Jedro

Pritožbeno sodišče je v preteklosti že zavzelo stališče, da je pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok.

Tožnik je s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, saj ni spoštoval pravil v zvezi z registracijo delovnega časa. Tožena stranka je v primerih, ko je tožnik registriral delovni čas za druge pripadnike slovenske vojske oziroma, je svoj delovni čas neupravičeno registriral v vojašnici, utemeljeno prepoznala znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem (221. člen KZ-1) oziroma v primerih, ko ga je registrirala žena, znake napeljevanja h kaznivemu dejanju (37. člen KZ-1), zato je podana tudi kršitev vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 4. 2015 in odločba Disciplinske komisije tožene stranke, št. ... z dne 24. 7. 2015 nezakoniti in se razveljavita, zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 8. 2015, temveč traja še naprej, zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 17. 8. 2015 do vrnitve nazaj na delo, priznati neprekinjeno delovno dobo in pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tj. od 17. 8. 2015 do vrnitve nazaj na delo, obračunati nadomestila plače v bruto višini 2.923,15 EUR, pristojnim institucijam plačati ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplačati pripadajoče neto zneske nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega zneska, tj. od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške, oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je bila toženka s tožnikovo registracijo dne 16. 12. 2014 nedvomno seznanjena še istega dne. Od 20. 11. 2014 je bil tožnik podvržen bistveno večjemu nadzoru glede registracije delovnega časa. Standardnega operativnega postopka (SOP) št. ... ni kršil le on, temveč tudi tisti, ki so opustili dolžno nadzorstvo. A.A. je priznala, da do marca 2015 ni opravljala nalog kot operaterka sistema avtomatske registracije delovnega časa (ARDČ) po SOP, B.B. pa je priznal, da so registracije delovnega časa v Slovenski vojski (SV) potekale bolj po domače. Pravila registriranja v obdobju, ko se nepravilnosti očitajo tožniku, niso bila tako jasna, kot si to prizadeva tožena stranka prikazati v tem postopku, določila glede pravilne registracije pa so kršili tudi drugi pripadniki, a nikomur izmed njih ni bil izrečen najhujši disciplinski ukrep. Takoj po 20. 11. 2014, ko sta kriminalista enote C. opazila D.D., da je registrirala sebe in tožnika na lokaciji enote E., F., je bilo ugotovljeno, da je tožnik po prihodu z misije v letu 2013 večkrat registriral prihod na delovno mesto ali odhod z delovnega mesta na drugih lokacijah, kot tudi, da je registracijo zanj kdaj opravila žena oziroma da je tožnik kdaj opravil registracijo drugih ljudi. Začetek disciplinskega postopka v zvezi s to kršitvijo je zastaral že pred 9. 3. 2015, ko je bil sprejet sklep o spremembi oziroma dopolnitvi sklepa o uvedbi disciplinskega postopka. Zadnja kršitev naj bi bila storjena 28. 11. 2014, zato bi se vodenje disciplinskega postopka moralo začeti najkasneje 28. 2. 2015. Po tem datumu je začetek disciplinskega postopka zoper tožnika zastaral. Podobno velja glede očitka, da je tožnik večkrat registriral prihod na delo drugih pripadnikov SV in da se je registriral na lokacijah, na katerih naj ne bi imel zadolžitev. Vodenje tega disciplinskega postopka je zastaralo najkasneje 10. 6. 2015. Do 4. 6. 2015, ko naj bi bila sprejeta odločitev disciplinskega organa druge stopnje, je zastaralo vodenje postopka zoper tožnika zaradi suma storitve vseh kršitev, storjenih pred 4. 12. 2014. S prvim sklepom o uvedbi disciplinskega postopka se tožniku ni očitala kršitev z dne 20. 11. 2014, ko je njegov prihod registrirala njegova žena. To se mu je očitalo šele s sklepom z dne 9. 3. 2015, kar je po nastopu zastaranja vodenja disciplinskega postopka v zvezi s temi kršitvami. Pristojne osebe pri toženi stranki so se s posamičnimi kršitvami seznanile nemudoma, saj so imele za to na razpolago vsa tehnična sredstva. To izhaja tudi iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 8. 9. 2015 o zavrženju ovadbe zoper tožnika zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije, v katerem je zavzeto stališče, da delodajalec ni mogel biti v zmoti glede registracije delovnega časa, saj ima vsakodnevno dostop do teh podatkov. Napačen je zato zaključek sodišča, da se je tožena stranka s kršitvami seznanila šele v trenutku, ko se je z njimi seznanila oseba, ki je pristojna odločati o uvedbi disciplinskega postopka. Prva kršitev je bila zaznana 20. 11. 2014, o tem je kriminalist G.G. preko uradnega zaznamka takoj seznanil svojega nadrejenega, ki je bil dolžan o tem v roku 24 ur obvestiti vojaško osebo, pristojno za vložitev predloga za uvedbo postopka skladno s 117. točko Pravil službe v SV. Poveljnik enote C., H.H. pa je s pobudo za uvedbo disciplinskega postopka odlašal več kot mesec dni, kar pa ne more pomeniti, da se je toženka s kršitvami seznanila šele 5. 1. 2015. Sodišče ni imelo pravne podlage za opredelitev nepravilnosti kot nadaljevane kršitve vojaške discipline, sklicevalo se je le na staro sodno prakso. Za smiselno uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja niso izpolnjeni pogoji, saj ne gre za dejanje iz koristoljubja ali oškodovalnih nagibov. Disciplinski organ tožniku ni očital in ni ugotavljal, ali je tožnik vojaško disciplino kršil iz teh nagibov, kot tudi ne, ali je tožnik od tega imel premoženjsko korist oziroma je to z nepravilnostmi zasledoval. V postopku je bilo ugotovljeno, da se tožnik ni zavedal, da krši SOP za organizacijo in izvajanje registracije delovnega časa. Tožena stranka ni izkazala navedb iz odgovora na tožbo, da je tožnika pri nepravilni registraciji delovnega časa vodila osebna korist pridobitev presežka ur, kot tudi ne, ali je bil tožnik s tem obogaten oziroma tožena stranka oškodovana. Tožnik je imel na splošno veliko število ur, ki so v večjem delu ostale neizkoriščene, neizkoriščeni presežek ur pa presega ure, ki naj bi jih tožnik pridobil z nepravilnimi registracijami. Tožnik zaradi nepravilne registracije tudi ni prejel neupravičeno izplačanih potnih stroškov. Tudi sicer pa bi mogla tožena stranka morebitno korist opredeliti in ugotoviti že v disciplinskem postopku.

