Jedro

Tožena stranke je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je s svojim vozilo zapeljal na varno območje delodajalca, izključno namenjeno nočnemu parkiranju avtobusov. Po izstopu iz svojega vozila je odšel do parkiranega mestnega avtobusa, kjer je iz rezervoarja natočil 10 litrov goriva z namenom, da si ga protipravno prilasti. Očitano ravnanje lahko predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi v celoti, pritožbi tožeče stranke pa delno in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožeče stranke šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeni stroški tožeče stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 10. 2012, ki je bila tožniku vročena 16. 10. 2012, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da delovno razmerje tožniku ni prenehalo 16. 10. 2012, temveč mu z vsemi pravicami še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2012 vse do 26. 8. 2013 (točka II izreka), da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 16. 10. 2012 do 26. 8. 2013 prijaviti v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za ta čas priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja, še zlasti obračunati plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi ter po obračunu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske z zamudnimi obrestmi od vsakokratnega izplačila plače do plačila, vse v roku 8 dni (točka III izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati denarno odškodnino v višini 11.215,62 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati pripadajoč neto znesek v roku 8 dni od pravnomočnosti, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.072,55 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku prizna reintegracijo in reparacijo, podredno, da mu prisodi odškodnino v višini 18 povprečnih bruto plač izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba ni pravilna in je nezakonita. Tožnik je v 2. točki tožbenega zahtevka zahteval, da sodišče ugotovi, da mu delovno razmerje ni prenehalo 16. 10. 2012, temveč da z vsemi pravicami traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2012 in da ga je delodajalec dolžan nemudoma pozvati nazaj na delo in ga ponovno prijaviti na Zavodu za zdravstveno zavarovanje in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in plačati vse zapadle in neplačane prispevke. Tožnik je pri reintegraciji in reparaciji vztrajal tudi na naroku za glavno obravnavo dne 17. 6. 2013. Na tem naroku je glede na predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in zgolj za primer, če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da so odnosi do take mere porušeni, da reintegracija ne pride v poštev, postavil še podredni tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo odškodnine v višini 18 povprečnih plač, ki so bile tožniku izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, to je 33.476,40 EUR. Tožnik primarno poudarja, da je sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi predlagala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne glede na to, da je tožnik izpovedal, da si želi vrnitve na delovno mesto, nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, ker je zaupno razmerje med strankama po oceni sodišča popolnoma porušeno. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna. Upoštevalo je le interes in stališča tožene stranke, ni pa upoštevalo tožnikovih, ki v sodbi niso niti navedeni, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in zmotna uporaba drugega odstavka 118. člena ZDR. Prav tožnik, ki mu je bila zadeva iz neznanih razlogov podtaknjena, je ne glede na to izpovedal, da si vendarle želi vrnitve nazaj na delo in nadaljevanje delovnega razmerja. Poudarja, da sta prav zakoniti zastopnik tožene stranke in priča A.A., tožnikov nadrejeni, izpovedala, da je tožnik opravljal naloge vodje skupine in da je pri njiju užival velik ugled, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da se je z očitanim dejanjem ta ugled popolnoma razblinil ter da mu zato nadrejeni in zakoniti zastopnik več ne zaupata. Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje v točki I izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in jo razveljavilo, je tožnikov ugled ostal neokrnjen in ga tožeča stranka, kot vodja skupine, ki nadzoruje in vodi okoli 20 delavcev, še vedno uživa. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno zmotno ugotovilo dejansko stanje in nanj zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik podredno graja tudi višino dosojene odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Odškodnina v višini šestih povprečnih bruto plač je prenizka. Sodišče ni sledilo tožnikovim navedbam, da si ne more najti zaposlitve in da je glede na izobrazbo, znanje in zmožnosti težko zaposljiv, temveč je presodilo, da je zelo iznajdljiv, sposoben delavec in da si bo glede na svoje izkušnje in po lastni izpovedbi, poznanstva z ostalimi prevozniki, pri katerih je delal ob tem, da je bil v rednem delovnem razmerju pri tožeči stranki, lahko zagotovil delo oziroma zaslužek. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je napačen. Sodišče bi moralo upoštevati, da ima tožnik 24 let delovne dobe, da je preostanek njegove delovne dobe relativno kratek ter da je glede na stanje na trgu dela ves čas po odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez zaposlitve in da zaposlitve ne more najti ter da je upoštevajoč njegovo izobrazbo, znanje in zmožnosti relativno težko zaposljiv. Poleg tega ima tri nepreskrbljene otroke, ki jih preživlja ter ženo, ki je prav tako brez zaposlitve. Tožnikova plača je edini vir dohodka za celotno njegovo družino. To je dodatni razlog, poleg dolgotrajnega delovnega razmerja pri toženi stranki, za zvišanje prisojene odškodnine. Ob upoštevanju vseh naštetih kriterijev je tožnik upravičen do odškodnine v višini 18 povprečnih bruto plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne in odloči, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pričanji prič A.A. in varnostnika B.B. štelo kot neverodostojni in jima ni verjelo, ker je tožnik ves čas postopka vztrajno zatrjeval, da so mu dogodek nastavili in da z zadevo nima nič. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da priče A.A. v času storitve kršitve, ki se tožniku očita, ni bilo v sporni tapetniški delavnici in da torej tožnika pri storitvi kršitve ni videl, kar je, zaslišan kot priča v postopku zagovora pri delodajalcu dne 9. 10. 2012 in na sodišču dne 17. 6. 2013, izpovedal. Priča A.A. je bil na zahtevo tožnika dne 9. 10. 2012 zaslišan, in je že tedaj, povsem enako kot dne 17. 6. 2013 na sodišču, izpovedal, da je tožnika iz bližnje tapetniške delavnice skozi okno opazoval, kako se je dne 26. 9. 2012 pripeljal z osebnim avtomobilom s prižganimi zgolj parkirnimi lučmi, vzvratno parkiral avtomobil med ograjo in zadnjim parkirnim avtobusom, izstopil iz avtomobila in šel najprej preverit situacijo na parkirišču proti sprednjemu delu avtobusa, nato je šel k sprednjemu delu svojega avtomobila in odprl pokrov nad motorjem ter vzel neko stvar izpod pokrova. Ta priča je prva (torej pred tožnikom) izpovedala, da je tožnik odprl pokrov motorja na svojem avtomobilu. To dejstvo (odprtje pokrova motorja), ki se je v sodnem postopku ugotovilo kot nesporno, pa priči ne bi moglo biti znano, če tega ne bi videla na lastne oči, saj tožnik o tem pred 9. 11. 2012 (uradni zaznamek o izjavi osumljenca) ni govoril, priči pa ta uradni zaznamek ni bil poznan. Sodišče prve stopnje se do tega sploh ni opredelilo. Prav tako je povsem prezrlo tudi dejstvo, da je bila zjutraj ob pol štirih 26. 9. 