje storjeno v okviru lastninskega preoblikovanja oziroma v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod lastninsko preoblikovanje (glej 18. člen in prvi odstavek 48. člena ZLPP) in je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine.

Očitno je, da je hotela tožena stranka s svojo odločbo odpraviti v revizijskem pregledu ugotovljene kršitve računovodskih predpisov in s tem rešiti vprašanje zakonitosti razpolaganja z družbenimi sredstvi. Toda tega tožena stranka ni storila v pravem postopku. Njihovo odpravo bi lahko izposlovala z ukrepi, izrečenimi v postopku, ki ga je predpisoval Zakon o službi družbenega knjigovodstva oziroma ga sedaj predpisuje Zakon o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Postopek po omenjenih dveh zakonih se tako razlikuje od postopka po ZLPP, da ukrepov, za katere določa zakon eno vrsto postopka, ni mogoče izreči v drugem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej glasi: Razveljavi se točka 1/1 odločbe tožene stranke štev. 000 z dne 21.8.1995, ki se glasi: "Povečati terjatve do delavcev za 1,789.413,60 SIT in povečati družbeni kapital za 1,190.995,90 SIT ter delniški kapital za 96.628,30 SIT in trajne vloge za 1.879,40 SIT." Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 171.327,00 SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se razveljavi 1/1 točka odločbe tožene stranke opr. štev. 000 z dne 21.8.1995. Proti sodbi se tožeča stranka pritožuje iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo razlagi predpisov kot jih je razložila tožena stranka. Določila Zakona o računovodstvu, ki so veljala v času, za katerega je bila opravljena revizija, ne izključujejo možnosti, da se zavarovalne premije upoštevajo kot vrsta poslovnih odhodkov. Tudi naknadno sprejeti predpisi določajo, da med stroške dela sodijo tudi zneski, ki so izplačani delavcem in ki niso v neposredni povezavi s poslovanjem in imajo naravo plač. Zakon o dohodnini je s 1.1. 1992 vpeljal bonitete kot sestavni del osnove za davek od osebnih prejemkov. Pritožnica tudi meni, da plačila premij za managerska zavarovanja ne predstavljajo oškodovanja družbene lastnine po 10. točki 48.a člena ZLPP in zato ni bilo podlage za izdajo izpodbijane odločbe. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je pri tožeči stranki opravila postopek revizije po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 - 1/96; v nadaljevanju ZLPP) in v revizijskem poročilu opr. št. 000 z dne 1.6.1995 med drugim v točki II. 8. ugotovila, da tožeča stranka od 1.1.1991 dalje plačuje premije življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem za svoje managerje, s čimer so obremenjeni njeni nematerialni stroški. Upravičenci za vračilo zavarovalnih premij (zavarovalne vsote za doživetje) pa so njeni delavci managerji. Tožena stranka je zaključila, da je s plačilom premij za managersko zavarovanje prišlo do oškodovanja družbene lastnine po 10. točki 48.a člena ZLPP, zato je s 1/1 točko odločbe, ki jo tožeča stranka s tožbo izpodbija, naložila povečanje terjatev do delavcev za znesek 1,789.413,60 SIT in povečanje družbenega kapitala za 1,690.995,90 SIT, delniškega kapitala za 96.628,30 SIT in trajne vloge za 1.789,40 SIT.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka utemeljeno zatrjuje, da v spornem primeru ni podan nobeden od dejanskih stanov iz 48.a člena ZLPP. Tožena stranka temelji odločitev pod 1/1 točke svoje odločbe na 10. točki 48.a člena ZLPP. Ta vsebuje štiri dejanske stanove, ki bi upravičevali toženo stranko, da ravna po 1. in 2. odst. 48.b člena ZLPP, če bi njihov obstoj ugotovila pri pregledu iz 1. odst. 48. člena ZLPP. Tožena stranka pa pri pregledu ni ugotovila nobenega od njih, ugotovila tudi ni tistega, ki ga ZLPP opredeli kot "drugi primeri zmanjšanja družbenega kapitala z lastninskim preoblikovanjem". Na tega se je tožena stranka v tem postopku tudi sklicevala. Toda v revizijskem poročilu ni glede spornega dejanja tožeče stranke (plačevanje premij za življenjsko zavarovanje) dejanske ugotovitve, da je bilo to dejanje storjeno v okviru lastninskega preoblikovanja oziroma v okviru posameznih dejanj, ki bi jih bilo mogoče opredeliti pod lastninsko preoblikovanje (glej 18. člen in 1. odst. 48. člena ZLPP) in je zaradi njih prišlo do oškodovanja družbene lastnine.

Tožeča stranka zato utemeljeno opozarja, da tožena stranka v konkretnem primeru ni imela zakonske podlage za ukrepanje po 1. in 2. odst. 48.b člena ZLPP. Po tem zakonitem določilu bi tožena stranka namreč lahko postopala le, če bi v revizijskem poročilu ugotovila, da ravnanje tožeče stranke predstavlja oškodovanje družbene lastnine po 48.a členu ZLPP. Ker pa takih ugotovitev kot je bilo povedano prej, v revizijskem poročilu ni, tožena stranka ni imela zakonske podlage za odločitev pod l/l točko izpodbijane odločbe.

Očitno je, da je hotela tožena stranka s svojo odločbo pod 1/1 točko odpraviti v revizijskem pregledu ugotovljene kršitve računovodskih predpisov in s tem rešiti vprašanje zakonitosti razpolaganja z družbenimi sredstvi. Toda tega tožena stranka ni storila v pravem postopku. Njihovo odpravo bi lahko izposlovala z ukrepi, izrečenimi v postopku, ki ga je predpisoval Zakon o službi družbenega knjigovodstva oziroma ga sedaj predpisuje Zakon o agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. l. RS, št. 48/94 - 58/95). Postopek po omenjenih dveh zakonih se tako razlikuje od postopka po ZLPP, da ukrepov, za katere določa zakon eno vrsto postopka, ni mogoče izreči v drugem postopku.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da jo sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, ko jo tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Ker je sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo, je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 166. člena ZPP). Tožeča stranka je s tožbo uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti vse nastale pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP). O stroških tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi specificiranega stroškovnika in predstavljajo takso za tožbo in pritožbo ter nagrado za sestavo tožbe v višini 500 točk, nagrado za zastopanje na dveh narokih v višini 375 točk in nagrado za sestavo pritožbe v višini 625 točk. Skupaj odmerjeni stroški tožeče stranke tako znašajo 171.327,00 SIT.