Izbira najstrožjega disciplinskega ukrepa je v tožnikovem primeru neutemeljena, disciplinska organa pa je tudi nista ustrezno obrazložila. Pri izreku sankcije niso bile upoštevane vse olajševalne okoliščine, na katere je opozarjal tožnik, niti ni bilo pojasnjeno, zakaj ni bila možna izbira milejšega ukrepa, oziroma zakaj izrečenega ukrepa ne bi bilo možno pogojno odložiti za obdobje enega leta skladno s sedmim odstavkom 58. člena ZObr. Tudi v izpodbijani sodbi ni razlogov o tem. Zoper desetnika I.I. je bil za enako kršitev izrečen najmilejši ukrep - opomin. Tožena stranka je ravnala diskriminatorno in se je tožnika znebila na nedopusten način. Sodišče je kljub ugotovitvi, da je bil večji del očitkov neutemeljen, zaključilo, da je tožnik kršitve storil namenoma. Svojega zaključka ni obrazložilo, prav tako ne zaključka, da ni pomembno, ali je bil tožniku SOP znan, saj naj bi bil postopek registracije pri toženi stranki ustaljen. Nasprotno namreč izhaja iz pričanja B.B.. Tožena stranka tožniku ni uspela dokazati naklepa. Disciplinska organa nista ugotovila, da bi tožnik imel namen z nepravilnim evidentiranjem delovnega časa toženi stranki povzročiti škodo, zato tak zaključek sodišča prve stopnje ne vzdrži resne presoje. Ker tožnik ni poskrbel za to, da bi se seznanil s pravilno registracijo, bi mu bilo mogoče očitati kvečjemu malomarnost. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov ugovor zastaranja, utemeljeno pa je tožnikove nepravilnosti pri evidentiranju delovnega časa opredelilo kot nadaljevano kršitev vojaške discipline. Utemeljena je tudi izbira najstrožje disciplinske sankcije, v okviru katere je pomembna oteževalna okoliščina dejstvo, da je bil tožnik višji častnik Slovenske vojske s činom podpolkovnik.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tem, zakaj sodišče prve stopnje šteje, da je tožnik svoje kršitve storil naklepoma in zakaj je bila potrebna izbira najstrožjega disciplinskega ukrepa. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo tudi svoj zaključek, zakaj ni pomembno, ali je bil tožniku SOP znan. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pa sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Čeprav je delno nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi z zastaranjem očitanih kršitev, pa to ne vpliva na končno odločitev, ki je materialnopravno pravilna.