2012 tema in čeprav se je ta dogodek odvijal na sicer osvetljenem parkirišču, je malo verjetno, da bi tožnik šele tedaj videl, da pokrova motorja na avtomobilu nima zaprtega, še posebej, ker je izpovedal, da je bil tedaj, ko je opazil, da je pokrov motorja na avtomobilu odprt, oddaljen od avtomobila tri do štiri metre, maksimalno pet in da se je tistega dne pripeljal čez C. iz D. in celo pot odprtega pokrova motorja (havbe) ni opazil. Da je bila priča A.A. dejansko spornega dne v tapetniški delavnici in videla izvrševanje kršitve tožnika, izhaja tudi iz nadaljnjih okoliščin, da je ta priča prvič (že pred tožnikom) že dne 9. 10. 2012 izpovedala, da je tožnik odprl poleg pokrova motorja avtomobila tudi pokrov prtljažnika avtomobila. Iz zapisnika o zagovoru pred izredno odpovedjo z dne 9. 10. 2012, na katerem tožnik razen kategoričnega zanikanja očitkov ni želel ničesar izpovedati, namreč izhaja, da je A.A. izpovedal, da je tožnik po tem, ko je zaprl pokrov motorja avtomobila, odšel ponovno k sprednjemu delu avtobusa, nato pa se je ponovno vrnil k avtomobilu in odprl še pokrov prtljažnika. O omenjenem dejstvu, torej, da je tožnik dejansko odprl tudi pokrov prtljažnika avtomobila v enakem časovnem zaporedju, kot je to najprej izpovedala priča A.A., je tožnik izpovedal šele na policiji dne 9. 11. 2012, oziroma na sodišču dne 17. 6. 2013. Postavlja se „logično vprašanje“, kako bi lahko priča A.A. že 9. 10. 2012 izpovedala nekaj, na kar se je tožnik skliceval šele več kot mesec kasneje. To dokazuje, da je bila priča spornega 26. 9. 2012 med 3.00 in 4.00 uro v tapetniški delavnici in je na lastne oči videla ravnanje oziroma izvrševanje kršitev, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi. Zaradi kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi zapisniki oziroma prepisi, pa je dejansko stanje ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je obrazložitvi sodbe zapisalo, da priči A.A. ni sledilo in jo je ocenilo kot neverodostojno zato, ker je kot priča zaslišana policistka E.E. pred sodiščem jasno in prepričljivo izpovedala, da ji je A.A. povedal, da je na kraj dogodka prišel (naknadno) od doma, da ga je klical varnostnik. Iz izpovedbe priče E.E. je izhajala potrditev izpovedbe tožnika, da je A.A. na kraj dogodka prišel zadnji. Po stališču sodišča prve stopnje naj bi bila ta izpoved policistke E.E. ključna, da pričama A.A. in B.B. ni verjelo. Pričanje policistke E.E. zagotovo ni tako jasno in prepričljivo, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, saj se priča sprva priimka A.A. sploh ni spomnila, nato pa je, bolj ugibala, da naj bi ji povedal, da je prišel od doma in da je bil klican s strani varnostnikov. Priča je namreč uporabila besedno zvezo: „Če se ne motim.“ V kolikor sodišče prve stopnje ne bi kršilo določb postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), in bi zaslišalo tudi s strani tožene stranke pravočasno predlagano pričo F.F., bi lahko ugotovilo, kaj je priča A.A. policistki E.E. dejansko povedala in kje se je nahajal A.A. v spornem času, saj je bil F.F. na kraju dogodka in je slišal pogovor priče A.A. s policistko. Zaradi nezakonite zavrnitve izvedbe predlaganega dokaza je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov oziroma prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi zapisniki oziroma prepisi, je po stališču tožene stranke tudi v tem delu podana bistvena kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi nje pa je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da tudi policija in policistka E.E. niso zaznali, da naj bi bilo tožniku dejanje podtaknjeno. Vsak odrasel državljan, ki bi mu podtaknili kaznivo dejanje, pri tem pa bi ga na kraj dogodka s fizično silo privedli varnostniki, bi o tem ob prihodu policije tudi nemudoma povedal. V konkretnem primeru pa je tožnik policiji pokazal zgolj prtljažnik s papriko. Sodišče prve stopnje dalje priči A.A. ni sledilo kot verodostojni tudi zato, ker naj bi iz dopisa G. d.d., št. ... izhajalo, da je A.A. prispel na kraj dogodka okoli 4.00 ure. V zvezi s tem dopisom je tožena stranka dne 7. 2. 