Jedro

Sklep nepravdnega sodišča je pravnomočen, na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov pa je sodišče vezano. Sodne odločbe se izpodbijajo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi v rokih, ki jih določa procesni zakon, zato v tem postopku ni mogoče niti kot predhodno niti kot glavno vprašanje ugotavljati veljavnosti ali zakonitosti sklepa nepravdnega sodišča. Domik na dražbi v postopku izvršbe in zavarovanja je odločba državnega organa, s katero se pridobi lastninska pravica (2. odst. 20. čl. ZTLR) in pomeni za kupca (najboljšega ponudnika) originarno pridobitev lastninske pravice na prodani nepremičnini. Vendar pa sam domik ne pomeni nujno dokončno pridobitev lastninske pravice, temveč je v obsegu, kot ga določa zakon, lahko ta pridobitev pogojna, med drugim tudi zaradi tega, ker kupec v določenem roku ne položi kupnine (191. čl. ZIZ). Soglasja, danega v skladu procesnimi pravili in za potrebe tekočega postopka, ni mogoče šteti za izjavo volje v smislu obligacijskopravnih predpisov, ki urejajo pogodbena razmerja, temveč kot izjave strank v tem postopku, katerega končni cilj je izdaja odločbe. S takšnimi - četudi skladnimi izjavami - zato ne nastane pogodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 48.000,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik idealne 1/2 parcele št. 38/1 k.o.... v velikosti 361 m2 in na njej stoječe stanovanjske hiše, ki je v zemljiški knjigi vpisana na toženca in da je toženec dolžan izstaviti za takšen zemljiškoknjižni vpis sposobno listino. Tožniku je še naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 47.826,00 SIT. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, tožnik sodbi prve stopnje očita kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pravdni stranki sta bili solastnici nepremičnine, glede katere je bilo s pravnomočnim sklepom z dne 23.11.1970 odločeno, da se proda na sodni dražbi, dobiček pa deli. S sklepom z dne 6.12.1971 je bila nepremičnina domaknjena tožniku. Ta sklep je sodišče s sklepom z dne 28.1.1972 vzdržalo v veljavi, ker je tožnik izenačil toženčevo nadponudbo. S sklepom z dne 2.8.1974 pa je sodišče razveljavilo domik, ker naj bi tožnik ne položil celotne kupnine, kot bi po dražbenih pogojih moral storiti. Še vedno pa je ostal v veljavi in je tudi pravnomočen sklep z dne 28.2.1972. Ta dva sklepa sta nasprotujoča in bi že zato sodišče ne smelo zavrniti predloga za sodni depozit, ki ga je podal kasneje. Tožnik meni, da je najpomembnejše dejstvo, da upnik ni sprejel izpolnitve po svoji krivdi oziroma jo je s svojim ravnanjem celo preprečil, dolžniku pa pri tem ni mogoče očitati nobene krivde. Če bi bil upnik pripravljen sprejeti dolžnikovo ponudbo, bi mu bila celotna kupnina plačana že v letu 1972 v 4 mesečnih obrokih. Sklep o razdružitvi nepremičnine s prodajo na sodni dražbi je pravnomočen. Prodaja po določilih Zakona o nepravdnem postopku ne pride v poštev, ker ni soglasja med solastniki, po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ) pa ne, ker je bilo med strankama doseženo soglasje, da tožnik od toženca odkupi njegov idealni delež po ceni in po pogojih, določenih v dražbenih pogojih. Tožnik je na javni dražbi kupil toženčev idealni delež in se je na sami dražbi dogovoril s sodnikom za obročno odplačevanje, kar je toženec sprejel. Prvi obrok je toženec prejel decembra 1971 in denarja ni nikoli vrnil tožniku. Dejstvo, da tožnik ni položil denarja v sodni depozit in da je bil sklep o domiku nepremičnine razveljavljen, pa ne more vplivati na delno realiziran pravni posel. Tožnik meni, da niso podani pogoji za postopek s prodajo stvari po določilih ZIZ o razdelitvi stvari, saj je na podlagi doseženega soglasja s tožencem že decembra 1971 