Jedro

V primeru dvoma v pravdno sposobnost stranke mora sodišče vprašanje (ne)obstoja pravdne oziroma procesne sposobnosti rešiti v postopku. V primeru zaključka, da stranka ni procesno sposobna, mora sodišče ukrepati v skladu z 80. členom in drugim odstavkom 81. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo stališče, da ni potrebno predhodno soglasje centra za socialno delo v primeru, če ga sodišče postavi za skrbnika. Po določbi 179. člena ZZZDR osebi pod skrbništvom postavi Center za socialno delo skrbnika, katerega dolžnost je prostovoljna in častna. Po določbi 180. člena ZZZDR pa se za skrbnika postavi osebo, ki v to privoli in ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika. Omenjene določbe jasno določajo, da je privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer, veljajo le v primeru, ko skrbnika za posebni primer postavi Center za socialno delo po določbi 179. člena ZZZDR. Le v tem primeru je potrebna privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se tožnici v tem individualnem delovnem sporu postavi skrbnik za posebni primer (I. točka izreka). Za skrbnika za posebni primer je imenovalo Center za socialno delo A. (II. točka izreka). Odločilo je, da Center za socialno delo A. v tem postopku zastopa tožnico in pri tem varuje njene premoženjske in druge pravice, koristi ter interese in da dolžnost skrbnika preneha po pravnomočnosti odločitve o obnovi postopka (III. točka izreka). Odločilo je, da je Center za socialno delo A. dolžan v roku 15 dni sodišče obvestiti, ali odobrava vsa do sedaj opravljena procesna dejanja tožnice in pooblaščenca Odvetniške pisarne B. d. o. o., vključno s podelitvijo pooblastila tožeče stranke tej odvetniški družbi, sicer bo sodišče predlog za obnovo postopka zavrglo (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje postavljeni skrbnik za posebni primer, Center za socialno delo A. (CSD A.), in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da ni pravne podlage, da bi bil Center za socialno delo postavljen za skrbnika za posebni primer in da sodišče ni pridobilo njegovega soglasja oziroma privolitve, da prevzema to funkcijo. Nadalje navaja, da je bil decembra 2014 na pobudo UKC C. zoper tožnico sprožen postopek odvzema poslovne sposobnosti zaradi zavračanja zdravljenja. V maju 2015 je bil postopek ustavljen, ker je tožnica sprejela predpisano terapijo zdravljenja. To pa pomeni, da je bila tožnica sposobna razumeti pomen in posledice svojih ravnanj v postopkih, ki se tičejo njenih pravic in koristi. Poleg tega je CSD A. 1. 4. 2019 na podlagi razgovora s tožnico in njenim sinom ugotovil, da je tožnica popolnoma zmožna smiselne komunikacije, razumsko in zbrano je sledila poteku razgovora in se zavedala pomena svojih ravnanj ter možnih posledic, ki lahko sledijo v postopku pred sodiščem. Zato CSD A. ocenjuje, da tožnica ne potrebuje skrbnika za posebni primer. Diagnosticirana bolezen paranoidne shizofrenije pa sama po sebi še ne predstavlja potrebe po postaviti skrbnika za posebni primer. Izpostavlja mnenje postavljenega izvedenca, da je pacientka lucidna, orientirana, pogovorljiva, s sicer znanim deficitom kognitivnih funkcij, ki pa ne vplivajo pomembno na njeno razumevanje postopkov. Poudarja, da CSD A. tožnici ne more zagotoviti ustreznega varstva njenih pravic in koristi v tem individualnem delovnem sporu, saj ne razpolaga s primerno strokovno usposobljenimi osebami, ki bi jih lahko postavil za skrbnika za posebni primer. Prav tako nima možnosti, da postavlja skrbnike izmed odvetnikov. Poleg tega nima sredstev, da bi si sam zagotovil strokovno pomoč po odvetniku.

3. Tožnica in tožena stranka sta obe odgovorili na pritožbo skrbnika za posebni primer. Tožnica se s pritožbenimi navedbami CSD A. strinja, saj meni, da pri njej ne obstaja razlog za postavitev skrbnika za posebni primer. V kolikor pa sodišče meni, da razlog obstoji, naj ji za skrbnika postavi njenega sina D.D., ki bi znal njene koristi najbolje zastopati. Tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe CSD A. in navaja, da naj sodišče njegovo pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

6. ZPP v 80. členu sodišču nalaga, da ves čas postopka po uradni dolžnosti pazi, ali je tisti, ki nastopi kot stranka, pravdno sposoben in ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Če ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika, sodišče zahteva, da pristojni organ za socialne zadeve postavi skrbnika pravdno nesposobni osebi (drugi odstavek 81. člena ZPP).

7. V primeru dvoma v pravdno sposobnost stranke mora sodišče vprašanje (ne)obstoja pravdne oziroma procesne sposobnosti rešiti v postopku. V primeru zaključka, da stranka ni procesno sposobna, mora sodišče ukrepati v skladu z 80. členom in drugim odstavkom 81. člena ZPP.

8. Pravdna oziroma procesna sposobnost je sposobnost stranke, da samostojno opravlja procesna dejanja (77. člen ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v pravdno sposobnost tožnice, glede na to, da tožnica predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka v sporu, v katerem je uveljavljala nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, utemeljuje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je pri tožnici ugotovil paranoidno blodnjavo motnjo, zaradi katere naj bi bila tožnica v času očitane kršitve ter v času trajanja postopka neprištevna. Razlog za obnovo postopka pa naj bi bil tudi v tem, da tožnica v prejšnjem (pravnomočno končanem) postopku zaradi podane neprištevnosti in ker ni imela zastopnika v postopku, ni mogla sama varovati svojih pravic.