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odločb tožene stranke z dne 7. 4. 2015 in 24. 7. 2015, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je bil spoznan za odgovornega za težjo kršitev vojaške discipline po 6. in 12. točki četrtega odstavka 57. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe, ZObr) in sicer za odklonitev, neizvršitev ali nepopolno izvršitev sprejetega akta vodenja ali poveljevanja; dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa. Tožniku je tožena stranka očitala, da je v času od avgusta 2013 do decembra 2014 nepravilno registriral delovni čas, in sicer tako, da se je neupravičeno registriral v vojašnici J. oziroma ga je v enoti E., F. neupravičeno registrirala žena in da je sam registriral druge pripadnike Slovenske vojske.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za nadaljevano kršitev vojaške discipline, ker je tožnik neupravičena registriranja delovnega časa zase in za druge pripadnike izvajal v času od avgusta 2013 do decembra 2014, pri čemer je bila zadnja neupravičena registracija storjena 16. 12. 2014. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da ni možna uporaba analogije z institutom nadaljevanega kaznivega dejanja iz 54. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe, KZ-1), in da disciplinski organ sploh ni ugotavljal, ali je tožnik kršitve izvedel iz oškodovalnih nagibov ali koristoljubja. Kot je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se disciplinski postopek razlikuje od kazenskega, zato se zanj tudi ne uporabljajo kazenskopravne določbe oziroma se lahko uporabljajo le smiselno. V sodni praksi je zavzeto stališče, da gre v primeru ponavljajočega se dejanja oziroma kršitev delovnih obveznosti za nadaljevano dejanje in s tem za eno kršitev.