od toženca kupil 1/4 njegovega solastnega deleža, kar je toženec potrdil s sprejemom denarja. Zato glede tega dela ni več mogoča prodaja z razdelitvijo stvari. Z zavrnitvijo drugega obroka je toženec prišel v zamudo pri sprejemu izpolnitve. Če je upnik v zamudi, sme dolžnik položiti stvar pri sodišču, kar pa ni njegova obveznost. S položitvijo dolgovane stvari, je dolžnik le prost svoje obveznosti. Tožnik meni, da je njegov zahtevek utemeljen, toženec pa je upravičen le do plačila preostanka kupnine z vsemi posledicami upnikove zamude. Dodaten razlog, da odločitev sodišča ni pravilna, je, da bil tožnik oškodovan kar za 9.000.000,00 SIT. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Sam tožnik v pritožbi glede plačila obrokov kupnine ponavlja gornje navedbe, dodaja pa, da bi se morala sodnica izločiti iz razloga po 5. in 6. tč. 70. čl. ZPP, ker je že odločala o tej stvari v drugem postopku in svoje odločitve daje kot dokaz sedanje utemeljenosti izpodbijane sodbe. Kot predhodno vprašanje bi bilo treba ugotavljati veljavnost sklepa R 99/69 z dne 2.8.1974, ki je bil izdan na podlagi krive izpovedbe toženca. Čim bi se ugotovilo, da je kupec hotel plačati kupnino v celoti in da je za nadaljnje neizpolnjevanje kupčeve obveznosti odgovoren toženec, bi bilo jasno, da takšen sklep nima pravnega učinka in je zato neveljaven. Sama javna dražba z dne 23.11.1971 ni bila razveljavljena z nobenim sodnim sklepom. Sodišče bi moralo nadaljevati postopek za izterjavo dolga in bi že takrat ugotovilo, da želi kupec izvršiti svojo obveznost. Ves čas živi v veri, da je kot pošten kupec nepremičnino kupil in da je njegova, stanovanjsko hišo pa tudi vseskozi zaseda. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka sodbi prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodba ima namreč jasne in popolne razloge o odločilnih dejstvih in ti niso v medsebojnem nasprotju, niti ni nasprotja v izreku ali med izrekom in obrazložitvijo. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev iz 2. tč. 339. čl. ZPP zaradi neizločitve razpravljajoče sodnice iz razlogov po 5. in 6. tč. 70. čl. ZPP. Kot ugotavlja sam tožnik, sodnica ni sodelovala v postopku pred nižjim sodiščem, pač pa v drugem postopku, ki je z obravnavanim v povezavi le, kolikor oba obravnavata isti dogodek iz preteklosti (sodno dražbo nepremičnine zaradi prodaje in domik). To pa ni razlog, zaradi katerega bi se morala sodnica izločiti. Če pa tožnik meni, da je podan izločitveni razlog iz 6. tč. 70. čl. ZPP (pri čemer je treba tožniku pojasniti, da zgolj dejstvo, da je sodnica obravnavala več zadev istih strank, še ne more vzbujati dvoma v njeno nepristranskost), bi moral zahtevati izločitev sodnice do konca glavne obravnave (2. odst. 72. čl. ZPP), česar pa ni storil. Pri nadaljnjem preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tudi niso podane tiste kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Predhodno vprašanje je vprašanje, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, o katerem še ni odločilo sodišče ali drug pristojen organ, od njegove rešitve pa je odvisna odločba sodišča (1. odst. 13. čl. ZPP). Sklep z dne 2.8.1974, izdan v nepravdni zadevi R 99/69, je pravnomočen, na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov pa je sodišče vezano. Sodne odločbe se izpodbijajo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi v rokih, ki jih določa procesni zakon, zato v tem postopku ni mogoče niti kot predhodno niti kot glavno vprašanje ugotavljati veljavnosti (ali zakonitosti) sklepa z dne 2.8.1974. Na tako presojo ne more vplivati dejstvo, da je postal pravnomočen (in kasneje nikoli razveljavljen) sklep z dne 28.2.1972, s katerim je bila toženčeva nadponudba zavrnjena in odločeno, da