2013 na prvem naroku za glavno obravnavo predlagala tudi zaslišanje H.H., ki je avtor dopisa G. d.d., H.H. sicer ni bil prisoten na kraju dogodka, pač pa je le avtor dopisov G d.d., zato je njegovo zaslišanje zaradi razjasnitve dejanskega stanja bistveno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da ne sledi tudi izpovedi varnostnika B.B., ki je izpovedal, da naj bi tožnika ob rezervoarju avtobusa in kantici za gorivo opazil po tem, ko ga je po telefonu poklical A.A. Dalje je sodišče prve stopnje napačno zaključilo tudi, da B.B. ne verjame in ga ocenjuje kot neverodostojno in neprepričljivo pričo iz razloga, ker iz dopisov G. d.d. ne izhaja, da naj bi bil B.B. obveščen o dogajanju po telefonu od A.A. ali kogarkoli drugega, izhaja pa, da je A.A. na kraj dogodka prispel šele naknadno, okoli 4.00 ure. Tožena stranka se z zaključkom sodišča prve stopnje ne strinja. Dve priči - očividca, in sicer A.A., ki nima posebnega razloga, da bi tožniku „nastavil kaznivo dejanje“, saj je bil njegov nadrejeni, ter varnostnik G. d.d. B.B., ki je zunanji varnostnik G. d.d. z licenco, sta potrdili, da je ravno tožnik izvršil očitane kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja ter da drugih oseb tedaj v bližini ni bilo. Zares skrbna presoja vseh izvedenih dokazov v sodnem postopku do takšnega zaključka, kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, ne more privesti. Dejstvo namreč je, da je A.A. prvi govoril o odpiranju in zapiranju pokrova motorja in pokrova prtljažnika tožnikovega avtomobila, da je bil tožnik zaloten s strani varnostnika z veljavno licenco na kraju dogodka, da je dogodek obravnavala tako policija kot ODT in nihče ni posumil, da naj bi bilo dejanje tožniku „nastavljeno“. Tožnik se je šele tekom postopka na sodišču začel sklicevati na to, da naj bi ga varnostnik rinil na kraj dogodka. Z navedenim je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi zvočnih posnetkov.

Priča I.I. je izpovedala, da je bila v evidenci na dan 25. 9. 2012 vpisana zgolj ura (15.10) prevzema ključev, ni pa bila vpisana oseba, ki naj bi te ključe prevzela, čeprav se evidenca izpolnjuje tako, da se hkrati vpiše uro, ključ in priimek prevzemnika, zato je šele naknadno (po spornem dogodku), ko mu je A.A. izročil ključe delavnice, v evidenco dopisal priimek A.A.. Glede na to, da je I.I. potrdil, da mu je 26. 9. 2012 zjutraj ob 6.00 uri izročil ključe tapetniške delavnice A.A. in da teh ključev vse od 25. 9. 2012, vsaj od 22.00 ure, ko je nastopil izmeno, ni bilo. To, da priimka ob uri izdaje ključa tapetniške delavnice ni bilo napisanega ter da je tožena stranka sodišču najprej sporočila napačno ime priče, pa ne more privesti do zaključka, da A.A. ključev tapetniške delavnice v spornem obdobju ni imel in da se posledično tam tudi ni nahajal. Sodišče prve stopnje je tudi napačno zaključilo, da zgolj fotografije avtobusa, kantice, krpe in cevi, sodišča niso prepričale v to, da je tožnik to sam vzel iz svojega avtomobila in na očitan način iz rezervoarja avtobusa v kantico natočil gorivo, saj naj ga ne bi pri tem nihče videl. Ker je priča I.I. potrdila, da od 25. 9. 2012 od 22.00 ure do 26. 9. 2012 do 6.00 ure ključev tapetniške delavnice ni bilo, vrnil pa jih je ravno A.A., in da je A.A. prvi izpovedal o poteku dogajanja spornega dne, še zlasti podrobnosti glede odpiranja pokrovov motorja in prtljažnika s strani tožnika, tožnik pa je šele mesece kasneje to kot nesporno potrdil ter da je varnostnik z licenco B.B. na naroku potrdil, da je tožnika zalotil ob tatvini goriva iz mestnega avtobusa, da se je tožnik nahajal tik ob rezervoarju avtobusa, kjer je bila odprta kantica napolnjena z gorivom, v kateri je bila cev, ki je visela iz nje, da je imel tožnik, ko ga je zalotil, v rokah cunjo in je kasneje, ko sta skupaj čakala na ostale varnostnike in policijo, cev iz kantice odvrgel stran, je po stališču tožene stranke dokazano, da je ravno tožnik namerno izvršil očitane znake kaznivega dejanja in hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki se mu v izredni odpovedi očitajo. Ob tem pa je potrebno izpostaviti, da o kantici, krpi in cevi ne pričajo zgolj fotografije, pač pa so to potrdili tožnik, A.A., B.B. in policistka E.E., ki je tudi izpovedala, da so bili sveži madeži ob kantici. Kantica pa je bila po izpovedbi priče A.A. polna do roba. Varnostnik G. d.d. B.B., ki zagotovo nima interesa, da bi ogrozil svojo zaposlitev in licenco varnostnika, ter po stališču tožnika, sodeloval pri „nastavljanju kaznivega dejanja tožniku“, je namreč izpovedal dne 17. 