10. Pritožbeno sodišče je v preteklosti (npr. v zadevi, opr. št. Pdp 1358/2001) že zavzelo stališče, da je pri kršitvah delovne dolžnosti, storjenih z nadaljevanim dejanjem, potrebno šteti kot čas storitve kršitve tisti trenutek, ko je bilo storjeno zadnje dejanje ponavljajočih se posameznih nedopustnih dejanj, vendar je pri tem šteti za zastarana vsa tista dejanja iz sestava nadaljevane disciplinske kršitve, glede katerih je potekel za zastaranje v zakonu predpisani subjektivni oz. objektivni rok. Pritožbeni ugovor o zastaranju začetka oziroma vodenja disciplinskega postopka glede očitanih kršitev je zato delno utemeljen, kar pa upoštevajoč obseg oziroma število posamičnih kršitev, glede katerih začetek disciplinskega postopka ni zastaral, ne vpliva na končno odločitev, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Začetek disciplinskega postopka skladno z devetim odstavkom 57. člena Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe, ZObr) zastara po treh mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, v vsakem primeru pa po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena. Vodenje disciplinskega postopka skladno z desetim odstavkom tega člena zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je izvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se v ta čas všteva tudi čas iz prejšnjega odstavka, v vsakem primeru pa po enem letu od dneva, ko je bila kršitev strojena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je o uvedbi disciplinskega postopka pri toženi stranki upravičen odločati načelnik Generalštaba Slovenske vojske (GŠSV). Ta je za tožnikove neupravičene registracije delovnega časa na enoti E., F. in v vojašnici J. (namesto na GŠSV, kjer je bilo tožnikovo delovno mesto), izvedel 5. 1. 2015, ko je prejel pobudo enote C. za disciplinski postopek zoper tožnika. Za neupravičene registracije delovnega časa, ki jih je tožnik izvajal za druge pripadnike, pa je načelnik GŠSV izvedel šele med samim disciplinskim postopkom, uvedenim na podlagi pobude, ki jo je prejel 5. 1. 2015. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka za očitane kršitve pravočasno uvedla disciplinski postopek s sklepoma z dne 19. 1. 2015 (dopolnjenim s sklepom z dne 9. 3. 2015) in z dne 26. 2. 2015, saj je subjektivni rok za začetek disciplinskega postopka potekel 5. 4. 2015. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tudi pravilno zaključilo, da je bil sklep z dne 19. 1. 2015, s katerim je bilo tožniku očitano neupravičeno registriranje delovnega časa na drugih lokacijah, kot je GŠSV (kjer je njegovo delovno mesto), dopolnjen s sklepom z dne 9. 3. 2015, s katerim je tožena stranka tožniku očitala, da ga je na enoti E., F. neupravičeno registrirala žena, s čimer je le podrobneje opisala način izvajanja kršitev, ki so bile tožniku očitane že s sklepom z dne 19. 1. 2015. Glede na šestmesečni objektivni rok za začetek disciplinskega postopka je zastaral začetek disciplinskega postopka za vse kršitve, ki jih je tožnik storil z neupravičeno registracijo na drugih lokacijah in so bile storjene pred 19. 7. 2014, ter za kršitve, ko je tožnik registriral druge pripadnike Slovenske vojske in ki so bile storjene pred 26. 8. 2014. 12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka za posamezno kršitev izvedela tako rekoč še isti dan, ker naj bi imela vsakodnevno dostop do teh podatkov. Kot izhaja iz obširno izvedenega dokaznega postopka, so pri toženi stranki v zvezi z registracijo delovnega časa obstajala navodila, ki jih je tožnik poznal, sistem pa je bil zastavljen tako, da je okoli 9. ure prikazal pregled prisotnosti. Operater ni imel navodila, naj spremlja podatek, kje je bila registracija posameznika izvedena. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni bila dolžna vsakodnevno preverjati, ali se je posameznik registriral na lokaciji, kjer je tudi njegovo delovno mesto. Šele v primeru suma, do katerega je prišlo v tožnikovem primeru, je tožena stranka iz sistema avtomatske registracije delovnega časa, pridobila te podatke in jih utemeljeno uporabila v disciplinskem postopku zoper tožnika.

13. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je bil tožniku SOP za organizacijo in izvajanje registracije delovnega časa v GŠSV z dne 16. 7. 2010 poznan. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil sistem registracije delovnega časa pri toženi stranki ustaljen in ga je poznal tudi tožnik, saj ga je uporabljal že pred odhodom na misijo (torej pred letom 2013) in je njegove funkcije poznal. Vedel je, kje je njegovo delovno mesto (na GŠSV) oziroma delovno mesto pripadnikov, s katerimi se je vozil v službo in jih občasno neupravičeno registriral. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da že iz narave stvari izhaja, da si po potrditvi prihoda na delo na voljo delodajalcu in opravljaš delo, z registracijo pa teče tudi čas, prebit na delovnem mestu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikove kršitve utemeljeno štelo za naklepne kršitve obveznosti glede registriranja delovnega časa. Tudi sicer pa tožnik ni podal ustrezne razlage, zakaj bi se sploh registriral na lokaciji, na kateri dela ne opravlja.

14. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v očitanem času (avgust 2013 - december 2014) na GŠSV registriral druge pripadnike vsaj v 13 primerih v letu 2013 in vsaj v 88 primerih v letu 2014, da ga je v enoti E., F. vsaj 30-krat neupravičeno registrirala žena in da se je v vojašnici J. neupravičeno registriral vsaj 10-krat. Sodišče prve stopnje je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je glede dela očitanih kršitev zastaral začetek disciplinskega postopka. Začetek disciplinskega postopka je zastaral za vse kršitve, ki jih je tožnik storil z neupravičeno registracijo na drugih lokacijah pred 19. 7. 2014, ter za kršitve, ko je tožnik registriral druge pripadnike Slovenske vojske in so bile storjene pred 26. 8. 2014. To pomeni, da bi moral biti disciplinski postopek za vse storjene kršitve, storjene pred navedenima datumoma, ustavljen. Tožniku pa so bile sicer dokazane očitane kršitve v manjšem obsegu, in sicer neupravičene registracije tožnikovega delovnega časa v vojašnici J. in enoti E., F., storjene od 19. 7. 2014 do 16. 12. 2014, in tožnikove neupravičene registracije delovnega časa za druge pripadnike SV, storjene od 26. 8. 2014 do 16. 12. 2014. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v tem času storil 18 neupravičenih registracij delovnega časa drugih pripadnikov SV na lokaciji GŠSV, v 28 primerih ga je na enoti E., F. neupravičeno registrirala žena, v 10 primerih pa je tožnik svoj delovni čas neupravičeno registriral v vojašnici J.. Tudi takšno število kršitev (ki je sicer manjše, kot jih je tožniku očitala tožena stranka v izpodbijanih disciplinskih odločbah) pa ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo oziroma pretehtalo in ki bodo obrazložene v nadaljevanju, narekuje izrek najstrožje disciplinske sankcije tožniku - prenehanje delovnega razmerja.

15. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem večkrat in v daljšem časovnem obdobju kontinuirano težje kršil vojaško disciplino po 6. točki četrtega odstavka 57. člena ZObr, saj ni spoštoval pravil v zvezi z registracijo delovnega časa. Tožena stranka je v primerih, ko je tožnik na GŠSV registriral delovni čas za druge pripadnike SV oziroma je svoj delovni čas neupravičeno registriral v vojašnici J., utemeljeno prepoznala znake kaznivega dejanja napada na informacijski sistem (221. člen KZ-1) oziroma v primerih, ko ga je na enoti E., F. registrirala žena, znake napeljevanja h kaznivemu dejanju (37. člen KZ-1), zato je podana tudi kršitev vojaške discipline iz 12. točke četrtega odstavka 57. člena ZObr.

16. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je bila v tožnikovem primeru potrebna izbira najstrožjega disciplinskega ukrepa. Pravilno je presodilo vse relevantne okoliščine in se pri tem utemeljeno sklicevalo tudi na razloge odločb, ki jih tožnik izpodbija v tem sporu. Podrobno se je opredelilo tudi do posameznih olajševalnih okoliščin, ki jih je navajal tožnik. Na drugačno izbiro disciplinske sankcije, predvsem ob upoštevanju tožnikovega položaja v vojaški hierarhiji, števila in teže storjenih kršitev, ne morejo odločilno vplivati okoliščine, da je tožnik starejši delavec, ki do obravnavane kršitve še ni bil disciplinsko kaznovan, in je bil za svoje delo tudi pohvaljen in nagrajen. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bistvenega pomena tožnikov položaj v hierarhiji Slovenske vojske (...), zato se je od njega pričakoval toliko višji nivo ravnanja in obnašanja v SV, ker mora biti zgled drugim pripadnikom SV, hkrati pa s svojim ravnanjem predstavlja Slovensko vojsko. Obseg neutemeljenih registracij delovnega časa zase in za druge pripadnike SV je (čeprav je za del očitanih kršitev začetek disciplinskega postopka zastaral) velik, kar pomeni, da ni šlo za enkraten spodrsljaj, temveč za premišljeno ravnanje, ki ga je tožnik izvajal v daljšem časovnem obdobju.

17. Sodišče je ustrezno obrazložilo, zakaj je bil tožnikovi ženi, D.D., glede katere se je prav tako vodil disciplinski postopek, izrečen milejši disciplinski ukrep (odlog prenehanja delovnega razmerja za eno leto, skladno s sedmim odstavkom 58. člena ZObr). Kot ključna olajševalna okoliščina je bilo namreč upoštevano dejstvo, da je bil najstrožji disciplinski ukrep izrečen že njenemu možu (tožniku). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bil I.I., ki naj bi izvajal podobne kršitve, izrečen milejši disciplinski ukrep (opomin). V vsakem postopku se namreč posebej presoja kršitve in okoliščine, v katerih so bile storjene, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožba toženi stranki neutemeljeno očita diskriminacijo, saj je ob ugotovitvi, da je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v drugih podobnih ali enakih primerih. Kot je v podobnem primeru ob presojanju zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pojasnilo Vrhovno sodišče RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 179/2016, je v presoji delodajalca, ali se bo za izredno odpoved odločil ali ne, saj mu zakon obveznosti izredne odpovedi ne nalaga. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev pa bi bilo od delodajalca nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi konkretnemu delavcu ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni. Ni namreč enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal ali je ukrepal mileje.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.