ostane v veljavi sklep o domiku z dne 6.12.1971. Ta sklep je odločil o veljavnosti nadponudbe in domika v zvezi z njo. Kakor hitro pa je bil razveljavljen skep o domiku (s sklepom z dne 2.8.1974), tudi ta sklep v delu, s katerim vzdržuje v veljavi domik (kot že rečeno le v razmerju do dane nadponudbe), ne more več veljati. Nasprotja med izdanima sklepoma sodišča torej ni. Kolikor je mogoče iz pritožbe sklepati, da pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni ugotovilo nekaterih dejstev (kot npr. toženčevo nepripravljenost sprejeti tožnikovo izpolnitev in s tem povezano zamudo upnika, dobro vero tožnika, njegovo oškodovanje), pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta dejstva za odločitev niso relevantna, kar je delno razvidno že iz dosedanje obrazložitve in bo še iz nadaljnje v zvezi s presojo materialnopravne pravilnosti sodbe prve stopnje. Pritožnik v pritožbi med drugim zatrjuje tudi dejstva, ki so relevantna za presojo pridobitve lastninske pravice s pravnim poslom (soglasje toženca o obročnem odplačilu zneska kupnine, delna realizacija obveznosti). Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice temveč za vprašanje pridobitve lastninske pravice z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, ki jih določa zakon (424. paragraf Občnega državljanskega zakonika, ki je veljal v času domika, sedaj 2. odst. 20. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Domik na dražbi v postopku izvršbe in zavarovanja je namreč takšna odločba državnega organa, obenem pa pomeni za kupca (najboljšega ponudnika) originarno pridobitev lastninske pravice na prodani nepremičnini. Vendar pa sam domik ne pomeni nujno dokončno pridobitev lastninske pravice, temveč je v obsegu, kot ga določa zakon, lahko ta pridobitev pogojna, med drugim tudi zaradi tega, ker kupec v določenem roku ne položi kupnine (162. paragraf tedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ/30 in 191. čl. sedaj veljavnega ZIZ). Ravno to pa se je zgodilo v konkretnem primeru. Soglasje, ki naj bi ga potrditvah pritožbe toženec dal k obročnemu plačilu kupnine, ne pomeni, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o prodaji nepremičnine. Soglasje je bilo dano v skladu s tedanjimi procesnimi pravili (120. paragraf ZIZ/30) in za potrebe tekočega postopka. Takšnih izjav udeleženih strank v sodnem postopku pa ni mogoče šteti za izjav volje v smislu obligacijskopravnih predpisov, ki urejajo pogodbena razmerja, temveč kot izjave strank v tem postopku, katerega končni cilj je izdaja odločbe. S takšnimi - četudi skladnimi izjavami - zato ne nastane pogodba. Navedeno pa pomeni, da so vse navedbe tožnika, ki se tičejo dejstev, relevantnih za presojo pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla, neutemeljene. Enako velja za trditev, da je toženec zavrnil sprejem kupnine, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja še na določilo 120. paragrafa ZIZ/30, po katerem se kupnina položi na sodišču in ne izroča lastniku nepremičnine. Pritožbenih trditev v delu, ki grajajo odločitev sodišča v nepravdnem postopku zaradi sodnega depozita (N 27/88), pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj odločba o sodnem depozitu ni predmet tega postopka. Iz istega razloga pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožnikova stališča glede razdružitve solastnine. Glede na navedeno je torej pritožba tožnika neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o stroških postopka temelji na določilu 1. odst. 166.čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 155. čl. ZPP. Tožeča stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, mora toženi povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (stroške sestave in sodne takse).