6. 2013, da je tožnika zalotil pri odprtem rezervoarju avtobusa ob kantici in cevi, da je tožnika pozval, da počaka na policijo za razjasnitev okoliščin, da je tožnik želel zapustiti območje in ga je prijel za ramo ter ga obrnil proti sebi. Tožena stranka izpostavlja, da v kolikor bi dejansko varnostnik B.B. nad tožnikom izvajal kakršnokoli nasilje ali ga dejansko rinil med avtobusi na kraj dogodka, bi tožnik ob prihodu policije, na zagovoru dne 9. 10. 2012, in ne nazadnje tudi ob prvem zaslišanju dne 17. 6. 2012 to zagotovo tudi izpostavil, pa ni. Odraslega človeka brez poškodb zagotovo ni mogoče riniti toliko metrov (od 3-5 m oziroma 8 oziroma 15) med avtobusi na kraj kaznivega dejanja, ne da bi se ta upiral in pri tem zadobil poškodbe. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik imel ključe rezervoarja avtobusa, saj se je v dokaznem postopku izkazalo, da imajo dostop do ključev rezervoarja avtobusov številni zaposleni in da se da enostavno narediti dvojnik. Sodišče prve stopnje po oceni tožene stranke v konkretnem sodnem postopku za dokazovanje nedolžnosti tožnika uporabi bistveno strožja merila, kot ji uporablja celo sodišče v kazenskem postopku, saj ne verjame trem pričam, ki niso zainteresirane za izid pravde ter kazenski ovadbi policije, pač pa nekritično sledi tožniku, ki ob rezervoarju avtobusa, kjer so se nahajale tudi cev, kantica in krpa, ni imel početi nič povezanega s pogodbenimi obveznostmi. Njegov namen je bil izvršiti naklepne hujše kršitve pogodbenih obveznosti, ki imajo tudi vse zakonske znake kaznivih dejanj. V kolikor tožnikov namen ne bi bil izvrševanje očitanih kršitev, bi, kot je izpovedal direktor tožene stranke, tožnik avtomobil parkiral na mestu, kjer je dovoljeno parkirati osebna vozila in svoj prihod na delo evidentiral. Po stališču tožene stranke je bistvena okoliščina ta, da policija, ki je sodelovala v postopku, tožnika ni preiskala, kar pa ne pomeni, da ključev rezervoarja avtobusa pri tožniku ni bilo, pač pa zgolj, da se niso iskali. Zgolj policija je tista, ki bi tožnika lahko preiskala. Nesporno je bilo v postopku dokazano, da je imel tožnik dostop do ključev rezervoarjev avtobusov in jih je torej pri izvrševanju očitanih kršitev tudi lahko uporabil. V zvezi z vsebino kantice pa tožena stranka izpostavlja, da je dejstvo, da je bilo v kantici gorivo, potrdila tudi policistka E.E. Zato je bilo tudi glede navedenega dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje napačno in nepopolno ugotovljeno. Je pa sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče zaradi okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank in da je v celoti porušeno zaupanje v tožnika s strani tožene stranke. Tožena stranka se v nadaljevanju pritožuje tudi glede priznanja delovnega razmerja in odmerjene višine odškodnine, saj je močno pretirana. Glede na dejstvo, da je tožnik izpovedal, da je kar 22 let vozil avtobuse tudi privat za druge prevoznike, s čimer je kršil konkurenčno prepoved in glede na možnost zaposlitve pri teh privatnikih s katerimi je 22 let kontinuirano sodeloval, je tožnik slednje zagotovo opravljal tudi po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v celoti, pritožba tožeče stranke pa delno, v delu, ki se nanaša na del tožbenega zahtevka, o katerem z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno (obstoj delovnega razmerja po 26. 8. 2013, obrestni del zahtevka za odškodnino po 118. členu ZDR in zahtevek odškodnine nad dosojenim zneskom) pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe .

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da pa ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče ne more preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku o trajanju tožnikovega delovnega razmerja po 26. 8. 2013 in vseh pravicah tožnika po tem datumu, prav tako pa tudi ni zavrnilo zakonskih zamudnih obresti od odškodnine po 118. členu ZDR od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izteka paricijskega roka, kakor tudi ne o zakonskih zamudnih obrestih od razlike med vtoževanim in dosojenim zneskom odškodnine, zaradi tega se pritožba tožeče stranke, ki se nanaša na ta del, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitane kršitve iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je izredna odpoved nezakonita in jo je razveljavilo. To ugotovitev je oprlo predvsem na izpoved priče E.E., ki je bila na kraju dogodka kot policistka in je, zaslišana kot priča, povedala, da ji je A.A. povedal, da je na kraj dogodka prišel naknadno. Zato ni verjelo izpovedi priče A.A., da je bil dne 26. 9. 2010 od 3.00 ure zjutraj dalje v tapetniški delavnici in je videl, kaj se je na parkirišču dogajalo ter da se je potuhnil do prihoda policistov. Potrditev za takšno svojo ugotovitev pa je sodišče prve stopnje našlo tudi v dopisih G. d.d. (A3 in A4), iz katerih naj bi izhajalo, da je A.A. na kraj dogodka prispel šele okoli 4.00 ure. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je vsaj preuranjen, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa ni prepričljiva. Kot pravilno opozarja pritožba tožene stranke, izpoved priče E.E. ni tako jasna in prepričljiva, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Priča se priimka A.A. najprej ni spomnila, potem je izpovedala, da naj bi bil A.A. prišel od doma, ker naj bi bil, če se ne moti, poklican s strani varnostnikov. Tožena stranka je pravočasno predlagala zaslišanje priče F.F., ki je bil na kraju dogodka in je slišal razgovor med pričo in A.A., zato bi moralo sodišče to predlagano pričo zaslišati, saj bi šele po tem lahko ugotovilo, izpoved katere priče, ali A.A. ali E.E., je verodostojnejša. Prav tako ni logičen zaključek sodišča prve stopnje, da izpoved priče varnostnika B.B., da ga je o dogodku po telefonu obvestil A.A., ni verodostojna. Iz dopisa G. d.d. izhaja, da je bil varnostnik na obhodu in o telefonskem klicu sploh ni govora, kar pa ne pomeni, da klica zaradi tega ni bilo. Sodišče prve stopnje bi moralo, če se izpovedi zaslišanih prič B.B. in A.A. razlikujejo od zapisa v dopisu G. d.d., zaslišati predlagano pričo H.H., ki je dopis sestavljal, da bi ugotovilo, na podlagi katerih podatkov sta bila dopisa sestavljena.