9. Sodišče prve stopnje je v obravnavnem sporu preverilo tožničino pravdno sposobnost z izvedencem medicinske stroke s področja klinične psihiatrije E.E., dr. med., in na podlagi podanega pisnega izvedenskega mnenja z dopolnitvijo utemeljeno zaključilo, da tožnica v tem sodnem postopku ni pravdno sposobna in da to ni bila niti ob podaji pooblastila odvetniku za zastopanje v tem sporu. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da tožnica, pri kateri je bila postavljena diagnoza paranoidna shizofrenija, niti v letu 2016, torej tudi ne v času podaje pooblastila odvetniški družbi za vložitev predloga za obnovo postopka, ni bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih ter se ni zavedala svojega vedenja in ravnanja in ni znala presoditi pomena in posledic svojih ravnanj ter imeti v oblasti svoje ravnanje. CSD A. s pritožbenimi navedbami o ustavljenem postopku odvzema poslovne sposobnosti tožnici v letu 2015 in opravljenem razgovoru s tožnico dne 1. 4. 2019, ki naj bi po njegovem mnenju kazali na to, da je tožnica popolnoma pravdno sposobna, ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Tudi pritožbeno sodišče namreč ne dvomi v strokovnost in pravilnost podanega izvedenskega mnenja, ki je natančno obrazloženo in nima pomanjkljivosti, saj temelji na pregledu tožnice ter pregledu obsežne medicinske dokumentacije. Izvedenec pa je svoje ugotovitve tudi dodatno pojasnil in obrazložil v dopolnitvi mnenja. V obravnavani zadevi so bili torej podani v zakonu določeni razlogi za izdajo sklepa o postavitvi skrbnika za posebni primer tožnici zaradi njene pravdne nesposobnosti, ugotovljene s strani sodnega izvedenca s področja klinične psihiatrije. Zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da se tožnici za skrbnika za posebni primer določi CSD A. Tej odločitvi pritožba neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da za to ne obstoji pravna podlaga, kar pa ne drži. Center za socialno delo na podlagi 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/04, s spremembami), ki je veljal v času odločanja, postavi skrbnika za posebni primer, lahko pa odloči, da bo dolžnost skrbnika opravljal sam (185. člen ZZZDR). Glede na navedene določbe in določbo 212. člena ZZZDR, v kateri je določeno, da sme postaviti skrbnika, ob pogojih, ki jih določa zakon, tudi organ, pred katerim teče postopek, ni ovire, da sodišče samo postavi skrbnika za posebni primer, niti ni ovire, da to ne bi bil center za socialno delo sam.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje predhodno pridobiti njegovo privolitev za prevzem skrbništva za posebni primer. Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih npr. v zadevah Pdp 98/2016 in Pdp 326/2016 že zavzelo stališče, da ni potrebno predhodno soglasje centra za socialno delo v primeru, če ga sodišče postavi za skrbnika. Po določbi 179. člena ZZZDR osebi pod skrbništvom postavi Center za socialno delo skrbnika, katerega dolžnost je prostovoljna in častna. Po določbi 180. člena ZZZDR pa se za skrbnika postavi osebo, ki v to privoli in ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika. Omenjene določbe jasno določajo, da je privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer, veljajo le v primeru, ko skrbnika za posebni primer postavi Center za socialno delo po določbi 179. člena ZZZDR. Le v tem primeru je potrebna privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za posebni primer. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje lahko za skrbnika za posebne primere postavilo CSD A. le z njegovo privolitvijo.

12. Razlogi, ki jih CSD A. navaja v pritožbi, zakaj tožnici ne more zagotoviti ustreznega varstva njenih pravic in koristi v individualnem delovnem sporu (ker ne razpolaga s primerno strokovno usposobljenimi osebami in ker nima možnosti, da bi si sam zagotovil strokovno pomoč po odvetniku) niso takšni, da bi se lahko razbremenil naloge, ki mu jo je postavilo sodišče in ki je hkrati naloga, ki jo centrom nalagajo določbe ZZZDR. Glede vprašanja razpolaganja s potrebnim pravnim znanjem za zastopanje pred sodiščem, je center za socialno delo v enakem položaju kot vsaka druga stranka. Če stranka takšnega znanja nima, si bo zagotovila ustrezno strokovno pomoč. V zvezi s pritožbenimi navedbami o pomanjkanju finančnih sredstev pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 223. člena ZZZDR, po katerem se izdatki za izvajanje skrbstvenih ukrepov v korist varovanca krijejo iz varovančevih dohodkov; iz sredstev dobljenih od oseb, ki so dolžne varovanca preživljati; iz varovančevega premoženja in iz proračuna Republike Slovenije. Ob oceni sodišča prve stopnje, da tožničin sin, ki je bil predlagan za skrbnika za posebni primer, ni sposoben objektivno in nepristransko presoditi koristi tožnice, še zlasti glede na možnost vpliva tožnice na njeno sorodstvo, se pritožbeno sodišče strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je bolj primerno in v skladu s koristmi tožnice, da se skrbništvo poveri objektivni in nepristranski strokovni instituciji, to je CSD A. 13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).