Jedro

Dejansko vprašanje obstoja pasivne legitimacije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče po presoji, da ni podana pasivna legitimacija toženca, v točki I izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2016 dalje, v točki II izreka pa je zavrnilo tudi podredni zahtevek, in sicer na ugotovitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2016 dalje. V odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v korist proračuna Republike Slovenije iz naslova oprostitve plačila stroškov postopka povrniti znesek 1.175,96 EUR na račun Okrožnega sodišča v Murski Soboti.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je prvostopno sodišče pri presoji obstoja pasivne legitimacije toženca nepravilno oprlo na določbo 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker v obravnavanem primeru ne gre za odškodninsko odgovornost organa družbe oziroma družbe za delovanje njenega organa, temveč za krivdno odgovornost toženca. Toženec je s kriminalnim ravnanjem, za katerega je bil pravnomočno obsojen s kazensko sodbo družbi D. E. GmbH povzročil škodo, katero je z vnovčitvijo garancije delno, v znesku 5.000,00 EUR poplačala tožeča stranka na podlagi zavarovalne pogodbe sklenjene med navedeno gospodarsko družbo in gospodarsko družbo B. P. d.o.o., ki je bila ustanovljena izključno za namene kriminalne dejavnosti tožnika, to je pridobitve štirih D. kartic s katerimi je tožnik na različnih bencinskih servisih po Sloveniji točil gorivo in plačeval cestnino za pridobitev lastne premoženjske koristi. Tožnik je bil zaradi navedenega početja pravnomočno obsojen s kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 24295/2016 z dne 6. 7. 2016. Na obsodilno kazensko sodbo pa je prvostopno sodišče v skladu z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano. Iz navedenih razlogov je podana pasivna legitimacija tožnika za vtoževano plačilo 5.000,00 EUR, katerega je zavarovalnica namesto B. P. d.o.o. poravnala D. E. GmbH na podlagi zavarovalne pogodbe kavcijskega zavarovanja. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ni sporno, da je tožeča stranka (nadalje zavarovalnica) z družbo B. P. d.o.o. sklenilo zavarovalno pogodbo za kavcijsko zavarovanje (nadalje zavarovalna pogodba), na podlagi katere je zavarovalnica družbi D. E. izdala garancijo (garantno pismo) za znesek do 5.000,00 EUR kot jamstvo za zahtevke družbe D. E. proti družbi B. P. d.o.o. iz naslova D. plačilne kartice, izdane z namenom plačila tankanja motornega goriva, cestnine in podobno. Na podlagi navedene zavarovalne pogodbe je zavarovalnica kot izdajatelj garancije zaradi neplačila zapadlih obveznosti namesto družbe B. P. d.o.o. upravičencu, to je družbi D. E., izplačala zavarovalnino v višini 5.000,00 EUR in z regresnim zahtevkom družbo B. P. d.o.o. pozvala k vračilu plačane garancije. Družba B. P. d.o.o. zaradi nedelovanja in neplačevitosti regresnega zahtevka ni poravnala. Plačane garancije pa si zavarovalnica tudi ni mogla poplačati na podlagi izdanih bianco menic družbe B. P. d.o.o., ker je bila ta brez premoženja in tudi ne od meničnega avala (poroka), to je direktorja družbe B. P. B. K., ker ta tudi ni razpolagal z nobenimi sredstvi za poplačilo vnovčene garancije.

6. Tudi ni sporno, da toženec vsaj formalno ni bil direktor ali prokurist družbe B. P. d.o.o.. Toženec pa je s pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti IV K 24295/2016 z dne 6. 7. 2016 (nadalje kazenska sodba) obsojen storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi z 20. členom KZ, in sicer da je skupaj z A. S. in B. Š. v času od 4. 2. 2014 do 20. 10. 2015 z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi ustanovil sedem slamnatih družb, med njimi tudi B. P. d.o.o. in nato je bil preko teh slamnatih družb, za katere se je lažno prikazovala, da so delujoče, čeprav v resnici niso poslovale in so bili njihovi formalni direktorji brez dejanske funkcije v družbi, sklenjen dogovor o pridobitvi plačilnih kartic, med ostalimi z družbo D. E. za pridobitev štirih D. kartic, s katerimi je nato osebno razpolagal toženec, ki je na podlagi prejetih kartic v obdobju od 1. 5. 2015 do 20. 10. 2015 na različnih bencinskih servisih po Sloveniji sam ali skupaj z B. Š. točil gorivo in plačeval cestnine, na podlagi česar je družba D. E. družbi B. P. d.o.o. izstavil tri račune v skupni vrednosti 14.681,67 EUR. Izstavljenih računov pa toženec ni nameraval plačati že ob sklenitvi pogodbe med družbo D. E. in B. P. d.o.o., ker je vedel, da je B. P. d.o.o. le slamnata družba, ki nikoli ni dejansko poslovala in tudi ni imela priliva ter je bila ustanovljena zgolj z goljufivim namenom pridobitve plačilnih kartic za potrebe točenja goriva in plačevanja cestnin. S takim ravnanjem pa je toženec skupaj z A. S. in B. Š. pri poslovanju z družbo B. P. d.o.o. družbi D. E. povzročil premoženjsko škodo v višini 14.681,67 EUR in si v enakem znesku pridobil protipravno premoženjsko korist, ker si je toženec skupaj s S. in Š. razdelil gorivo oziroma izkupiček od prodaje goriva.