Prav tako je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da A.A. ni posedoval ključev tapetniške delavnice, ker v evidenci (B5) za dan 25. 9. 2012 ob uri prevzema teh ključev (15.10) ni bila vpisana oseba, ki je ključe prevzela. Iz izpovedi priče I.I. pa izhaja, da mu je dne 26. 9. 2012 te ključe A.A. vrnil. Ker v evidenci ni bilo sproti zabeleženo, kdo je dejansko dne 25. 9. 2012 prevzel ključe tapetniške delavnice, je sodišče, ne glede na to, da je ključe vrnil A.A., zaključilo, da on ključev ni imel in tudi zato (poleg tega, da naj bi na kraj dogodka prišel od doma) v času, v katerem naj bi tožnik storil očitano mu kršitev, ni bil v tapetniški delavnici in ni mogel videti tožnikove kršitve. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dopisa G. d.d. (A4) tudi izhaja, da je VNC ob 3.54 uri obveščal odgovorne osebe in sicer F.F., ki je na kraj dogodka prispel ob 4.35 in A.A., ki je na kraj prispel okoli 4.00 ure in tako ni jasno, kako je lahko A.A. na kraj dogodka od doma prispel v šestih minutah od prejema obvestila. Tudi o tem podatku se sodišče prve stopnje ni izjasnilo.

Sodišče prve stopnje tudi ni verjelo varnostniku B.B., da je po telefonskem klicu A.A. videl tožnika ob rezervoarju avtobusa in kantici za gorivo, saj je zaključilo, da A.A. ni bil na kraju dogodka in mu tako ni mogel telefonirati. Da tožnik kritičnega dne ni iz rezervoarja avtobusa natakal goriva v kantico, pa je sodišče prve stopnje zaključilo tudi po tem, da pri njem niso bili najdeni ključi rezervoarja avtobusa (tako je izpovedal tožnik, iz postopka pa ne izhaja, da so ključe pri njem tudi iskali), da tožnik, ki je bil oblečen v belo srajco, po rokah in obleki ni bil umazan, da ga nihče ni videl pri natakanju bencina v kantico, saj se A.A., kot je bilo že večkrat navedeno, po ugotovitvah sodišča prve stopnje na kraju dogodka ni nahajal in ga zato pri kršitvi ni mogel videti. Da je bila v kantici nafta, pa so po občutku ugotovili policisti (kakor je izpovedala priča E.E.) in priča A.A., vendar je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka tega ni dokazala.

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, na predlog tožene stranke pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem odločitve (po 118. členu ZDR), saj je ugotovilo, da je tožena stranka v tožnika izgubila zaupanje zaradi očitanega mu dejanja. Če tožnik dejanja ni storil, potem zaradi nestorjenega dejanja tožena stranka zaupanja vanj ne more izgubiti in tožnik še vedno lahko uživa ugled kot vodja skupine okoli dvajsetih delavcev.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega ugotovilo, da je pritožba tožene stranke utemeljena v celoti, pritožba tožeče stranke pa v delu, ki se nanaša na zavrnjeni znesek glavnice iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR, zato jima je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje zasliši priči H.H. in F.F., po potrebi dodatno zasliši še priči B.B. in A.A. ter na podlagi vseh izvedenih dokazov napravi celovito dokazno oceno. Odloči naj o celotnem tožbenem zahtevku, pri čemer naj o podrednem tožbenem zahtevku odloči šele, če ugotovi, da tožnikov zahtevek za reintegracijo ni utemeljen.

Če sodišče druge stopnje ne seji ali na obravnavi spozna, da je potrebno za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodišče prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi, ali je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravo omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh potrebnih dokazov, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa zaradi tega ni prepričljiva. Zaradi navedenega v obravnavani zadevi ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče prve stopnje izvesti celotni dokazni postopek ter sprejeti novo dokazno oceno, glede na uspeh dokaznega postopka. Tako bi sodišče druge stopnje prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Iz tega razloga je kljub določbi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.