7. Prvostopno sodišče ima sicer prav, da toženec ne more biti pasivno legitimiran (nosilec obveznosti iz pravnega razmerja) na podlagi 148. člena OZ, ker ta ureja odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ. Toženec namreč ni nastopal v funkciji organa gospodarske družbe (direktor, prokurist ipd.) B. P. d.o.o., kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. 8. Za uveljavljani regresni zahtevek je po presoji pritožbenega sodišča podana pasivna legitimacija toženca na podlagi prvega odstavka 963. člena OZ1. S pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, na katero je v skladu z določbo 14. člena ZPP2 vezano pravdno sodišče, je bil toženec med drugim tudi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije na škodo gospodarske družbe D. E., pri čemer je kot sredstvo za izvršitev goljufije ustanovil nedelujoče slamnato podjetje B. P. d.o.o., preko katerega je bil sklenjen z energetsko družbo D. E. dogovor o pridobitvi D. plačilnih kartic, s katerimi je toženec na bencinskih servisih po Sloveniji točil gorivo in plačeval cestnine in s tem družbo D. E. oškodoval za znesek 14.681,67 EUR. Del te škode v znesku 5.000,00 EUR je družbi D. E. na podlagi zavarovalne pogodbe (vnovčitev garancije) dne 11. 1. 2016 plačala zavarovalnica. Res je, kot navaja prvostopno sodišče, da D. E. ni zavarovalec po zavarovalni pogodbi, je pa upravičenec, v korist katerega je zavarovalnica izdala garantno pismo (priloga A3) in katero je upravičenec, to je D. E. vnovčil ter s tem delno poplačal terjatev do B. P. d.o.o., to je zavarovanca po zavarovalni pogodbi. Gospodarska družba B. P. d.o.o., to je zavarovalec in zavarovanec po zavarovalni pogodbi, pa bi lahko od toženca uveljavljala plačilo izdanih računov zaradi goljufive uporabe D. plačilnih kartic. Ker pa zavarovanec, to je družba B. P. d.o.o. tega iz že navedenih razlogov ni storila (ustanovljena je bila ravno zaradi izvrševanja goljufije) ima zavarovalnica za izplačani del zavarovalnine vse zavarovančeve pravice proti tožencu, ki je krivdno odškodninsko odgovoren za nastalo premoženjsko škodo povzročeno s kaznivim dejanjem goljufije.

9. Zraven tega je po presoji pritožbenega sodišča toženec materialno pravno zavezan na uveljavljano plačilo 5.000,00 EUR neposredno na podlagi krivdne odškodninske odgovornosti po določbi prvega odstavka 131. člena OZ3. Zavarovalnica v navedeni kazenski sodbi ni neposredni oškodovanec (oškodovanec je energetska družba, ki je bila oškodovana z goljufivo uporabo plačilnih kartic za tankanje goriva in plačila cestnin), kar pa še ne pomeni, da toženec zoper zavarovalnico ni storil civilnega delikta. Že iz podatkov kazenske sodbe, enako iz podatkov pravdnega spisa, kar niti ni sporno, izhaja, da je toženec s sostorilci sodeloval pri sklepanju zavarovalne pogodbe za kavcijsko zavarovanje, ker brez te pogodbe, s katero zavarovalnica jamči za (delno) poplačilo uporabe D. kartice z izdajo garantnega pisma upravičencu, ne bi bilo mogoče skleniti dogovora med družbama B. P. d.o.o. in D. E., na podlagi katerega so bile izdane D. kartice, katere je nato v goljufive namene uporabil toženec pri tankanju goriva in plačilu cestnin. Na podlagi navedenega se tako lahko zaključuje, da je toženec tudi pri sklepanju zavarovalne pogodbe ravnal s škodnim namenom, ker se je s sklenitvijo zavarovalne pogodbe dosegel končni cilj, pridobiti D. kartice in z njimi pridobiti protipravno premoženjsko korist. Da bo pa pri tem tudi oškodovana zavarovalnica, pa je tožencu tudi moralo biti znano, ker je toženec vedel, da ustanovljena družba B. P. d.o.o., to je zavarovalec in zavarovanec po zavarovalni pogodbi, ne deluje in da je ustanovljena samo zaradi izvršitve kaznivega dejanja goljufije in kot taka ne bo mogla plačati izdanih računov na podlagi uporabe D. kartic, zaradi česar se bo vnovčila garancija iz garantnega pisma izdanega upravičencu iz zavarovalne pogodbe, to je D. E. GmbH.

10. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 355. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o zadevi ni moglo samo odločiti, ker je v obravnavani zadevi predmet presoje le pasivna legitimacija tožene stranke. V nadaljnjem sojenju bo prvostopno sodišče tako moralo presoditi o utemeljenosti, to je o obstoju in višini terjatve tožeče stranke zoper toženca.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti pisno v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko pri sodišču prve stopnje.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. 2 Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. 3 Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.